Jedro

V skladu s prvim odstavkom 270. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Tožnik tega temeljnega pogoja ni izkazal, zato njegov predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (iz naslova plačila denarnega povračila zaradi nezakonite odpovedi in plačila odpravnine) tožnika do tožene strank, s katero naj bi se banki prepovedalo izplačilo denarnih zneskov iz računov tožene stranke, dalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah v lasti tožene stranke ter nalog banke, da blokirata deponirana denarna sredstva depozitov, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve tožnika do tožene stranke v višini 117.876,64 EUR s pripadki ter stroškov postopka, s katero naj bi se banki A. d.d. in banki B. d.d. prepovedalo izplačilo denarnih zneskov iz računov tožene stranke, dalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah v lasti tožene stranke ter nalog banke A. d.d. ter banke B. d.d., da blokirata deponirana denarna sredstva depozitov (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da naj ne bi izkazal, da njegova terjatev do tožene stranke obstoji. Primarno izpostavlja, da je v zvezi z denarnim povračilom, priložil potrdilo o odjavi iz zavarovanja z dne 3. 11. 2014, iz katerega nedvomno izhaja, da ga je tožena stranka z dnem 15. 10. 2014 odjavila iz zavarovanja. Tožniku je prenehala funkcija direktorja, sklep o razrešitvi je bil sprejet 21. 8. 2014, v sklepu je bilo določeno da se ga razreši z dnem 15. 10. 2014. Tožnik ni prejel nikakršne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času do 15. 10. 2014, odpovedi pa tudi ni podal sam. Glede na navedeno meni, da ne gre slediti obrazložitvi sodišča, da je zakonitost prekinitve delovnega razmerja sporna. Tožena stranka je bila tista, ki je tožnika odjavila iz zavarovanja, v kolikor bi se delovno razmerje tožniku pri toženi stranki nadaljevalo in bi to tožena stranka tudi želela, ga ne bi z dnem 15. 10. 2014 odjavila. Navedeno jasno izkazuje na dejstvo, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Zmotna je navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožniku določen odpovedni rok. Neizkazana je tudi navedba tožene stranke, da je tožnik sam podal odpoved. ZDR-1 točno predpisuje postopke odpovedi, v konkretnem primeru pa noben izmed postopkov za odpoved ni bil opravljen. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da naj bi šlo za posebno dogovorjeno odpravnino za primer prenehanja funkcije direktorja. V smislu 108. člena ZDR-1 je lahko določena odpravnina v pogodbi o zaposlitvi tudi v višjem znesku, kot pa dejansko znaša odpravnina. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve na podlagi določb 270. in 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98 in naslednji), s katero naj bi se banki A. d.d. in banki B. d.d. prepovedalo izplačilo denarnih zneskov iz računov tožene stranke (razvidnih iz 1. točke predloga), zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah v zemljiški knjigi za nepremičnine v lasti tožene stranke (2. točka predloga), ter nalog banki A. d.d. ter banki B. d.d. da blokirata deponirana denarna sredstva depozitov (3.točka predloga).

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek) ter 270. in 271. člen ZIZ, ki določata pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Skladno z 270. členom ZIZ sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve zoper toženo stranko. Pritožbeno sodišče se strinja z argumenti, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zakaj ocenjuje, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana.

Obstoj terjatve je verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govore v prid zaključkom o obstoju te terjatve močnejše oziroma številnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da terjatev ne obstoji. Sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja ali je tožnik svoje trditve v celoti dokazal, temveč le ugotavlja, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji in v kolikor je odgovor pozitiven, ali je za verjetno izkazal nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Po določbi drugega odstavka 43. člena ZDSS-1 mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v 3 dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe, je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje se je zato lahko pri svoji odločitvi oprlo le na navedbe v tožbi, odgovoru na tožbo in odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, kakor tudi na listine, ki sta jih stranki predložili do dneva odločanja sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

V skladu s prvim odstavkom 270. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ta, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Glede na to, da tožnik tega temeljnega pogoja ni izkazal, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, to je, ali je upnik izkazal nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).