Jedro

Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost upravne odločbe (zaradi katere je stranka prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih) je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba v socialnem sporu dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločbi toženca št. ... z dne 20. 4. 2010 in št. ... z dne 23. 2. 2010 odpravilo in odločilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela tudi v obdobju od 1. 2. 2010 do 6. 7. 2010 in naložilo tožencu, da v roku 8 dni tožniku povrne stroške postopka v višini 420,00 EUR, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. S sklepom pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je toženec dolžan tožniku za čas nezmožnosti za delo od 1. 2. 2010 do 6. 7. 2010 priznati vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja iz naslova začasne nezmožnosti za delo, zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da samo meritorno odloči o priznanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja za čas od 1. 2. 2010 do 6. 7. 2010, tožniku pa prizna pritožbene stroške. Navaja, da bi sodišče prve stopnje glede na ugoditev tožbenemu zahtevku, da je bil nezmožen za delo od 1. 2. 2010 do 6. 7. 2010 zaradi poškodbe izven dela, moralo odločiti tudi o priznanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja in sicer tako, da bi mu te pravice priznalo. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je bila tožba na priznanje pravic vložena prezgodaj, ker da se o njih še ni odločalo z upravnim aktom, napačna. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 515/2006 z dne 1. 3. 2007, s katero je v podobnem primeru, ko je ugotovilo upravičeno začasno zadržanost delavca z dela za določeno obdobje, priznalo delavcu tudi nadomestilo plače za čas navedene zadržanosti z dela. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Za vsebinsko odločanje o tožbi v delu, v katerem tožnik uveljavlja, da mu je toženec za čas nezmožnosti za delo od 1. 2. 2010 do 6. 7. 2010 dolžan priznati vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja iz naslova začasne nezmožnosti za delo, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izpolnjena procesna predpostavka, kot je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep pravilno obrazložilo. Tožnik namreč ni izkazal, da bi takšno zahtevo postavil v predsodnem postopku in da bi toženec o njej že odločal. V 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

V konkretnem primeru je tožnik tožbo vložil zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 20. 4. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 23. 2. 2010, s katerim je toženec odločil, da je tožnik od 1. 2. 2010 dalje zmožen za delo. To pomeni, da je toženec s citiranima odločbama oziroma z dokončno odločbo odločil le o začasni nezmožnosti za delo, ne pa tudi o drugih pravicah iz invalidskega zavarovanja, da bi bil v teh pravicah in pravnih koristih lahko sploh prizadet. Tožbo, vloženo zoper takšen dokončni upravni akt je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za preuranjeno in jo pravilno v skladu z določbo 75. člena ZDSS-1 zavrglo, ne da bi zaradi neizpolnjene procesne predpostavke zadevo vsebinsko obravnavalo, saj za to pogoji niso bili izpolnjeni.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 515/2006 z dne 1. 3. 2007, ker ne gre za identičen niti podoben primer. V obravnavanem primeru ni bil spor glede začasne zadržanosti z dela, pač pa glede nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, ki je bila ugotovljena v drugem pravnomočno zaključenem postopku. Predmet presoje je bila dokončna odločba toženca, s katero je bilo odločeno o navedenem nadomestilu.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter zaradi neuspešne pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.