Jedro

Drži sicer, da se v okviru starševske skrbi po prvem odstavku 136. člena DZ morajo starši sporazumeti tudi o tem, kje se otrok redno šola, in da je navedeno predmet sporazuma obeh staršev. Pri tem je glavni namen starševske pravice zavarovati konkretno korist posameznega otroka, ki je največje vodilo ter lahko otrokove koristi, odvisno od njihove narave in resnosti presežejo koristi starša. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 151. člena DZ, ki določa, da izvajata starševsko skrb oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Vendar pa bi v primeru, v kolikor starši takšnega soglasja ne dosežejo, oziroma, če bi vsak starš želel šolati otroka na drugi osnovni šoli, in se drugi od staršev s tem ne bi strinjal, kot je to bilo v obravnavani zadevi, lahko prišlo do nevzdržne situacije, ko se otrok, ki se mora redno šolati v osnovni šoli, sploh ne bi šolal, ker starša o tem ne bi dosegla soglasja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik nosi svoje stroške postopka.

III. Tožnik je dolžan povrniti prizadeti stranki 306,00 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Osnovna šola K. (v nadaljevanju OŠ K.) ugodila vlogi A.A., matere otroka mladoletnega B.B., za prepis otroka iz Osnovne šole J. (v nadaljevanju OŠ J.l) na OŠ K.. V odločbi je ugotovila, da je A.A. predložila potrebne listine za prepis učenca, OŠ K. pa se je s prešolanjem učenca tudi strinjala in je dne 29. 8. 2019 izdala soglasje k prepisu učenca. Iz odločbe nadalje izhaja, da je oče mladoletnega otroka, ki mu sicer s sodno odločbo ni bilo dodeljeno varstvo, vzgoja in oskrba otroka, prepisu otroka ustno nasprotoval in dne 3. 9. 2019 na ravnateljev elektronski naslov posredoval neformalno izjavo o nasprotovanju. Oče C.C. je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je pritožbena komisija OŠ K. zavrnila iz razloga, ker je glavno vodilo pri odločanju o kateremkoli vprašanju, ki zadeva mladoletnega otroka njegova korist. Iz pritožbene odločbe izhaja, da je tekom pritožbenega postopka mati predložila odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru, in sicer sklep opr. št. I Z 18/2019 z dne 15. 10. 2019, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za začasno odredbo pritožnika, s katero je ta zahteval, da sklep sodišča nadomesti soglasje matere, da se mladoletni otrok prepiše iz OŠ J. na Osnovno šolo P. v Mariboru (v nadaljevanju OŠ P.), saj je sodišče v tem postopku ugotovilo, da stanje mladoletnega otroka z obiskovanjem pouka na OŠ K. ni v ničemer ogroženo, temveč nasprotno, da se otrok izjemno dobro vključi v novo okolje in se v njem dobro počuti ter je pritožbena komisija na te ugotovitve sodišča vezana.

2. Tožeča stranka izpodbija takšno odločitev OŠ K. in predlaga, da sodišče ugotovi ničnost izdane odločbe, podredno pa predlaga, da se odločba odpravi ter vzpostavi stanje, kot je bilo pred izdano odločbo. Navaja, da je šola zmotno in zavajajoče materi otroka dne 19. 8. 2019 podala soglasje k prepisu otroka, ter izvedla tudi ostala protipravna dejanja tako, da je bil otrok ob začetku šolskega leta vključen v OŠ K., čeprav za to ni bilo nobene pravne in dejanske podlage. OŠ K. je bila pred začetkom šolskega leta seznanjena, da ne obstaja soglasje staršev za prestop otroka v njihovo šolo. Prav tako je bila seznanjena, da o vprašanju glede šolanja otroka že teče pravdni postopek pred pristojnim sodiščem. Dne 3. 9. 2019 je tožnik v OŠ K. opravil ustni razgovor z ravnateljem šole in svetovalno delavko, ker je zahteval vpogled v pisno dokumentacijo, vendar sta slednjo zahtevo zavrnila. Listine pisne dokumentacije je lahko razbral iz izdane odločbe. Šola je kljub njegovemu nesoglasju o prestopku otroka v OŠ K., otroka nezakonito vpisala z izpodbijano odločbo dne 4. 9. 2019. OŠ K. je s svojim ravnanjem postopala nezakonito, s čimer je povzročila, da otroka korist ni bila zavarovana, kršene so bile pravice, otroku pa se je naredila nepopravljiva škoda. Stisko naj bi zaznal tudi Center za socialno delo Maribor, ki je izdelal mnenje v postopku predlog za izdajo začasne odredbe, ki je v spisu opr. št. I Z 18/2019. Ker je o vprašanju izbire šole že tekel sodni postopek, bi organ oziroma OŠ K. morala v skladu s 1. točko 129. člena ZUP vlogo za vpis otroka v OŠ K. zavreči, vpis v 1. razred OŠ K. se je zgodil na podlagi samovolje matere otroka, brez soglasja drugega starša. Ker za prestop otroka v šolskem letu 2019/2020 ni bilo soglasja staršev in ker glede tega vprašanja že teče sodni postopek, je na podlagi 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP takšna odločba nična, saj zadeva spada v sodno pristojnost. V skladu s 151. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) spada izbira šole v starševsko skrb obeh staršev, saj navedeno bistveno vpliva na razvoj otroka, zato je potrebno soglasje obeh staršev. Ker tega v obravnavani zadevi ni bilo in ker je o zadevi že odločalo sodišče, so poleg tega, da je izpodbijana odločba nična, tudi ni bila podana pristojnost OŠ K. za izdajo take odločbe. Nadalje je z izdajo odločbe prišlo do bistvenih kršitev postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Postopek, ki ga je v tem primeru vodila šola, ni predviden za primer prestopa otroka v drugo šolo, tudi izdaja izpodbijane odločbe ni predvidena za primer prestopa otroka. V odločbi se uporabljata tudi dva izraza, ki ne ustrezata dejanskemu stanju, in sicer prepis in prešolanje otroka, ki ne pomenita isto, njuna uporaba pa je znotraj iste odločbe povsem nepravilna. Prepis otroka v Zakonu o osnovnih šolah (v nadaljevanju ZOsn) ni opredeljen, prešolanje otroka pa je v skladu s 54. členom ZOsn možno iz vzgojnih in z učnih razlogov. V obravnavanem primeru pa ne gre za prešolanje zaradi vzgojnih ali učnih razlogov, zato uporaba 54. člena ni pravilna in ni v skladu z dejanskim stanjem. Tudi, če bi šlo za dejansko stanje, ki bi ustrezalo 54. členu ZOsn, bi bil izveden postopek, nepravilen, saj ni bilo soglasja ali zahteve obeh staršev, prav tako bi takšno vrsto odločbe lahko izdala samo OŠ J., v katero je otrok vpisan in zato OŠ K. za izdajo take odločbe ni pristojna. Odločbo je izdal ravnatelj D.D., ki mora v skladu z 31. členom ZUP imeti ustrezno izobrazbo in opravljat strokovni izpit iz upravnega postopka. Ali so pri ravnatelju izpolnjeni ustrezni pogoji, ni znano. Razen tega je bila odločba izdana nezakonito, ker 60.a člen ZOsn predpisuje uporabo splošnega upravnega postopka v zvezi z določenimi aktivnostmi, ki se nanašajo na vpisovanje prešolanje, prestop učencev, izpodbijana odločba ne vsebuje vseh bistvenih in obveznih sestavin. Prav tako je nepravilen izrek odločbe, ter tudi niso podani razlogi organa, ki so bili odločilni za presojo, da je bilo ugodeno zahtevku strank. Poudarja tudi, da je ob razpadu zunajzakonske skupnosti bilo v juniju 2017 bilo treba ponovno odločiti o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo, stikih in preživnini, zato je bila februarja 2018 vložena tožba za ureditev teh vprašanj, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. IV P 153/2018. 3. Sodišče je tožbo vročilo tudi prizadeti stranki, ki je v obravnavani zadevi mama A.A. Slednja je dne 7. 7. 2020 vložila odgovor na tožbo, v katerem je predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Navedla je, da v celoti soglaša z odločitvijo in argumentacijo prvostopnega organa OŠ K. v izpodbijani odločbi, saj je bil mladoletni B.B. s sklepom Okrožnega sodišča v Maribor, opr. št. N 272/2014 z dne 16. 7. 2014 dodeljen v varstvo in vzgojo njej, bivališče mladoletnega otroka pa je ob soglasju obeh staršev bilo na naslovu matere. Poudarja, da 48. člen ZOsn ureja šolski okoliš in določa, da imajo starši pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v zasebno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno ali začasno prebiva. V drugo osnovno šolo lahko starši vpišejo otroka, če ta šola s tem soglaša. Osnovna šola je torej na željo starša dolžna vpisati otroke, ki stalno oziroma začasno prebivajo v njenem šolskem okolišu, pri otrocih, ki ne prebivajo v njenem šolskem okolišu, pa mora ta šola z vpisom soglašati. Šola je ravnala pravilno, ko je glede na stalno prebivališče mladoletnega B.B. v K., le-tega vpisala v šolo v njegovem šolskem okolišu - torej na OŠ K.. Dodaja še, da tožnik nima pravnega interesa za obravnavano tožbo, saj pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče pravda pod opr. št. IV P 153/2018 po tožbi C.C. zoper A.A. zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo ter določitve stikov in preživnine, vložen pa je tudi predlog za nadomestitev soglasja tožene stranke (A.A.) za izpis mladoletnega B.B. iz OŠ K. in zapis na OŠ P. Maribor. V tem postopku je pritegnjena tudi sodna izvedenka E.E., ki je ocenila, da naj mladoletni B.B. ostane na sedanji šoli (torej OŠ K.) in apelirala, da oče prepozna, da se otrok tukaj dobro počuti in lepo dela. Tako je jasno, da tožnik nima upravičenega interesa za predmetni upravni spor.

4. Sodišče najprej pojasnjuje, da ni opravilo v tožbi predlaganih poizvedb o prisotnosti pri pouku v OŠ K.a in v OŠ J., saj dejstvo o tem, koliko časa je mld. B.B. v septembru 2019 preživel v eni ali drugi osnovni šoli ni bilo pravno relevantno, prav tako sodišče ni opravilo poizvedb pri OŠ J. glede dogajanja predaje dokumentacije za mld. C.C. Vpisna dokumentacija pri OŠ K. in elektronsko sporočilo prejeto z njegove strani in s strani njegove odvetnice pa se nahajata v upravnem spisu, ki ga je sodišče pridobilo od OŠ K.. Sodišče tudi ni pridobilo spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IV P 153/2019 ter tudi ne mnenja Centra za socialno delo, pridobljenega v spisu Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi opr. št. I Z 18/2019, saj navedeno ni bilo potrebno. Predloženi podatki iz upravnega spisa in predložena dokazila s strani tožeče stranke (dokazi A1 do A4) ter dokazi prizadete stranke (dokazi C1 do C4) so namreč zadoščali za odločitev v zadevi. Sodišče v obravnavani zadevi tudi ni opravilo glavne obravnave, pač pa je odločilo na seji v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Prizadeta stranka neutemeljeno prereka pravni interes tožeči stranki za vložitev predmetne tožbe, češ da je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. IV P 153/2018 bil zavrnjen tožnikov predlog za nadomestitev soglasja tamkajšnje tožene stranke, sedaj prizadete stranke za izpis mladoletnega B.B. iz OŠ K. in za vpis na OŠ P., saj je tam pritegnjena sodna izvedenka E.E. ocenila, da naj mladoletni B.B. ostane na sedanji OŠ. Sodišče ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavani zadevi odločba OŠ K. o ugoditvi vloge A.A. za prepis otroka iz OŠ J. na OŠ K., pri čemer iz same sodne odločbe izhaja, da se je postopka udeleževal tudi oče mladoletnega otroka, torej tožnik, ki je prepisu otroka ustno nasprotoval, dne 3. 9. 2019 pa na ravnateljev elektronski naslov posredoval informacijo, neformalno izjavo o nasprotovanju. Prav tako je njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo obravnavala pritožbena komisija. Nedvomno sta torej tako prvostopni kot drugostopni organ v postopku tožniku kot očetu priznala položaj stranskega udeleženca v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 pa je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Že s tem, ko je bil tožniku v upravnem postopku priznan položaj stranskega udeleženca, je slednji izkazal zadostni pravni interes za vložitev predmetne tožbe ne glede na to, kako je bilo odločeno v pravdnem postopku.

7. Neutemeljen je očitek tožeče stranke, da bi naj bila izpodbijana odločba nična v skladu s 1. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, ker OŠ K. za vpis in izdajo izpodbijano odločbo ni bila pristojna, saj je bila seznanjena, da je v tistem trenutku v zvezi s šolanjem otroka že bil sprožen postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru opr. št. IV P 153/2010. Sodišče pojasnjuje, da je za vsa vprašanja v zvezi z varstvom in vzgojo otroka, kadar se starša ne sporazumeta, sicer predpisana pristojnost okrožnega sodišča (prvi odstavek Družinskega zakonika – v nadaljevanju DZ), vendar gre v obravnavani zadevi za upravno zadevo vpisa otroka v osnovno šolo, za kar je v 60.a členu ZOsn izrecno predpisan upravni postopek. Navedeni člen določa, da se določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek uporabljajo v postopkih v zvezi z vpisom, prestopom, prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri posameznem predmetu, prepovedi obiskovanja osnovne šole po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti, statusom učenca, ki se vzporedno izobražuje oziroma statusom športnika in v zvezi z dodelitvijo sredstev učencem, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačevati prispevkov za materialne stroške programa (šola v naravi, prehrana, učbeniki). V 60.b členu ZOsn je določeno, da če za posamezno odločitev ni posebej določen pristojni organ, o pravicah in dolžnosti učencev na prvi stopnji odloča ravnatelj, v 60.c členu pa je določena tudi pritožbena komisija, ki jo imenuje svet šole, in ki prav tako odloča v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Glede na takšno ureditev je nedvomno, da je izpodbijano odločbo pravilno izdal ravnatelj OŠ K. D.D. v upravnem postopku, saj je v skladu z ZOsn odločal o vpisu učenca na šolo, katere ravnatelj je. Posledično izpodbijana odločba ni nična v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti.

8. Tožnik zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 9. člena ZUP, saj naj bi to pravico šola omogočila samo materi. Navedeno ne drži. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je OŠ K. sprejela ustno nasprotovanje tožnika k prepisu otroka v OŠ K., prav tako pa tudi njegovo nasprotovanje v elektronski obliki z dne 3. 9. 2019, kar vse se nahaja v upravnem spisu. V izpodbijani odločbi je tudi obrazložila, da očetu ni bilo dodeljeno varstvo, vzgoja in skrb za otroka. Nadalje je tudi pritožbena komisija njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo obravnavala in o njej izdala odločbo. Tožniku kot stranskemu udeležencu v upravnemu postopku je tako bila dana možnost, da se je o odločilnem dejstvu izjavil. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pa ne pomeni, da bi moral organ oz. šola tožnikovi izjavi slediti in odločiti v njegovo prid. Bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP tako ni podana.

9. Prav tako ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je vselej podana, če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik oziroma, če pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila. Tožeča stranka je v tožbi izrazila pomislek o nestrokovnosti ravnatelja OŠ K. D.D., in sicer da ne ve, ali je slednji imel pooblastilo za izdajo odločbe, s čimer je smiselno uveljavljala pomanjkanje procesne sposobnosti ravnatelja. Sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu nahaja potrdilo Fakultete za podiplomske državne in evropske študije z dne 24. 4. 2007, da je D.D. opravil strokovni izpit iz upravnega postopka po programu za višjo in visoko strokovno ter univerzitetno izobrazbo, ki obsega določbe splošnega upravnega postopka. Tako je bila podana procesna sposobnost za odločanje ravnatelja na prvi stopnji. Prav tako je imela vsa pooblastila za vodenje pritožbenega postopka F.F., za katero se v upravnem spisu nahaja Potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu Ministrstva za pravosodje št. 2508 z dne 8. 12. 2005. Kar se tiče G.G., ki je bila članica pritožbene komisije, in za katero je tožnik zatrjeval, da bi se morala v postopku izločiti, pa iz upravnega spisa izhaja, da je slednja svetovalna delavka na šoli, ki ni izdala izpodbijane odločbe, saj je o tem odločal ravnatelj, zato izločitveni razlog iz 4. točke 325. člena ZUP ni podan.

10. Sodišče ugotavlja, da tudi ni podan uveljavljani razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je OŠ K. sicer v obrazložitvi uporabila besedno zvezo "prešolanje učenca", kar ZOsn uporablja v 54. členu, in ki ureja situacije, ko je potrebno otroka prešolati iz učnih in vzgojnih razlogov tudi brez soglasja staršev. Odločitev OŠ K. v izpodbijani odločbi temelji na 48. členu ZOsn, ki določa, da imajo starši pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v zasebno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, javna osnovna šola oziroma zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu pa je dolžna na željo staršev otroka v vpisati. V drugo osnovno šolo lahko starši vpišejo otroka, če ta šola s tem soglaša. Nadalje tretji odstavek 48. člena ZOsn določa, da lahko med šolanjem učenec prestopi na drugo osnovno šolo, če ta šola s tem soglaša. Posledica prestopa na drugo osnovno šolo, pa je vpis v to šolo. Prav takšno soglasje je v obravnavani zadevi izdala OŠ K., saj iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je s prešolanjem učenca strinjala in je dne 29. 8. 2019 izdala soglasje k prepisu učenca, zaradi česar so neutemeljene tožbene navedbe, da bi soglasje za prepis v OŠ K. lahko izdala le OŠ J.. Izraza v odločbi „prešolanje“ in „prepis“ sta tako zgolj napačno uporabljena, ki v ničemer ne moreta vplivati na vsebinsko pravilnost izpodbijane odločbe, ki dejansko temelji na 48. členu ZOsn.

11. Dodaten razlog, da je za vpis v osnovno šolo bistven šolski okoliš, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, izhaja tudi iz četrtega odstavka 48. člena ZOsn, ki določa, da če se učenec med šolanjem preseli v šolski okoliš druge osnovne šole, ima pravico dokončati šolanje na šoli, v katero je vpisan. Slednje pomeni, da je prvenstveno za šolanje otroka predpisana šola v šolskem okolišu, kjer otrok stalno ali začasno prebiva, zakon pa mu daje možnost oz. pravico šolanje dokončati na šoli, v katero je bil vpisan v začetku šolskega leta.

12. Sodišče tudi v celoti povzema razloge odločbe pritožbene komisije OŠ K., ki je pritožbo tožnika zavrnila in potrdila odločbo ravnatelja OŠ K. z dne 4. 9. 2019. Pri tem se je sklicevala na sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Z 18/2019 z dne 15. 10. 2019, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za začasno odredbo pritožnika, s katero je zahteval, da sklep sodišča nadomesti soglasje matere, da se mladoletni otrok prepiše iz OŠ J. na OŠ P. v Mariboru. Četrti odstavek 7. člena DZ namreč določa, da morajo državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka.

13. Drži sicer, da se v okviru starševske skrbi po prvem odstavku 136. člena DZ morajo starši sporazumeti tudi o tem, kje se otrok redno šola, in da je navedeno predmet sporazuma obeh staršev. Pri tem je glavni namen starševske pravice zavarovati konkretno korist posameznega otroka, ki je največje vodilo ter lahko otrokove koristi, odvisno od njihove narave in resnosti presežejo koristi starša. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 151. člena DZ, ki določa, da izvajata starševsko skrb oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Vendar pa bi v primeru, v kolikor starši takšnega soglasja ne dosežejo, oziroma, če bi vsak starš želel šolati otroka na drugi osnovni šoli, in se drugi od staršev s tem ne bi strinjal, kot je to bilo v obravnavani zadevi, lahko prišlo do nevzdržne situacije, ko se otrok, ki se mora redno šolati v osnovni šoli, sploh ne bi šolal, ker starša o tem ne bi dosegla soglasja. OŠ K. zato s tem, ko je ugodila vlogi matere za vpis mladoletnega B.B., kateri je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe zaupano varstvo in vzgoja otroka, ob tem ko je slednja predložila potrdilo o stalnem prebivališču v K., kljub nestrinjanju tožnika ni ravnala nezakonito.

14. Nazadnje sodišče še pripominja, da prihaja tožnik tudi sam s seboj v nasprotje, ko v tem postopku zahteva odpravo odločbe o vpisu mladoletnega otroka v OŠ K., na drugi strani pa ne želi, da se otrok šola na OŠ J., do česar bi prišlo, če bi bila v tem postopku izpodbijana odločba odpravljena, saj kot je navedel v predlogu pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, v zadevi opr. št. I Z 18/2019 se zavzema za vpis otroka na OŠ P..

15. Ker tudi niso podane kršitve glede oblikovne izdelave izpodbijane odločbe, saj je iz nje razvidno, kaj je bil predmet odločanja, kot je obrazloženo zgoraj pa je v odločbi podana tudi zadostna obrazložitev in pravilno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

16. Odločitev o stroških postopka tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 17. O stroških postopka prizadete stranke je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnik s tožbo ni uspel, zato je dolžan povrniti prizadeti stranki njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče ocenjuje, da so bili v obravnavani zadevi, ko se je izpodbijanje odločbe OŠ K. nanašalo na skupnega otroka, stroški prizadete stranke potrebni. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo med drugim tožeči stranki oporekala pomanjkanje pravnega interesa, do česar se je moralo sodišče v predmetni sodbi tudi opredeliti. Potrebni stroški prizadete stranke so tako bili: 500 odv. tč za sestavo odgovora na pritožbo in 10 odv. tč. za materialne stroške, priglašene kot 2 % od skupne vrednosti storitev, skupaj tako 510 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 306,00 EUR. Slednje je dolžna plačati tožeča stranka prizadeti stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

18. Sodišče pa kot potrebnih stroškov prizadete stranke ni priznalo priglašenih 100 odv. tč. za konferenco s stranki in pregled listin, saj je ta postavka že zajeta v postavki sestave tožbe.