Jedro

Niti družba A. d.o.o., katere direktor in edini lastnik je (bil) tožnik, niti tožnik kot fizična oseba v času izdaje izpodbijane odločbe nista imela poravnanih davčnih obveznosti. Kljub temu, da ga je upravni organ prve stopnje pozval, tožnik ni navedel nobenih podatkov in niti ni navedel razlogov nastanka davčnih dolgov, zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje (domneva nepodrejanja pravnemu redu RS).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana zavrnila zahtevo tožeče stranke, za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (točka 1. izreka) in odločila, da je tožeča stranka v roku 30 dni od dokončnosti odločbe dolžna zapustiti Republiko Slovenijo (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je po dopolnitvi vloge tožeče stranke, po uradni dolžnosti, z vpogledom v uradno evidenco Zavoda RS za zaposlovanje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, pridobila podatke o izdanem delovnem dovoljenju in ustreznem zdravstvenem zavarovanju tožeče stranke v Republiki Sloveniji. Iz vpogleda v evidenco Agencije RS za javno pravne evidence in storitve (AJPES) z dne 10. 8. 2012 je ugotovila, da je tožeča stranka družbenik in direktor podjetja A. d.o.o., s katerim ima sklenjeno pogodbo o poslovodenju za delovno mesto direktor. Iz odgovorov Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju DURS) izhaja, da gospodarska družba A. d.o.o., katere direktor in 100% lastnik je tožeča stranka, davčnemu organu, za obdobje od meseca oktobra 2010 do meseca decembra 2011 za tožečo stranko, kot zaposlenega direktorja te družbe, ni predložila obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja na predpisanem obrazcu (REK). Prav tako s strani družbe A. d.o.o. niso bili predloženi obračuni davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za mesec junij in avgust 2012. Tožeča stranka je kot fizična oseba na dan 8. 10. 2011 pri DURS izkazovala neporavnane davke in druge davčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, pri davčnem organu pa tudi ni zaprosila za odlog davčnega dolga. Tožeča stranka pa kljub pozivu tudi sama ni predložila dokaza, da ima sama in družba A. d.o.o. poravnane davčne obveznosti.

Na podlagi navedenih podatkov je upravni organ prve stopnje zaključil, da tožeča stranka, ne kot direktor pravne osebe, ne kot fizična oseba, ne spoštuje davčne zakonodaje, kar pomeni, da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Na podlagi ugotovljenih razlogov za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije je njeno prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 5. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnila.

Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št. 2141-135/2012/3 (1312-11) z dne 27. 3. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnilo. Glede navedbe tožeče stranke v pritožbi, da od dne 18. 10. 2012 dalje tožeča stranka ni več družbenik in direktor družbe A. d.o.o., saj je ustanoviteljstvo prenesla na B.B., od 19. 9. 2012 dalje pa je zaposlena pri delodajalcu C.C. s.p., je pojasnilo, da je tožeča stranka kot nekdanji direktor te družbe odgovorna za neporavnane davčne obveznosti omenjene družbe, ki jih je imela družba do vključno 17. 10. 2012, torej do dneva izdaje izpodbijane odločbe, razen tega pa tožeča stranka kot fizična oseba v času odločanja organa prve stopnje o prošnji tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ni imela poravnanih davkov in davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, čemur tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da tožeča stranka ne govori tekoče slovenskega jezika, zato ni razumela poziva upravnega organa prve stopnje, da v danem roku predloži manjkajočo dokumentacijo, med drugim potrdilo davčnega organa o poravnavi davčnih obveznosti. Prav tako pa ni razumela, kaj so lahko posledice takšne njene opustitve, kar je bilo zanj bistveno. Upravni organ prve stopnje tožeče stranke ni poučil o pravici iz sedmega odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, da ima kot udeleženec v postopku, ki ne zna jezika, pravico spremljati potek postopka po tolmaču, s tem pa je kršil določbe ZUP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka in je potrebno že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Nadalje ugovarja, da je upravni organ izpodbijano odločbo naslonil na odločilna dejstva, ki niso izkazana, saj ima družba A. d.o.o. plačane vse davčne in druge obveznosti, za kar tožeča stranka prilaga potrdilo DURS z dne 10. 5. 2013. Razen tega pa je ukrep nepodaljšanja dovoljenja za prebivanje prestrog ukrep. Upravni organ bi moral pri odločanju o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje upoštevati celotno obnašanje tožeče stranke v preteklem obdobju, v katerem tožeča stranka ni storila nobenega kaznivega dejanja ter to, da je tožeča stranka poskrbela, da ima družba A. d.o.o. plačane vse davke in obveznosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, povzema potek celotnega upravnega postopka in ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ( drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka od 31. 5. 2010 do datuma izdaje izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje direktor in 100 % lastnik družbe A. d.o.o., ter da tožeča stranka kot fizična oseba v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela poravnanih davkov in drugih davčnih obveznosti in ni zaprosila za odlog plačila davčnega dolga. Iz upravnega spisa pa nadalje izhaja, da je upravni organ prve stopnje tožečo stranko pozval, da glede na ugotovitve upravnega postopka, v danem roku predloži dokazila o poravnanih davčnih obveznostih tako za družbo A. d.o.o. kot za njo, kot fizično osebo. V istem pozivu je tožečo stranko tudi seznanil s pravico iz sedmega odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da ima pravico spremljati postopek po tolmaču, če ne razume slovenskega jezika. Tožečo stranko je tudi opozoril na posledice, če v postavljenem roku ne bo dostavila zahtevanih dokazil oziroma se odzvala vabilu, zaradi razjasnitve okoliščin.

Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v 5. alinei prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi po mnenju sodišča v upravnem postopku ugotovljena ravnanja tožeče stranke tako domnevo izkazujejo. Upravni organ prve stopnje je tožečo stranko pozval na dopolnitev vloge zato, da bi razčistil dejansko stanje glede obstoja razlogov za domnevo, da se tožeča stranka ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije in ji omogočil, da sama predloži dokaze v svojo korist. Tožeča stranka pa na poziv upravnega organa prve stopnje ni dostavila niti želenih podatkov niti navedla razlogov nastanka njenega davčnega dolga in davčnega dolga družbe, katere direktor je bila.

Neutemeljen je ugovor tožeče stranke glede kršitev pravil postopka, ki naj bi jih storil upravni organ prve stopnje, s tem, da tožeče stranke ni poučil, da ima, če ne zna jezika pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Po mnenju sodišča je tožečo stranko v svojem pozivu dovolj jasno poučil o njenih pravicah v tem postopku tako, da bi tožeča stranka, tudi glede na to, da je v Republiki Sloveniji vodila družbo z omejeno odgovornostjo kot poslovodja, lahko razumela njegov poziv. Tožeči stranki pa je dal tudi vse možnosti, da za njo sporne okoliščine, ki so ji šle v škodo pojasni in predloži zahtevane dokaze. Upravni organ prve stopnje namreč v upravnem postopku ni dolžan zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve ne izrazi.

Po oceni sodišča pa je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Iz podatkov v upravnih spisih namreč ne izhaja, da bi upravni organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe razpolagal s podatki iz katerih bi izhajalo, da je tožeča stranka ob vložitivi prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje imela poravnane vse davčne obveznosti niti, da je do tega dne in kasneje spoštovala obveznosti, ki jih določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Na dejstvo, da se tožeča stranka ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije pa ne morejo vplivati okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe in ne pojasnjujejo vzrokov, zaradi katerih tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe davčnih predpisov ni upoštevala.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.