Jedro

Pritožbena trditev, da je izrek pomanjkljiv in da sodba ni izvršljiva, je zmotna. Tudi, če bi v izreku bilo zapisano le, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje (opredeljeno z ustreznimi identifikacijskimi podatki), bi namreč to zadoščalo. Prvi odstavek 21. člena ZIZ določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. In vse to je iz izpodbijane sodbe razvidno. Sicer pa je identifikaciji stranke namenjen uvod sodbe, ki pa v obravnavanem primeru vsebuje vse potrebne podatke.

Sodišče prve stopnje jedolžno pri svoji odločitvi upoštevati tista dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranke v skladu z zakonom nanje sklicujejo). Ta trenutek namreč v pravdi opredeljuje časovne meje pravnomočnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) naložilo tožencu, da se je v 15 dneh dolžan izseliti iz stanovanja št. 8 s kletjo na ... ter oboje izročiti v posest tožniku. Poleg tega je (II.) toženec dolžan tožniku povrniti stroške.

2. Toženka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori nanje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje nanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tako je zaključilo, da toženec v spornem stanovanju št. 8 s kletjo na ... prebiva brez pravne podlage, zato je lastnik upravičen od njega kadarkoli zahtevati s tožbo izpraznitev stanovanja, kot to določa 111. člen Stanovanjskega zakona1 (v nadaljevanju SZ-1). Ta ugotovitev pa pomeni, da je utemeljen tako postavljen tožbeni zahtevek.

6. V pritožbi toženec najprej opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka, a takšni očitki ne držijo. Sodba je namreč povsem prepričljivo utemeljena, razlogi pa tudi niso nejasni ali v nasprotju s seboj – toženec tudi ne pove, kje vidi nejasnosti o katerih piše. Prav tako pritožbeno sodišče v postopku ali sodbi ne vidi nobenih postopkovnih kršitev. Ko toženec izpostavi, da iz spisa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje pribavilo in vpogledalo podatke o pravnomočnosti sodb I P 242/2019 in I P 297/2019 (obe sta sodbi Okrožnega sodišča v Kranju), je treba pojasniti, da pritožba ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta sodbi postali pravnomočni: sodba I P 242/2019 10. 12. 2021, sodba I P 297/2019 pa 24. 9. 2021. Obe sodbi s potrjeno pravnomočnostjo sta bili priloženi vlogi tožnika z dne 3. 3. 2022, ki jo je toženec po podatkih spisa prejel 16. 3. 2022. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče prebralo vse listine v spisu, kar pomeni tudi obe sodbi s potrjeno pravnomočnostjo (prilogi A 10 in 11).

7. Res je, kot navaja pritožba, da je bila na pripravljalnem naroku (na delu namenjenem poravnavanju) prisotna tudi tožnikova žena A. A., kar je sicer v nasprotju z določbo sedmega odstavka 279.c člena ZPP, vendar ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka. Če bi njeno prisotnost presojali v luči relativne bistvene kršitve postopka, pa je na pritožniku, da pojasni, kako bi lahko njena prisotnost na pripravljalnem naroku (kjer je faza poravnavanja trajala 3 minute) vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tega toženec v pritožbi ni pojasnil, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. Pritožbena trditev, da je izrek pomanjkljiv in da sodba ni izvršljiva, je zmotna. Tudi, če bi v izreku bilo zapisano le, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje (opredeljeno z ustreznimi identifikacijskimi podatki), bi namreč to zadoščalo. Prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. In vse to je iz izpodbijane sodbe razvidno. Sicer pa je identifikaciji stranke namenjen uvod sodbe, ki pa v obravnavanem primeru vsebuje vse potrebne podatke. Kar se tiče vrednosti spora, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, zakaj šteje, da je ustrezna vrednost spora 2.400 EUR. Toženec v pritožbi temu sicer nasprotuje in navaja, da gre za stanovanje površine 54,1 m2 s kletjo 3,1 m2, a vendar ne oporeka obrazložitvi, da je šlo za brezplačno uporabo stanovanje in da je bil toženec dolžan plačevati le stanovanjske stroške, zaradi česar navedeni znesek predstavlja vrednost enoletnega nadomestila za uporabo stanovanja. Pritožba je zato neutemeljena.

9. Končno je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje o tem, da je sodišče prve stopnje dolžno pri svoji odločitvi upoštevati tista dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranke v skladu z zakonom nanje sklicujejo). Ta trenutek namreč v pravdi opredeljuje časovne meje pravnomočnosti.2 Zato toženec neutemeljeno opozarja, da ob vložitvi tožbe sodbi I P 242/2019 in I P 297/2019 še nista bili pravnomočni, prav tako ne sklep o dedovanju D 383/2018 Okrajnega sodišča v Radovljici, zaradi česar naj bi bila tožba vložena preuranjeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta obe navedeni sodbi in prav tako sklep o dedovanju do dneva zadnje glavne obravnave postali pravnomočni, zato je svojo odločitev pravilno oprlo na vse tri sodne odločbe.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 69/2003, s spremembami. 2 VSL sodba I Cp 3416/2014.