Jedro

Z reivindikacijsko oz. negatorno tožbo se uresničuje varstvo pred posegom tretjih v stvar. Vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ zato predstavlja vsak nedopusten poseg v lastninsko pravdo, neodvisno od okoliščine, ali lastnik stvar uporablja ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je tožencu prenehala pravica uporabe garaže na severni strani hiše L., zato jo je dolžan izprazniti in izročiti drugi tožnici (1. točka izreka). Izprazniti mora tudi garažo na vzhodni strani hiše, hlev, drvarnico ter zemljišče parc. št. 72/1 in jih prosto svojih stvari predati drugi tožnici (2. točka izrek), skupaj s ključi ključavnice, ki jo je zamenjal na vratih vzhodne garaže (3. točka izreka). Nadalje mu je prepovedalo hojo in parkiranje po zemljišču (4. točka izreka). Po odločitvi sodišča je toženec tožnicama dolžan povrniti njune pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper odločitev, ki jo vsebuje 1., 4. in 5. točka izreka, se pritožuje toženec. Navaja, da mu pravica uporabe severne garaže ni prenehala, saj ni dokazano, da je kršil sklenjeno sodno poravnavo. Sodišče je zanemarilo, da od leta 2003 v hiši nihče ne živi, zato toženec ni mogel in ni hotel vznemirjati lastnike, uporabnikov pa ni bilo. Zahtevka pod točko 4 ne more izpolniti, saj mora imeti dostop do prostora, ki ga ima pravico uporabljati. Ne drži, da ni podal ugovora, da ima pravico parkiranja in hoje po zemljišču. Izrecno tega sicer res ni podal, vendar to izhaja iz njegovega nasprotovanja celotnemu zahtevku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da odločitev v izpodbijanem delu ustrezno spremeni in posledično odloči tudi o stroških postopka.

Na pravilno vročeno pritožbo tožnici nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca, ki brez kakršnegakoli dovoljenja zaseda vzhodno garažo, hlev in drvarnico na parc. št. 72/1, po parceli odmetava odpadke ter parkira kombi, materialnopravno pravilno opredelilo kot vznemirjanje lastnice. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da v hiši že vse od leta 2003 nihče več ne živi, takšnega stališča ne spremeni. V obravnavani zadevi namreč ne gre za motenje posesti, kjer bi bila predmet varstva posest tožnice (32. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ), temveč za reivindikacijsko oz. negatorno tožbo, s katero se uresničuje varstvo pred posegom tretjih v stvar (92. in 99. čl. SPZ). Vznemirjanje v smislu 99. čl. SPZ tako predstavlja vsak nedopusten poseg v lastninsko pravico, neodvisno od okoliščine, ali lastnik stvar uporablja ali ne. Opisano ravnanje toženca, ki med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, nedvomno predstavlja takšen nedopusten poseg. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklenilo, da je tožencu v skladu s sodno poravnavo, ki jo je dne 14.11.2003 sklenil s prvo tožnico (list. št. 21 v priloženem spisu P 154/2002), prenehala pravica do uporabe severne garaže in je zahtevek na njeno vrnitev utemeljen.

Vsaka stranka mora določno navesti dejstva, na katerih utemeljujejo zahtevek oz. s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika (212. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3, ZPP). Tožnici sta zatrjevali, da toženec zaseda tudi druge prostore, ki niso bile predmet sodne poravnave, med drugim cele dneve parkira kombi na parc. 72/1. Toženec o tem, da ima pravico parkirati kombi (in na kakšni podlagi), ni podal nikakršnih trditev, kar priznava tudi v pritožbi. Ker je sodišče vezano na trditveno podlago strank, pritožba neutemeljeno zahteva, da bi moralo sodišče o obstoju njegove pravice sklepati že iz pavšalnega nasprotovanja celotnemu zahtevku. Glede na to, da je tožencu prenehala pravica uporabe severne garaže, dostopa do severne garaže čez parc. št. 72/1 ne bo več potreboval. Odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je v bodoče poleg parkiranja prepovedalo tudi hojo po parc. 72/1 (4. točka izreka), je zato pravilna.

Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).