Jedro

Prevzemnik dela je dokazal, da je pred prejemom izjave naročnika opravil s pogodbo dogovorjeno delo, zato mu ga je naročnik dolžan plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.350,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki tri račune za opravljena dela v skupnem znesku 234.254,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti izvršilne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dokazala, da je opravila s pogodbo dogovorjeno delo, še preden jo je tožena stranka obvestila, da razdira pogodbo. Že ta ugotovitev zadošča za pravilen materialnopravni zaključek, da mora tožena stranka izvršeno delo plačati. Po določbi 629. člena ZOR lahko namreč naročnik kadarkoli do takrat, ko je naročeni posel končan, razdre pogodbo o delu, vendar mora prevzemniku dela izplačati dogovorjeno plačilo (zmanjšano za stroške, ki jih je le-ta prihranil, ker mu dela ni bilo treba končati). Iz tega sledi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po koncu dela naročnik ni mogel več odstopiti od pogodbe, pravilna. Pa tudi če bi držala pritožbena trditev, da je delo končano šele takrat, ko ga naročnik pregleda in prevzame (kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo), bi bila njegova obveznost plačila glede na določbo 629. člena ZOR enaka, ker je bilo delo dejansko opravljeno. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Na podlagi določbe 2. odst. 365. člena ZPP je po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prve stopnje še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov za sodno takso za odgovor v višini 1.350,00 SIT in toliko ji je pritožbeno sodišče tudi prisodilo, saj je zahtevani znesek po višini v okviru taksne tarife.