Jedro

Z opredelitvijo posameznih delov in skupnega dela stavbe z darilno pogodbo je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina in lastninsko razmerje na vtoževanem (funkcionalnem) zemljišču. Spričo jasnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo podlaga za vpis lastninske pravice toženke na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi, je zmotno pritožbeno naziranje, da je šlo zgolj za dogovor o uporabi. Dodatni dogovor o začasnem načinu uporabe funkcionalnega zemljišča ob jasnem zemljiškoknjižnem dovolilu ne vpliva na vzpostavitev dejanske etažne lastnine in lastninska razmerja na stavbi in funkcionalnem zemljišču. (So)lastnik stavbe v dejanski etažni lastnini s skupnim delom stavbe oziroma funkcionalnim zemljiščem ni mogel razpolagati drugače kot s stavbo. Tako zemljišče je bilo namreč izven pravnega prometa, pogodbena določila o razpolaganju s takim zemljiščem bi bila nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je del nepremičnine z ID znakom 0000-23/3-0, parcelna št. 23/3, k.o. 000 X, ki bi bil v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedenca geodetske stroke označen z novo nastalo rezervirano parcelno številko, do 1/1 celote v lasti tožnice, ter za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.875,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožnici.

2. Tožnica vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s plačilom pritožbenih stroškov z zamudnimi obresti.

Navaja, da je osrednje vprašanje te pravde, ali je tožnica na podlagi pravnih poslov in ZLNDL2 pridobila izključno lastninsko pravico na delu zemljišča, ki ga vtožuje („sporni del parcele 23/3“). Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo ter nanj odgovorilo napačno. Ni upoštevalo, da je bil pravni prednik pravdnih strank pred sklenitvijo obravnavanih pravnih poslov izključni lastnik stavbe in pred uveljavitvijo sistema družbene lastnine izključni lastnik zemljišča. Izven pravnega prometa je bilo le razpolaganje s tistim zemljiščem, ki je kot nujni skupni del služilo posameznim delom v večstanovanjski stavbi (stavbišče), ne pa z delom, ki presega stavbišče. Za razpolaganje s spornim delom zemljišča sta relevantni darilna in kupna pogodba. Na toženko s strani A. A. (pravnega prednika pravdnih strank) nikoli ni bila prenesena pravica souporabe funkcionalnega zemljišča parc. št. 23/3. Dogovorjena je bila le časovno omejena uporaba tega dela zemljišča. Toženka nikoli ni imela dejanske pravice (so)uporabe. Zanjo nikoli ni sklenila nobenega pravnega posla. Sodelovala je pri podpisu sodne poravnave in darilne pogodbe. Vedela je, da je brat kasneje nepremičnino prodal. Nikoli ni mogla dobroverno verjeti, da je imetnica pravice uporabe. Njena trenutna uporaba nepremičnine je neupoštevna.

Predmet kupne pogodbe med tožnico in A. A. je bilo razpolaganje z njegovim solastnim delom ZK telesa II ter s celotnim ZK telesom I. To neposredno izhaja iz kupne pogodbe. S sklenitvijo predkupne pogodbe se je iztekla časovno omejena uporaba dela funkcionalnega zemljišča parcelna št. 23/3 s strani toženke. S podpisom sodne poravnave in darilne pogodbe se je strinjala, da lastniška razmerja na ZK telesu II in ZK telesu I niso enaka. To ni bilo v nasprotju s predpisi. Določila kupne pogodbe niso nična. Nasprotni zaključek sodišča nasprotuje sklepu pritožbenega sodišča. Da ne gre za funkcionalno zemljišče, izhaja iz mnenja izvedenca geodetske stroke, obravnavanih pravnih poslov in vlog tožnice.

Na podlagi kupne pogodbe je tožnica postala imetnica pravice uporabe spornega dela parcelna številka 23/3, na podlagi ZLNDL njegova lastnica. Čeprav ni bivala v nepremičnini, jo je v nekem določenem obsegu uporabljala, kot je bilo mogoče glede na ravnanja toženke. Ni mogoče slediti zaključku sodišča, da tožnica ni uporabljala spornega dela nepremičnine.

Materialno pravno zmoten je zaključek sodišča, da je na nepremičnini ustanovljena dejanska etažna lastnina. Predmet sodne poravnave ni bila ugotovitev lastninske pravice, temveč razdelitev uporabe prostorov v hiši. Gre za dogovor o uporabi, kar je razvidno iz vsebine sodne poravnave in darilne pogodbe.

V sodbi ni razlogov o dobrovernosti toženke. Sodišče ni postavilo izvedenca geodetske stroke za identifikacijo prodanega zemljišča. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisne so ugotovitve sodišča, da tožnica ni zatrjevala ugotovljenega časovnega sosledja – vrstnega reda sklenjenih pravnih poslov (najprej sodna poravnava, nato darilna pogodba in kupna pogodba). Tak vrstni red je izrecno zatrjevala. Z nasprotnim zaključkom je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o stroških.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je bila na pravdo napotena v nepravdnem postopku za razdelitev solastne nepremičnine parcelna št. 23/3, k.o. 000 X, pri kateri sta v zemljiški knjigi kot solastnici vpisani tožnica z deležem do 1/3 in toženka z deležem do 2/3. Sporno je bilo vprašanje, ali je tožnica na podlagi pravnih poslov in ZLNDL pridobila izključno lastninsko pravico na delu zemljišča, ki ga vtožuje, zahteva njegovo odmero v pravdi ter vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v svojo korist. Trdila in s predloženimi listinami (sodna poravnava z dne 23. 4. 1983 – priloga B5, darilna pogodba – priloga A6; in kupna pogodba z dne 13. 7. 1983 – priloga A4) je dokazovala, da ji je pravni prednik obeh pravdnih strank kot lastnik stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem (ZK telo II, vložek št. 96, k.o. 000 X) in imetnik pravice uporabe na (funkcionalnem) zemljišču prodal vtoževano zemljišče (nanjo prenesel pravico uporabe), ki se je oslastninilo po določbah ZLNDL. Tožena stranka je temu nasprotovala in se branila, da je lastniško razmerje na stavbi in pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču lahko le enako, drugačna pogodbena določila bi bila nična, in da dogovor o načinu uporabe funkcionalnega zemljišča na lastninsko pravico ni vplival. 6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po celoviti dokazni oceni pravnih poslov, sklenjenih med pravnim prednikom pravdnih strank in pravdnima strankama o prometu z obravnavanimi nepremičninami, pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva. Po ugotovitvi, da je bila celotna parcela 23/3 med pogodbenimi strankami obeh pogodb (darilne in kupne) opredeljena kot funkcionalno zemljišče, da je bila dejanska etažna lastnina vzpostavljena z darilno pogodbo med pravnim prednikom obeh pravdnih strank in toženko in da je bila v času sklenitve kupne pogodbe s tožnico toženka v zemljiški knjigi že vknjižena kot solastnice stavbe do 2/3 in pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obravnavalo je vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče ob razveljavitvi prve odločitve.3 Smiselno zatrjevane kršitve prvega odstavka 362. člena ZPP ni zagrešilo.

7. Sprejeta odločitev je pojasnjena z zadosti jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus. Absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno ne predstavlja navedene kršitve. Tudi kršitve 8. člena ZPP ne. Dokazna ocena je celovita in popolna, upoštevaje pravilno ocenjene izvedene dokaze in ne le tistih delov (listin), ki koristijo tožnici. Pritožnica je z ničemer ne omaje.

8. Obrazloženo in pravilno je kot nepotreben zavrnjen dokaz z izvedencem geodetske stroke za odmero spornega zemljišča v pravdi (točka 8 sodbe). Ne gre za nedopustno zavrnitev dokaznega predloga in za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožnica ni uspela dokazati pridobitve pravice uporabe oziroma izključne lastninske pravice na delu vtoževanega zemljišča, odmera zemljišča v pravdi ni bila potrebna. Sodišče sme in upravičeno zavrne dokaz, kadar presodi, da je predlagan za ugotavljanje pravno nerelevantnih dejstev.

9. Ker pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne in ker sodba ni obremenjena niti z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pravni prednik pravdnih strank (A. A.) izključni lastnik hiše in gospodarskega poslopja (ZK telo II), stoječe na parceli št. 23/3. Slednja je bila v zemljiški knjigi vpisana kot ZK telo I – kot družbena lastnina, ki jo upravlja občina.

11. Pritožba ne izpodbija pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v letu 1983 A. A. s pravdnima strankama sklenil dva pravna posla: najprej darilno pogodbo s toženko in nato še kupno pogodbo s tožnico. Ugotovljeni vrstni red in vsebina obeh pravnih poslov sta ključna za presojo, ali je tožnica na podlagi kupne pogodbe res pridobila pravico uporabe in posledično lastninsko pravico na vtoževanem delu parcelne številke 23/3, kot je trdila, ali pa jo je pridobila le v deležu do 1/3 (v razmerju do lastninskega deleža na stavbi – ZK telesa II), kot je trdila toženka.

12. Sodišče prve stopnje je po celoviti analizi zapisov pogodb in zemljiškoknjižnih vpisov ter upoštevaje pravna pravila o povezanosti pravice uporabe na zemljišču z lastninsko pravico na stavbi, pravilno presodilo, da je bil predmet kupne pogodbe med A. A. in tožnico le njegov solastninski delež do 1/3 na stavbi v dejanski etažni lastnini s pripadajočim deležem na (funkcionalnem) zemljišču parc. št. 23/3. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da je bilo celotno ZK telo I predmet kupne pogodbe. Zanj ni opore ne v kupni ne v darilni pogodbi. Sodišče prve stopnje ju je pravilno ocenilo. Po njunih zapisih je ugotovilo, da je bila v obeh pogodbah kot funkcionalno zemljišče k stavbi opredeljena celotna parcelna številka 23/3, na kateri stavba stoji. Z darilno pogodbo je A. A. najprej toženki podaril 2/3 svojih nepremičnin. Nato je tožnici prodal še preostalo 1/3 svojih nepremičnin. Na podlagi teh dveh pogodb sta bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravdni stranki vpisani kot zemljiškoknjižni lastnici stavbe (toženka do 2/3 – od 1. 12. 1983 naprej, tožnica do 1/3 – od 3. 2. 1986, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska v prilogi A7, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje). Na podlagi ZLNDL in pripadajoče pravice uporabe sta postali v enakih deležih (so)lastnici obravnavanega zemljišča. 13. Predmet darilne pogodbe je bila po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje 2/3 darovalčevih nepremičnin, in sicer v pogodbi opisani del hiše in pravica souporabe funkcionalnega zemljišča parc. št. 23/3. Hkrati je bil dogovorjen začasni način uporabe funkcionalnega zemljišča (le) med pogodbenikoma. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta dogovor ni bil nikoli realiziran. Predmet nadaljnje kupne pogodbe je bil solastniški delež A. A. do 1/3 ZK telesa II, to je gospodarsko poslopje in v pogodbi opisani del stanovanjske hiše, in pripadajoči del pravice uporabe funkcionalnega zemljišča parcelna št. 23/3. 14. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilni in popolno ocenjenih listinah in zemljiškoknjižnih izpiskih, ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je bila z opredelitvijo posameznih delov in skupnega dela stavbe z darilno pogodbo med A. A. in toženko vzpostavljena dejanska etažna lastnina in lastninsko razmerje na vtoževanem (funkcionalnem) zemljišču. Spričo jasnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo podlaga za vpis lastninske pravice toženke na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi, je zmotno pritožbeno naziranje, da je šlo zgolj za dogovor o uporabi. Dodatni dogovor o začasnem načinu uporabe funkcionalnega zemljišča ob jasnem zemljiškoknjižnem dovolilu ne vpliva na vzpostavitev dejanske etažne lastnine in lastninska razmerja na stavbi in funkcionalnem zemljišču. 15. Kot zmotno je treba zavrniti tudi pritožbeno naziranje, da na toženko nikoli ni bila prenesena pravica souporabe funkcionalnega zemljišča. Veljavni pravni naslov za njeno pridobitev pravice uporabe do 2/3 zemljišča, povezanega s stavbo, je v darilni pogodbi. Naslov za pridobitev pravice uporabe in posledično za lastninsko pravico, pridobljeno po ZLNDL, za tožnico, pa je v kupni pogodbi, sklenjeni s A. A. Ob tako pravilno ugotovljenih pravnih naslovih za pridobitev pravice uporabe, ki je vodila do pridobitve lastninske pravice po zakonu (ZLNDL), je bilo nadaljnje ugotavljanje nedobrovernosti toženke in ugotavljanje dejanskega izvajanja posesti sporne nepremičnine za pridobitev lastninske pravice nerelevantno. Pravdni stranki sta pridobili lastninsko pravico po ZLNDL in ne s priposestvovanjem. Ne glede na to, pa ima dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni imela spornih nepremičnin v posesti, oporo v njeni izpovedbi, ki je pritožnica v pritožbi z ničemer ne omaje.

16. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je upoštevaje kogentne predpise pravici na delu stavbe sledila trajna pravica uporabe na zemljišču, na katerem je stala stavba in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo (12. člen ZTLR4 in 6. člen Zakona o pravicah na delih stavb5). Pogodbene stranke so že ob vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, nato pa tudi v kupni pogodbi s tožnico, kot zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče), določile celotno zemljišče parcelna št. 23/3, na kateri stoji stavba v dejanski etažni lastnini. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da celotno zemljišče parc. št. 23/3 predstavlja nujni skupni del hiše. (So)lastnik stavbe v dejanski etažni lastnini s skupnim delom stavbe oziroma funkcionalnim zemljiščem niti ne bi smel razpolagati drugače kot s stavbo. Tako zemljišče je bilo namreč izven pravnega prometa, pogodbena določila o razpolaganju s takim zemljiščem bi bila nična. V obravnavanem primeru takega (ničnega) razpolaganja z zemljiščem sodišče niti ni ugotovilo. Pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava so neutemeljeni.

17. Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev o glavni stvari je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožba zoper stroškovno odločitev ni obrazložena. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pravilna in ni obremenjena s kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo torej treba v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Tožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla. Toženka pa naj sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni pripomogla k odločanju na pritožbeni ravni.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997. 3 Primerjaj točka 15 in 16 sklepa VSL II Cp 690/2014 z dne 2. 10. 2019. 4 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, 36/80. 5 Uradni list SRS, št. 19/76.