Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ocena v zvezi z možnostjo pritožnikov za nastanitev v varnem delu izvorne države (notranja razselitev) temelji le na abstraktni verjetnosti, izhaja pa tudi iz presoje vsebine poročil o (sedanjih) razmerah v prosilčevi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, in bi bila zato nedopustna.
V zvezi z vprašanjem kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, je tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, potrebna ex nunc presoja v tem pogledu pravno pomembnih dejstev in dokazov. Zato je treba upoštevati tudi nova dejstva in dokaze, ki so se pojavili po koncu glavne glavne obravnave ali po koncu postopka na prvi stopnji (če je postopek tekel brez glavne obravnave), kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 v zvezi z navedenim ni mogoče uporabiti prvega odstavka 74. člena ZUS-1 v tem delu.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo št. 2142-94/2014/38 (1312-15) z dne 8. 12. 2015, s katero je tožena stranka zavrnila njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite.
2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca iz razlogov, ki so navedeni že v sodbah v zadevah I U 1015/2014, I U 1594/2014, I U 731/2015 in I U 53/2016. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da ni izkazano bodoče preganjanje zaradi članstva v stranki Batkivščina, tožniku pa glede na njegovo starost ne grozi vpoklic v ukrajinsko vojsko. Strinjalo se je tudi s presojo tožene stranke, da bi bila tožnika zaradi slabih humanitarnih razmer na območju Donetska, od koder prihajata, upravičena do subsidiarne zaščite po drugi alineji 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Stališče, da na vzhodu Ukrajine sicer ni več vsesplošnih spopadov, vendar pa je vzdolž stične črte najnevarnejše ravno omenjeno mesto, je namreč podkrepilo s trenutno pomembnimi poročili o izvorni državi, ki jih je pridobilo sàmo (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), predvsem s poročilom OHCHR1 iz leta 2018. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje presojalo, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za notranjo zaščito po 29. členu ZMZ-1. Ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije za migracije (v nadaljevanju IOM; 43. in 44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je presodilo, da brez zaposlitve ostane le 20 % sicer prej zaposlenih notranje razseljenih oseb (v nadaljevanju NRO; 45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); da se, glede na 40 % rast povprečnih mesečnih dohodkov v letu 2017 v primerjavi z letom 2016, razmere NRO znatno izboljšujejo, pri čemer je delovanje ukrajinskih oblasti usmerjeno v integracijo teh oseb (49. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); da delujeta državna pomoč pri najemanju stanovanj in socialna pomoč, s katero so NRO na splošno zadovoljne (50. in 51. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); da se NRO na območjih pod nadzorom države počutijo varno (52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); da je večina NRO (88 %) deloma ali v celoti integrirana v lokalno skupnost (54. in 55. točka obrazložitve); in da se NRO sicer srečujejo z diskriminacijo ekonomske narave, vendar med njimi kljub temu ni ugotovljenih primerov brezdomstva (57. točka obrazložitve). Zato je menilo, da bo tožnika zaščitila izvorna država, saj je upoštevalo, da tudi iz s strani tožnikov zatrjevanih spletnih strani ni razvidna taka stopnja diskriminacije, ki bi izkazovala nerazumnost razselitve v druge (varne) dele Ukrajine (61. točka obrazložitve).
3. Zoper navedeno sodbo vlagata tožnika (v nadaljevanju pritožnika) pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navajata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožničine izpovedbe v upravnem postopku v zvezi s preganjanjem v Donetsku, spregledalo pa naj bi tudi zdravniško spričevalo z dne 24. 8. 2015, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so ji vsi pretekli dogodki pustili psihične posledice. Zato izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnika navajata, da niso bila upoštevana niti poročila, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je stanje na področju Donetska izredno nevarno, kar naj bi pomenilo, da sta bila že pred izbruhom oboroženih spopadov žrtvi preganjanja. Sicer pa naj bi bili med seboj v nasprotju razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na presojo statusa subsidiarne zaščite. Pritožnika nasprotujeta tudi stališču sodišča prve stopnje glede poročil, ki sta jih predložila v zvezi z notranjo razselitvijo. Prav tako naj ne bi bila pravilna ugotovitev, da je 80 % NRO našlo novo zaposlitev. Bistveno naj bi namreč bilo le, da se je delež zaposlenih NRO zmanjšal za 20 %, kar naj bi bila slaba napoved za zaposlitev pritožnikov. V zvezi s tem pa naj sodišče prve stopnje ne bi presojalo navedenega zdravniškega spričevala, iz katerega je razvidno, da ima pritožnica depresijo. Pritožbi prilaga tudi zdravniško potrdilo z dne 9. 11. 2018, ki naj bi potrjevalo njene navedbe o njenem slabem duševnem stanju. Pritožnika menita, da bo njuna integracija v novo okolje težka, saj sta odtujena in brez prihrankov. Navajata še, da zaradi splošnih razmer v izvorni državi (slabe ekonomske razmere, diskriminacija NRO ter problematična zaposlitev in prebivanje), ki naj bi bile jasno razvidne iz poročila OFPRA/BFA,2 ni mogoče razumno pričakovati, da se bosta nastanila v varnem delu izvorne države. Možnost ekonomskega preživetja naj ne bi omogočala življenja nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja niti za univerzitetno izobraženo osebo, kaj šele za pritožnico, ki je psihična bolnica, in njenega sina, ki mora zanjo skrbeti. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite pritožnikoma je Vrhovno sodišče nazadnje odločalo s sklepom I Up 46/2018 z dne 4. 4. 2018.3 Po ugotovitvi, da je v zadevi sporno, ali pritožnika zaradi možnosti notranje zaščite sploh potrebujeta mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve), je poudarilo, da je dokazno breme o ustrezni razselitveni alternativi na toženi stranki, ki mora v zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve odgovoriti na vprašanje, ali posameznik lahko pričakuje, da se bo v kraju nastanil in si tam zagotovil minimalno ekonomsko-socialno varnost, ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP; 9. točka obrazložitve). Pojasnilo je še, da ne zadostuje le hipotetična domneva, da bo prosilec sam poskrbel za bivališče in svojo socialno in ekonomsko varnost, saj je treba njegove osebne okoliščine vedno presojati v povezavi s splošnimi okoliščinami, ki prevladujejo v relevantnem delu izvorne države in objektivno vplivajo na uresničljivost prosilčevih možnosti (10. točka obrazložitve).
7. V novem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo prošnjo pritožnikov za priznanje statusa begunca. Strinjalo pa se je s stališčem tožene stranke glede njune upravičenosti do subsidiarne zaščite po drugi alineji 28. člena ZMZ-14, 5, vendar je zaradi presoje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za notranjo zaščito po 29. členu ZMZ-1, zavrnilo njuno tožbo zaradi priznanja mednarodne zaščite.
8. Pritožnika smiselno zatrjujeta upravičenost do priznanja statusa begunca, nasprotujeta pa tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z možnostjo notranje zaščite.
9. Zato je moralo Vrhovno sodišče, kljub navedeni presoji sodišča prve stopnje v zvezi z upravičenostjo pritožnikov do subsidiarne zaščite, najprej presojati pravilnost stališča v zvezi s priznanjem statusa begunca. Šele nato je možna presoja notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite.6
10. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 11. Sodišče prve stopnje je pritožnikom v upravnem sporu zagotovilo ex nunc presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj.7 Iz na glavni obravnavi ugotovljenega dejanskega stanja je med drugim razvidno, da je pritožnica imela v izvorni državi trgovino z igračami, na katero je obesila zastavi Evropske unije in Ukrajine. Do nje sta zato pristopila dva moška, ki sta jo zmerjala in zahtevala umik zastav. Večkrat sta se vrnila v trgovino in ji grozila, kasneje tudi po telefonu. Ko se je v grožnjah, ki jih policiji ni prijavila, začelo omenjati sina, je zaprla trgovino in se začela pripravljati na odhod. Hodila je tudi na proteste, kjer se ji ni zgodilo nič posebnega, s policijo pa ni imela težav, saj je proteste le opazovala. Smiselno enako je navedel tudi pritožnik, ki je poudaril, da so ga na protestih enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar zdravniške pomoči ni iskal, saj poškodba ni bila resna. Sicer ni bil deležen nobenih nevšečnosti. Preganjali naj bi ga zaradi članstva v stranki Batkivščina, vendar ni pojasnil, kako in na kakšen način. Pritožnika tudi nista bila prepričljiva v izpovedbi, zakaj bi jima, glede na to, da nista bila vidna člana omenjene stranke, po štirih letih in pol po zapustitvi Donetska grozilo pridržanje s strani proruskih upornikov (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju poročila UNHCR8 pa pritožniku, ki je 23. 7. 2018 dopolnil 27 let, ne grozi niti prisilno novačenje v ukrajinsko vojsko, saj velja le za moške v starosti med 18 in 26 let. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da pritožnica ni izkazala navedb glede slabega (psihičnega) zdravstvenega stanja, saj za to v upravnem sporu ni predložila aktualnega zdravniškega izvida ali mnenja (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
12. Ob upoštevanju navedene procesne dejanske podlage ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj je iz razumljivih in logičnih razlogov, v zvezi s katerimi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožbenih trditev,9 razvidno, zakaj pritožnika nista upravičena do statusa begunca. Zgolj njuno nestrinjanje z omenjenimi razlogi pa še ne more privesti do nemožnosti vsebinskega sodnega preizkusa izpodbijane sodbe. Da bi šlo za navedeno bistveno kršitev določb postopka mora namreč biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana.10
13. Zato se Vrhovno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dogodki, ki sta jih opisala pritožnika, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja. Navsezadnje se tudi osebe, ki naj bi jima grozile, ne morejo šteti za subjekte preganjanja, saj pritožnika nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.11, 12 Glede na navedeno pritožnika tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista izkazala pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca.
14. Izpodbijana odločitev pa temelji na stališču, da imata pritožnika kljub obstoju tveganja, da bosta v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju,13 možnost notranje zaščite (oziroma notranje razselitve), saj se od njiju lahko pričakuje, da bosta mogla bivati v varnem delu Ukrajine (ki je pod nadzorom ukrajinskih oblasti), kamor bi bila v primeru odstranitve v izvorno državo tudi vrnjena. V skladu z 29. členom ZMZ-1 notranja zaščita namreč pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da prosilec utrpi resno škodo, če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Pri tem je treba upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.14 Notranja zaščita ima nadomestno naravo, in sicer lahko nadomesti mednarodno zaščito, tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite.15 Ob presoji, ali za prosilca obstaja možnost notranje zaščite, je treba preveriti dve merili: 1) da v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in/ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo (merilo varnosti, angl. _protection test_), ter 2) ali je od prosilca mogoče pričakovati, da bo bival v tem delu izvorne države (merilo razumnosti, angl. _reasonable expectation test_).16
15. V obravnavani zadevi je sporna le uporaba merila razumnosti.
16. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi opravilo preiskavo situacije v izvorni državi ob upoštevanju že obstoječih splošnih in specifičnih informacij. Presodilo je, da ostane brez zaposlitve le manjši delež sicer prej zaposlenih NRO; da jih ukrajinske oblasti skušajo vključiti v družbo, pri čemer je večina NRO deloma ali v celoti integrirana v lokalno skupnost; da se življenjske razmere zanje znatno izboljšujejo (tudi) zaradi rasti njihovih povprečnih mesečnih dohodkov; da delujeta državna pomoč pri najemanju stanovanj in socialna pomoč, s katero so NRO na splošno zadovoljne; da se te osebe na območjih pod nadzorom države počutijo varno; in da med njimi kljub določeni ekonomski diskriminaciji ni ugotovljenih primerov brezdomstva. Upoštevalo je tudi naslednje posebne okoliščine pritožnikov (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer da je pritožnica stara 53 let, vendar je brez mladoletnih otrok, ki bi jih morala preživljati in zanje skrbeti, da ima srednjo tehnično izobrazbo, in da je bila pred zapustitvijo Ukrajine samostojna podjetnica, kar vse kaže na njene delovne izkušnje in dobre zaposlitvene možnosti. Glede pritožnika je upoštevalo, da gre za zdravega 27 let starega moškega s srednješolsko izobrazbo, 3 leti univerzitetnega študija v Donetsku in 3 leti šolanja na Srednji medijski in grafični šoli v Sloveniji. Pred zapustitvijo Ukrajine je delal pri materi v trgovini in v trgovski hiši ter pomagal stricu pri gojenju gob, kar po presoji sodišča prve stopnje prav tako kaže na dobre zaposlitvene možnosti.
17. Glede na navedene splošne in posebne okoliščine je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da imata pritožnika dobre zaposlitvene možnosti, predvsem pa sta, kot sama navajata, člana in aktivna podpornika politične proukrajinsko usmerjene stranke Batkivščina. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni možnost ovreči morebitne predsodke lokalnega prebivalstva, da sta se pritožnika zavzemala za odcepitev od Ukrajine (61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
18. Navedena presoja dejstev je pravilna. Po stališču Vrhovnega sodišča namreč lahko ocena v zvezi z možnostjo pritožnikov za nastanitev v varnem delu izvorne države temelji le na abstraktni verjetnosti, izhaja pa tudi iz presoje vsebine poročil o (sedanjih) razmerah v prosilčevi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in obširno ter izčrpno pojasnilo okoliščine, na katere je oprlo svojo odločitev, ter odločitev prav tako pravilno in obširno utemeljilo in s tem ustrezno ocenilo kredibilnost poročil17. Obrazložitvi tožene stranke je v vseh bistvenih elementih sledilo in izčrpno ter dodatno utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore pritožnikov, obrazložitev in argumentacijo tožene stranke pa v določenih delih nadgradilo. Razloge, zaradi katerih pritožnika ne potrebujeta mednarodne zaščite zaradi možnosti notranje zaščite, je zato mogoče razbrati tudi iz izpodbijane sodbe.18 Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvorna država pritožnikov lahko nastopa v vlogi subjekta zaščite (25. člen ZMZ-1), ki zagotavlja minimalne pogoje za človeka vredno življenje, torej v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. 19. Na tako stališče ne vplivajo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni (izrecno) opredelilo do dokaznega predloga v zvezi z zdravniškim spričevalom z dne 24. 8. 2015, predloženim v upravnem postopku pred toženo stranko, saj pritožnica predloga za izvedbo navedenega dokaza (torej pregleda omenjenega zdravniškega spričevala) v upravnem sporu sploh ni podala.19 Sicer pa je iz razlogov izpodbijane sodbe jasno razvidno, da so pritožničine izjave na glavni obravnavi glede njenih zdravstvenih težav20 neprepričljive in nedoločne, in da v upravnem sporu ni predložila kakršnegakoli aktualnega (novejšega) zdravniškega izvida ali mnenja, iz katerega bi bila razvidna diagnoza bolezni in morebitno mnenje zdravnika o vplivu vrnitve na njeno zdravstveno stanje (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je sodišče prve stopnje ravno zaradi spoštovanja načela nevračanja opravilo ex nunc presojo (smiselno zatrjevanih) tožbenih navedb, da bi se pritožničino zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, če bi se vrnila v izvorno državo. Zato možnost preizkusa izpodbijane sodbe, kljub temu da v njej ni (izrecnih) razlogov o (skopih) tožbenih navedbah glede zdravniškega spričevala z dne 24. 8. 2015,21 ni popolnoma izključena, kar pomeni, da smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ni podana.
20. V zvezi z vplivom zdravstvenega stanja na vrnitev je že iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji razvidno, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.22 Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, in bi bila zato nedopustna.23 Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).24, 25 Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim, s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno, in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči,26 pa tega ne smejo zanemariti.27
21. Ob upoštevanju omenjene sodne prakse SEU28 in tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/3229, 30 v povezavi s 47. členom Listine, je zato v zvezi z zgoraj navedenimi izhodišči o tem, kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, po stališču Vrhovnega sodišča tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, potrebna ex nunc presoja v tem pogledu pravno pomembnih dejstev in dokazov. Zato je treba upoštevati tudi nova dejstva in dokaze, ki so se pojavili po koncu glavne glavne obravnave ali po koncu postopka na prvi stopnji (če je postopek tekel brez glavne obravnave), kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-131 v zvezi z navedenim ni mogoče uporabiti prvega odstavka 74. člena ZUS-1 v tem delu.32
22. V pritožbenem postopku je pritožnica predložila zdravniško spričevalo z dne 9. 11. 2018, ki je bilo izdano po koncu glavne obravnave, ter naj bi potrjevalo navedbe o njenem zdravstvenem stanju in uživanju antidepresivov. Upoštevajoč zgornja izhodišča je Vrhovno sodišče torej moralo presoditi, ali trditve in predloženi dokaz kažejo na to, da pritožničino zdravstveno stanje ustreza zgoraj opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v izvorno državo. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v tej zadevi (posebej resna duševna bolezen pritožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji v izvorno državo s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP), pa po presoji Vrhovnega sodišča ne izhajajo niti iz pritožbenih trditev niti iz predloženega zdravniškega spričevala z dne 9. 11. 2018, saj gre le za slabo berljive splošne navedbe o slabem duševnem stanju in splošno priporočilo o nadaljevanju terapevtskega postopka. Iz pritožničinih navedb torej očitno ne izhaja, da bi bilo njeno zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da je ESČP že večkrat razsodilo, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če (v samem postopku predaje) sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.33
23. Glede na navedeno je bila pritožnikoma po presoji Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju načela nevračanja, zagotovljena podrobna in natančna presoja glede vrnitve v izvorno državo zaradi možnosti notranje zaščite.
24. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.
1 Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights Report on the human rights situation in Ukraine 16 February to 15 May 2018. 2 French Office for the Protection of Refugees and Stateless persons, Country of Origin Information Department, Federal Office for Immigration and Asylum: Fact finding Mission Report Ukraine, Maj 2017. 3 Dosedanji potek postopka je sicer natančno povzet v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Ta se glasi: "Resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi." 5 Navedena določba ustreza tudi 3. členu EKČP, ki se glasi: "Nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati." 6 V zvezi z notranjo razselitvijo je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da mora upravni organ v postopku mednarodne zaščite odločati najprej o tem, ali prosilec (sploh) izpolnjuje pogoje za podelitev mednarodne zaščite. Če jih ne, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb Zakona o tujcih (ZTuj-2) ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona (sodba I Up 123/2017 z dne 5. 7. 2017, 17. točka obrazložitve). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 86/2018 sprejelo stališče, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. 8 Sodišče prve stopnje je presojalo poročilo UNHCR International Protection Consideration related developments in Ukraine - Update III iz septembra 2015. 9 Skladno s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. 10 To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v več zadevah. V zvezi s tem glej tudi: Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 307. 11 Tako je Vrhovno sodišče presodilo že v sodbi I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014, ko je o zadevi prvič odločalo (11. in 12. točka obrazložitve). 12 Skladno s 24. členom ZMZ-1 izvajajo preganjanje ali povzročijo resno škodo naslednji subjekti: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. 13 Navedeno tveganje glede izpostavljenosti nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju se nanaša na pogoje za pridobitev subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, ki so določeni v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 in predstavljajo implementacijo Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). Posameznik pridobi subsidiarno zaščito, če ne izpolnjuje pogojev za status begunca in če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. 14 Ta zakonska določba pomeni implementacijo 8. člena Kvalifikacijske direktive II. 15 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014 (9. točka obrazložitve). 16 Prav tam. 17 Poročila so navedena v 43. točki obrazložitve, sodišče prve stopnje pa jih je presojalo v točkah od 44 do 57. 18 Ustavno sodišče je že pojasnilo, da je zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč načeloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sporno pravno stališče (odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08). 19 Vrhovno sodišče je sicer že večkrat pojasnilo, da morajo biti dokazni predlogi substancirani, kar pomeni, da mora stranka jasno navesti, katero dejstvo želi dokazovati z določenim dokazom (glej na primer sodbo X Ips 321/2016 z dne 12. 9. 2018, 23. točka obrazložitve). 20 Glej pritožničino izpovedbo na listovni številki 100. 21 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je sicer razvidno, da se dolžnost do opredelitve glede navedb strank omejuje kot odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag (tako na primer sklep II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010, 12. točka obrazložitve). 22 Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O „preventivnih ukrepih“ glej točke od 78 do 84. 23 SEU je v navedeni sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka). 24 Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). 25 ESČP je pred odločitvijo v zadevi Paposhvili opozoril, da se v skladu z njegovo sodno prakso državljani tretjih držav, proti katerim je uveden ukrep odstranitve, načeloma ne morejo sklicevati na pravico ostati na ozemlju države pogodbenice, da bi še naprej uživali pomoč ter zdravstvene, socialne in druge storitve, ki jih zagotavlja država izgona (sodba z dne 27. 2. 2014 v zadevi Josef proti Belgiji, št. 70055/10, 118. točka). 26 Iz sodbe C-578/16 je razvidno, da mora (tudi) predložitveno sodišče, torej Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v postopku v glavni stvari preveriti, ali je zdravstveno stanje osebe tako resno, da obstajajo resni pomisleki, da bi predaja zanjo pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine (90. točka obrazložitve). 27 C-578/16, točke od 73 do 75. 28 Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve). 29 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II). 30 Navedeni člen se glasi: "Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo _vsaj_ v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU." 31 Skladno s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja ZUS-1, če z ZMZ-1 ni drugače določeno. 32 Iz prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je namreč jasno razvidno, da se nanaša na novote, ki so obstajale že v času odločanja organa prve stopnje, v nasprotnem primeru jih pritožbeno sodišče ne upošteva (glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 430, točka 3). Navedena določba se namreč glasi: "V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti _do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji_." 33 C-578/16, 79. točka.