Jedro

Pravdni stranki v sodni poravnavi nista precizirali ali gre zahtevek iz naslova vlaganj ali dela, niti ga nista določili po višini. Ob takem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tedaj Z. J. sicer pripoznal obstoj določenih pravic, toda pravne podlage in zneska terjatve ni konkretiziral. Zaradi tega obligacijska terjatev ni nastala in njenega zapisa ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki bi bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem dne 22.6.1989. Zato zanjo tudi ni mogoče uporabiti določila 379. člena ZOR o 10 letnem zastaralnem roku.

Ker gre po tožničinem zatrjevanju za civilno delitev stvari, ki je skupno premoženje, gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara.

Izrek

Revizija proti sklepu o stroških se zavrže. Reviziji proti sodbi se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 53.244,50 nemških mark, ker je ugotovilo, da je od nastanka terjatve, do vložitve tožbe potekel 5 letni zastaralni rok po določilu 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Nato je s posebnim sklepom tožeči stranki naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 99.450,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničini pritožbi proti sodbi in proti sklepu in potrdilo izpodbijani odločbi prvostopenjskega sodišča. Proti odločitvi pritožbenega sodišča je tožnica pravočasno vložila revizijo, v kateri izrecno navaja, da jo vlaga tako proti sodbi, s katero je pritožbeno sodišče potrdilo prvo sodbo, kakor proti sklepu, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo sklep o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev revizijama in spremembo sodb in sklepov ali njihovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ima sodna poravnava moč pravnomočne odločbe in je po 1. točki 16. člena Zakona o izvršilnem postopku izvršilni naslov. S poravnavo je toženec tožnici priznal terjatev iz naslova skupnega premoženja, višina pa je opredeljena v 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo, do SRS, št. 82/94). Tožnici, ki je prispevala h gradnji in najela kredit, daje zakon stvarni delež na skupnem premoženju in iz tega tudi obligacijsko pravico oziroma terjatev v ustrezni višini. Zato sta sodišči zmotno sklepali, da je zahtevek zastaran, saj ne gre za splošni zastaralni rok, temveč za 10 letni zastaralni rok po določilu 379. člena ZOR, ki bo potekel šele 22.6.1999. Glede na to je neutemeljen tudi sklep, da mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške. Na koncu tožnica dodaja, da ugovor zastaranja s strani tožene stranke ni dopusten, ker je zoper načela javne morale. Tožnica je prava neuka stranka, ob sklenitvi poravnave je tožencu priznala 100 odstotni lastninski delež, ker je mislila, da bo dobila 50 odstotkov vrednosti nepremičnine.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je sporočila, da ne bo vložila ugovora, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija proti sklepu o povrnitvi pravdnih stroškov ni dovoljena.

Dovoljenost revizije proti sklepu se presoja po določilu 400. člena ZPP. V njem je določeno, da stranka lahko vloži revizijo le proti tistemu delu sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavani zadevi se je spor med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo in bi bila odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov po določilu četrtega odstavka 164. člena ZPP lahko povzeta v sodbi. Zato je odločitev o povrnitvi stroškov akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, samostojna revizija proti takemu sklepu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo po določilu 392. člena ZPP.

Drugače je z revizijo proti sodbi, ki je dovoljena in za katero je revizijsko sodišče ugotovilo, da je utemeljena.

Po ugovoru toženca, češ da je tožničina terjatev na plačilo tolarske protivrednosti 53.244,50 nemških mark zastarala, sta morali sodišči prve in druge stopnje odločiti o njegovi utemeljenosti. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora, da je toženec 22.6.1989 s sodno poravnavo pod točko 2. pripoznal tožničin obligacijskopravni zahtevek do premoženja, sta morali pravno opredeliti njegovo dejanje in uporabiti ustrezen zastaralni rok. Iz poravnave sta se prepričali, da je Z. J. tožil M. J. zaradi ugotovitve lastninske pravice. Tedaj je toženka, ki je v sedanji pravdi tožnica, pod točko 1. priznala Z. J., da je izključni imetnik pravice uporabe na parc. št... travnik, ki je vpisana pri vl. št... k.o..., in da je izključni lastnik hiše v gradnji, ki stoji na tej parceli. Zato se je zavezala izstaviti listino, ki bo omogočila ustrezen zemljiškoknjižnji vpis. Pod točko 2. pa je Z. J. priznal obligacijskopravni zahtevek do premoženja, navedenega v točki 1 te poravnave, pri čemer pravdni stranki nista precizirali ali gre zahtevek iz naslova vlaganj ali dela, niti ga nista določili po višini. Ob takem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tedaj Z. J. sicer pripoznal obstoj določenih pravic, toda pravne podlage in zneska terjatve ni konkretiziral. Zaradi tega obligacijska terjatev ni nastala in njenega zapisa ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki bi bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem dne 22.6.1989. Zato zanjo tudi ni mogoče uporabiti določila 379. člena ZOR o 10 letnem zastaralnem roku.

Kljub temu pa sta sodišči prve in druge stopnje v nadaljevanju zmotno uporabili materialno pravo, ko sta upoštevali splošni 5 letni zastaralni rok po določilu 371. člena ZOR. Tega je mogoče uporabiti samo za primer, če bi tožnica uveljavljala kako obligacijsko terjatev. Temu ni tako, ker je že v tožbi navedla, da zahteva denar iz naslova skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v zakonski skupnosti. Predmetni spor je tako spor o skupnem premoženju in deležih strank na njem. To pomeni, da je spor stvarnopraven.

Stvarnopravno podlago pa ima spor tudi v primerih, ko en član skupnosti zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, hkrati pa uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da mu solastnik izplača vrednost njegovega deleža v skladu s pravili tretjega odstavka 122. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. list SRS, št. 30/86 do RS, št. 55/92). Zaradi vtoževanja vrednosti deleža v denarju zahtevek torej ne izgubi stvarnopravne narave, kar pomeni, da spor zaradi tega ne postane obligacijskopraven. Ker gre torej po tožničinem zatrjevanju za civilno delitev stvari, ki je skupno premoženje, gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara.

Tožničine navedbe o tem, da je bila s sodno poravnavo določena civilna delitev hiše, ki je po določilu 59. člena ZZZDR skupno premoženje razvezanih zakoncev, so navedene v tožbi, v pritožbi in v reviziji. Ker tak zahtevek ni mogel zastarati, je materialnopravno mogoče, da je tožnica pridobila ustrezni delež, ki ga sedaj uveljavlja v denarju. Podlaga za odločitev o utemeljenosti njenega zahtevka je odvisna od dejanskega stanja in ker to ni bilo popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče po določilu 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in tako omogočilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku ugotovi dejanske okoliščine v zvezi z nastankom in obsegom skupnega premoženja, tožničinim deležem in njegovo vrednostjo.