Jedro

Ker ima tožena stranka sedež na območju MOL, je glede na zgoraj navedeno, nedvomno kot izvajalec poslovne dejavnosti izvirni povzročitelj odpadkov in s tem uporabnik javne službe zbiranja ter prevoza odpadkov. Nasprotne, tudi sicer pavšalne in nekonkretizirane navedbe tožene stranke, pa so neutemeljene. Kot izvirni povzročitelj oziroma uporabnik pa je tožena stranka v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 21. člena Odloka 2004 in 10. alinejo drugega odstavka 26. člena Odloka 2012 dolžna zagotoviti plačilo opravljenih storitev tožeče stranke v roku, določenem na računu. Glede na navedeno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala poslovanja na sedežu na območju MOL, kot tudi ne opravo storitev s strani tožeče stranke, očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163508/2012 z dne 29. 10. 2012 delno razveljavi za glavnico v znesku 227,67 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: 10,77 EUR od 16. 4. 2010 dalje do plačila, 17,72 EUR od 16. 4. 2010 dalje do plačila, 11,60 EUR od 18. 5. 2010 dalje do plačila,16,43 EUR od 18. 5. 2010 dalje do plačila, 11,60 EUR od 16. 6. 2010 dalje do plačila, 16,43 EUR od 16. 6. 2010 dalje do plačila, 9,03 EUR od 30. 6. 2010 dalje do plačila, 11,60 EUR od 16. 7. 2010 dalje do plačila, 20,53 EUR od 16. 7. 2010 dalje do plačila, 11,60 EUR od 17. 8. 2010 dalje do plačila, 16,43 EUR od 17. 8. 2010 dalje do plačila, 20,53 EUR od 16. 9. 2010 dalje do plačila, 16,43 EUR od 16. 10. 2010 dalje do plačila, 16,43 EUR od 16. 11. 2010 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 12. 2010 dalje do plačila, ter za 31,69 EUR stroškov izdaje sklepa o izvršbi (I. točka izreka). Zgoraj navedeni sklep je pustilo delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati glavnico v znesku 390,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 16,42 EUR od 18. 1. 2011 dalje do plačila, 16,42 EUR od 16. 2. 2011 dalje do plačila, 16,42 EUR od 16. 3. 2011 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 4. 2011 dalje do plačila, 16,42 EUR od 17. 5. 2011 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 6. 2011 dalje do plačila, 16,42 EUR od 16. 7. 2011 dalje do plačila, 16,42 EUR od 17. 8. 2011 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 9. 2011 dalje do plačila, 16,42 od 18. 10. 2011 dalje do plačila, 16,42 od 16. 11. 2011 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 12. 2011 dalje do plačila, 16,42 od 17. 1. 2012 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 2. 2012 dalje do plačila, 16,42 EUR od 16. 3. 2012 dalje do plačila, 16,42 EUR od 17. 4. 2012 dalje do plačila, 16,42 EUR od 16. 5. 2012 dalje do plačila, 20,54 EUR od 16. 6. 2012 dalje do plačila, 16,42 EUR od 17. 7. 2012 dalje do plačila, 20,54 EUR od 17. 8. 2012 dalje do plačila, 16,42 EUR od 18. 9. 2012 dalje do plačila, 16,42 EUR od 16. 10. 2012 dalje do plačila, ter stroške izdaje sklepa o izvršbi v znesku 54,31 EUR, prav tako v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila, in v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 78,71 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe in v primeru zamude od 9. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot izvajalec obvezne gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov na območju Mestne občine Ljubljana (MOL) od tožene stranke, ki ima sedež na območju te občine, zahteva plačilo za opravljene storitve.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe (obsodilni in stroškovni del – II. in III. točka izreka) pravilno kot odločilno upoštevalo nesporno dejstvo, da je imela tožena stranka v pritožbenem postopku še spornem obdobju (2011 in 2012) sedež na naslovu Cesta X 78 v Ljubljani, in ne, da tožena stranka ni lastnica nepremičnine na tem naslovu.

Odlok o javni službi zbiranja ter prevoza komunalnih odpadkov (Ur. l. RS, št. 102/2004, v nadaljevanju Odlok 2004) v 2. alineji prvega odstavka 21. člena določa, da so uporabniki dolžni plačevati storitve javne službe zbiranja ter prevoza komunalnih odpadkov ne glede na to, ali jih dejansko koristijo, ali ne. V skladu s 1. točko prvega odstavka 3. člena Odloka 2004 je povzročitelj vsaka fizična ali pravna oseba, katere stalno, začasno, sezonsko ali občasno delovanje oziroma izvajanje dejavnosti povzroča nastajanje komunalnih odpadkov v zasebnih in javnih prostorih in površinah na območju MOL; skladno z 2. točko prvega odstavka tega člena pa je uporabnik vsak imetnik (povzročitelj ali posestnik) komunalnih odpadkov, ki je na osnovi uradnih podatkov: lastnik objektov, zemljišč ali javnih površin na območju MOL, upravljavec javnih površin ali organizator kulturne, športne in druge javne prireditve in aktivnosti ali sicer uporablja ali izkorišča javne ali zasebne površine in druge nepremičnine v namen, ki odstopa od njihove običajne javne ali zasebne rabe. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da vrste uporabnikov v 2. točki prvega odstavka 3. člena Odloka 2004 niso izčrpno naštete, kar nedvomno izhaja iz definicije povzročitelja iz 1. točke prvega odstavka 3. člena Odloka 2004, ki določa, da je povzročitelj in s tem uporabnik tudi vsaka pravna oseba, ki z izvajanjem dejavnosti povzroča nastajanje komunalnih odpadkov na območju MOL. V potrditev navedenemu je tudi določba 24. člena Odloka o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov (Ur. l. RS, št. 34/2012, v nadaljevanju Odlok 2012), z dnem uveljavitve katerega je prenehal veljati Odlok 2004. Navedena določba v prvem odstavku določa, da je uporabnik javne službe na območju MOL izvirni povzročitelj, katerega delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje komunalnih odpadkov, med drugim tudi izvirni povzročitelj iz proizvodne dejavnosti, trgovine, poslovne dejavnosti, storitvene dejavnosti ali druge dejavnosti, ki ni dejavnost javnega sektorja.

8. Ker ima tožena stranka sedež na območju MOL, je glede na zgoraj navedeno, nedvomno kot izvajalec poslovne dejavnosti izvirni povzročitelj odpadkov in s tem uporabnik javne službe zbiranja ter prevoza odpadkov. Nasprotne, tudi sicer pavšalne in nekonkretizirane navedbe tožene stranke, pa so neutemeljene. Kot izvirni povzročitelj oziroma uporabnik pa je tožena stranka v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 21. člena Odloka 2004 in z 10. alinejo drugega odstavka 26. člena Odloka 2012 dolžna zagotoviti plačilo opravljenih storitev tožeče stranke v roku, določenem na računu. Glede na navedeno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala poslovanja na sedežu na območju MOL, kot tudi ne opravo storitev s strani tožeče stranke, očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

9. Takšni zaključki izhajajo tudi iz razlogov izpodbijane sodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti. Zato pavšalen in nekonkretiziran očitek, da sodba nima razlogov v delu v katerem sodišče zaključi, da ima pravna oseba s sedežem na območju MOL, status dolžnika za plačilo javne službe zbiranja in prevoza odpadkov, ni utemeljen.

10. Ker je obravnavani spor spor majhne vrednosti, se sodba sodišča prve stopnje ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato pritožbenih navedb, da tožena stranka v svojih poslovnih knjigah nima evidentiranih odprtih obveznosti do tožeče stranke oziroma tožeča stranka nima nobenih terjatev do tožene stranke ter navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tudi sicer pa gre za pavšalne in nekonkretizirane očitke, ki jih tožena stranka ni pojasnila oziroma zanje ni navedla razlogov, zato pritožbeno sodišče na njih niti ni moglo konkretizirano odgovoriti.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).