Jedro

Delo redno zaposlenih stevardov in delo študentov je popolnoma enako, pri čemer študentje niso opravljali dela vodje kabinskega osebja. Oboji morajo imeti za to delo licenco, ki se letno podaljšuje. Tožnici sta licenco imeli in sta tako izpolnjevali pogoje za zasedbo delovnega mesta stevardese. Razlike med njimi so le v dopustih, ki jih študentje nimajo ter v prostih dnevih, ki jih imajo redno zaposleni. Tožena stranka je ocenjevala delo tako redno zaposlenih kot tudi študentov in tožnici sta bili zelo dobro ocenjeni. Tako redno zaposleni kot tudi študentje so ob bolniški odsotnosti morali prinesti bolniški list. Tožnici sta bili enako obremenjeni, tako na mesečni kot na letni ravni, kot redno zaposleni, kar je bil obojestranski interes, saj sta tožnici zaslužili več, tožena stranka pa je imela pokrite viške dela. Da sta tožnici delali z enako ali pa celo večjo obremenitvijo, kot redno zaposleni stevardi, izhaja tudi iz podatkov o opravljenih urah naleta. Tožnici sta morali svojo odsotnost, enako kot redno zaposleni, pravočasno najaviti. Glede na navedeno ne gre za občasno in začasno študentsko delo sta tožnici nepretrgano več let opravljali delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2006 dalje na delovnem mestu stevardesa (članica kabinskega osebja) (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožečo stranko za čas od 1. 6. 2006 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja (točka I/2 izreka), da je dolžna prvi tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto stevardesa (članica kabinskega osebja), za osnovno plačo najmanj ... EUR bruto, za čas od 1. 6. 2006 dalje (točka I/3 izreka). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da prvi tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 15. 3. 2011, ampak ji še traja (točka I/4 izreka), zato jo je dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 15. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za čas od 15. 3. 2011 dalje prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače v višini najmanj ... EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I/5 izreka), ji obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2006 do 31. 1. 2008 in od 1. 6. 2008 do 31. 1. 2011 in sicer v mesečnih bruto zneskih, ki izhajajo iz točke I/6 izreka, od katerih je dolžna plačati davke in prispevke ter ji izplačati mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila (točka I/6 izreka), ji obračunati in izplačati mesečno razliko v povračilu stroškov za prevoz, kot izhaja iz točke I/7 izreka za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 1. 2008 in od 1. 6. 2008 do 31. 1. 2011 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, višje zneske pa je zavrnilo (točka I/7 izreka), ji obračunati in izplačati dnevnice za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 1. 2008 ter od 1. 6. 2008 do 31. 1. 2011 v zneskih, kot izhajajo iz točke I/8 izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, ji obračunati in izplačati regres za letni dopust za leta 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 od letnih bruto zneskov, kot so navedeni v točki I/9 izreka, od njih plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta (točka I/9 izreka), ji za čas od 1. 2. 2011 do 14. 3. 2011 obračunati razliko v plači za čas od 1. 2. 2011 do 14. 3. 2011 med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati, vendar ne manj kot v višini ... EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke in ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I/10 izreka). Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka A.A v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2006 dalje na delovnem mestu stevardesa (članica kabinskega osebja) (točka II/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožečo stranko za čas od 1. 6. 2006 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II/2 izreka), da je dolžna drugo tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za delovno mesto stevardesa (članica kabinskega osebja), za osnovno plačo najmanj ... EUR bruto, za čas od 1. 6. 2006 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II/3 izreka). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da drugo tožeči stranki delovno razmerje pri toženi strani ni zakonito prenehalo dne 15. 3. 2011, ampak še traja (točka II/4 izreka), zato jo je dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 15. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še posebej jo je dolžna za čas od 15. 3. 2011 dalje prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače v višini najmanj ... EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II/5 izreka), ji obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati, za čas od 1. 6. 2006 do 30. 9.2006, od 1. 12. 2006 do 31. 1. 2007 ter od 1. 3. 2007 do 31. 1. 2011 in sicer v mesečnih bruto zneskih, ki izhajajo iz točke II/6 izreka, od katerih je dolžna plačati davke in prispevke ter ji izplačati mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila (točka II/6 izreka), ji obračunati in izplačati mesečno razliko v povračilu stroškov za prevoz, kot izhaja iz točke II/7 izreka za obdobje od 1. 6. 2006 do 30. 9.2006, od 1. 12. 2006 do 31. 1. 2007 ter od 1. 3. 2007 do 31. 1. 2011 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, višje zneske pa je zavrnilo (točka II/7 izreka), ji obračunati in izplačati dnevnice za obdobje od 1. 6. 2006 do 30. 9.2006, od 1. 12. 2006 do 31. 1. 2007 ter od 1. 3. 2007 do 31. 1. 2011 v zneskih, kot izhajajo iz točke II/8 izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, ji obračunati in izplačati regres za letni dopust za leta 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 od letnih bruto zneskov, kot so navedeni v točki II/9 izreka, od njih plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta (točka II/9 izreka), ji za čas od 1. 2. 2011 do 14. 3. 2011 obračunati razliko v plači za čas od 1. 2. 2011 do 14. 3. 2011 med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati, vendar ne manj kot v višini 1.495,72 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke in ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka II/10 izreka).

Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnicama plačati stroške tega postopka v znesku 2.572,20 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo naslovnega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da kljub temu, da so v dokaznem postopku izvedeni dokazi nedvomno narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka tožečih strank na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, posledično pa zavrnitev tudi vseh ostalih njunih zahtevkov, je naslovno sodišče sprejelo materialnopravno nepravilno odločitev, ki bi jo bilo sicer mogoče pripisati napačni dokazni oceni naslovnega sodišča, vendar tožena stranka meni, da je razlog za nepravilno in nezakonito odločitev, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, iskati predvsem v nedopustnem ustrahovanju naslovnega sodišča s strani pooblaščenca tožečih strank, ki se mu je naslovno sodišče iz toženi stranki povsem nerazumljivih razlogov, uklonilo. Zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi tožeči stranki nepretrgoma opravljali delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke ter da sta lahko le v manjši meri izkoristili proste dneve, so v izrazitem nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer v izrazitem nasprotju tako z zaslišanjem obeh tožnic, kot tudi z zaslišanjem obeh prič B.B. in C.C.. Obe tožnici sta namreč med svojim zaslišanjem izpovedali, da so jima bile odobrene oziroma omogočene vse odsotnosti, katere sta, glede na pravila pri toženi stranki, sporočili oziroma napovedali pravočasno, da sta bili tudi na večmesečni študentski izmenjavi v tujini, da mesečne delovne obveznosti nista imeli, da pa sta bili ne glede na navedeno toženi stranki za planiranje in vključevanje v njen organiziran delovni proces na razpolago praktično vedno (z izjemo nekaj študijskih odsotnosti in potovanj), ker sta sami tako želeli in ker sta upali na zaposlitev, ne pa morda zato, ker sta toženi stranki morali biti na razpolago, tako kot so ji morali biti na razpolago delavci v delovnem razmerju. Ti so bili namreč za razliko od tožečih strank toženi stranki kot svojemu delodajalcu podrejeni tudi glede obsega svojega vključevanja v delovni proces, kar pomeni, da so imeli predvideno mesečno obveznost. Tožeči stranki mesečne obveznosti nista imeli in sta lahko delali natanko toliko, kolikor je to ustrezalo njima. Priča, ga. B.B. je na izrecno vprašanje pooblaščenca tožečih strank, ali sta imeli tožeči stranki kakšen vpliv na to, koliko sta leteli, v smislu, da sta lahko izbirali, odgovorila pritrdilno in pojasnila, da sta tožeči stranki lahko vplivali na to, koliko bosta leteli, če sta pravočasno prijavili svojo odsotnost oziroma študijski dopust. Tudi priča C.C. je med svojim zaslišanjem izpovedala, da tožeči stranki nista imeli nikakršne delovne obveznosti. Pojasnila je, da so študentom že vnaprej povedali, da odsotnosti v poletnih mesecih načeloma niso zaželene, saj je bil namen študentskega dela ravno zapolnitev potreb po delu v visoki sezoni, vendar je bila vedno, tudi v poletnem času, mogoča študijska odsotnost, ki nikoli ni bila zavrnjena. Navedeno zgovorno priča o tem, da tožeči stranki toženi stranki nista bili podrejeni glede obsega vključevanja v njen delovni proces, kar predstavlja enega izmed ključnih elementov delovnega razmerja, ki v konkretnem primeru zaradi njegove odsotnosti terja zavrnitev tožbenega zahtevka tožečih strank za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Dejstvo, da sta tožeči stranki opravljali povsem enako delo kot druge članice kabinskega osebja, na obstoj elementov delovnega razmerja ne more vplivati, saj tožeči stranki drugačnega dela na letalu niti nista mogli opravljati, kar seveda nikakor ne more govoriti v prid obstoju elementov delovnega razmerja. V zvezi s pričanjem tožečih strank, da sta ogromno delali in bili minimalno odsotni zato, ker sta se želeli zaposliti pri toženi stranki, tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS in sicer, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena. Tožeči stranki nista uspeli izkazati, kdo, če sploh, jima je pravzaprav obljubljal zaposlitev v primeru, če bosta toženi stranki več na razpolago in če bosta pripravljeni več delati ter bosta posledično tudi več delali. Tožena stranka je pojasnila, da se je element občasnosti dela, ki sta ga pri njej preko študentskega servisa opravljali tožeči stranki, odražal v tem, da tožena stranka nikoli ni mogla vnaprej vedeti, ali bo v posameznem mesecu lahko računala z delom tožečih strank ali ne, saj sta se tožeči stranki lahko sami odločali, koliko bosta delali in če sploh bosta delali, kar je bilo nenazadnje ugotovljeno tudi v dokaznem postopku. V dokaznem postopku je bilo tako ugotovljeno, da sta tožeči stranki pri toženi stranki opravljali zgolj občasno študentsko delo in da sta bili ravno zaradi narave študentskega dela prosti vsakič, ko sta to pravočasno javili, zaradi česar nikakor ne gre pritrditi navedbi naslovnega sodišča, da je lahko tožena stranka z njunim delom računala neprekinjeno. Na podlagi vsega navedenega je mogoče zaključiti, da je naslovno sodišče, zaradi napačne dokazne ocene, sprejelo materialnopravno nepravilno odločitev. Po prepričanju tožene stranke je pravi razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku tožečih strank nedopustno „ustrahovanje“ naslovnega sodišča s strani pooblaščenca tožečih strank, vsebovano v pripravljalni vlogi tožečih strank z dne 25. 5. 2012, očitno z namenom, da bi naslovno sodišče klonilo pred njegovih ustrahovanjem in posledično (nepravilno in nezakonito) odločilo v korist njegovih strank. Očitno je pooblaščenec tožečih strank pri naslovnem sodišču z ustrahovanjem uspel „zaigral na prvo struno“, saj je naslovno sodišče tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodilo tako po temelju, kot (v pretežni meri) tudi po višini, čeprav, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, tožeči stranki svojega tožbenega zahtevka po višini nista z ničemer ne dokazovali, pa tudi ne dokazali. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank v delu, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugodilo tudi njunim denarnim zahtevkom iz delovnega razmerja, čeprav tožeči stranki glede višine svojih zahtevkov nista predlagali izvedbe nobenega dokaza, prav tako pa v spis tudi nista vložili nobene listine, s katero bi izkazali utemeljenost denarnega dela svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu ter v nasprotju s pravilom o materialnem procesnem vodstvu tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodilo, pri tem pa se postavilo na zmotno stališče, da je tožena stranka zahtevku po višini ugovarjala zgolj pavšalno oziroma, da je postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko preveril pravilnost izračuna prikrajšanja, ki sta ga pripravili tožeči stranki, predlagala prepozno.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti kot neutemeljene prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je napačna trditev tožene stranke, da za tožeči stranki ni veljala norma. Tožeči stranki sta namreč normo izpolnjevali, saj sta delali polni delovni čas. Nikakor ne drži trditev tožene stranke, da sta tožeči stranki delali toliko, kot jima je ustrezalo. Tožeči stranki sta ves čas delali polni delovni čas. Razlika med tožečima strankama in zaposlenimi ni bila v tem, da bi bili lahko tožeči stranki prosti več dni, pač pa v tem, da so imele osebe, s katerimi ima tožena stranka sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, prednost pred tožečima strankama. „Direkcijska“ oblast tožene stranke kot delodajalca je bila podana, saj je delo odrejala tožena stranka preko svoje planske službe, tožeči stranki pa sta te odredbe v celoti upoštevali, kar je znak delovnega razmerja – direkcijske oblasti delodajalca. Tožeči stranki nista delali le občasno, pač pa vsa leta polni delovni čas. To je razvidno tudi iz izpisa letov, ki jih je predložila tožena stranka. Tožena stranka nadalje ugovarja, da naj bi pooblaščenec ustrahoval sodišče s tem, da je opozoril, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. Pd 36/2011 namenoma odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, tako da predlaga, da sodišče v tej zadevi sledi pravnim naziranjem Vrhovnega sodišča in ne pravnim naziranjem sodnice, ki je sodila v zadevi opr. št. Pd 36/2011. Očitki nikakor niso bili namenjeni sodnici, ki je sodila v tej zadevi, pač pa sodnici, ki je sodila v zadevi opr. št. Pd 85/2011 in Pd 36/2011. Sodnici, ki je sodila v tej zadevi, namreč nikakor ni mogoče očitati, da bi kakorkoli namenoma odstopila od ustaljene sodne prakse, pač pa je ustaljeno sodno prakso v celoti upoštevala pri svojem odločanju. Tožena stranka v postopku ni nikoli vsebinsko ugovarjala višini terjatve z izjemo nadomestila za prevoz na delo. Posledično se je tudi sodišče vsebinsko opredelilo le glede ugovora o višini nadomestila za prevoz na delo. Tožena stranka v nobeni izmed vlog, niti v vlogah po zaključku prvega naroka, ni obrazloženo ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Prav tako višini ni obrazloženo ugovarjala na prvem naroku. Tožena stranka je ugovarjala le višini razlike v nadomestilu za prihod na delo in sicer tako, da trdi, da znaša nadomestilo za prihod na delo 20 % cene super bencina, o čemer se je sodišče nato v sodbi tudi izreklo. Sklicevanje tožene stranke na kopico listin, ki jih je vložila na prvem naroku, ne more nadomestiti samega ugovora tožene stranke. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča tako nedvomno izhaja, da bi tožena stranka morala vsebinsko ugovarjati višini tožbenega zahtevka, tako da bi glede vsake postavke natančno navedla svoje ugovore ter nato za vsakega izmed ugovorov tudi natančno opredelila dokaz, s katerim ga utemeljuje. Tako je glede na navedeno po stališču tožeče stranke izkazan obstoj delovnega razmerja. Ker tožena stranka tožnicama ni zakonito odpovedala delovnega razmerja, to še traja z vsemi posledicami. Glede na to, da jima je izplačevala nižjo plačo in nižja nadomestila kot bi jih morala glede na delovno mesto in delo, ki sta ga opravljali, jima je dolžna izplačati tudi razliko v plači in nadomestilih, tako kot je bilo prisojeno s prvostopno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbenima zahtevkoma tožnic, ki sta zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 6. 2006 dalje, s tem povezanimi denarnimi zahtevki in ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ugodilo v celoti, razen glede višine potnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo le delno in je v preostalem delu tožbena zahtevka zavrnilo.

Ugotovilo je: - da je izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe po 2. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj sta tožnici zahtevi za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in priznanje delovnega razmerja vložili dne 17. 1. 2011 in ker tožena stranka o zahtevah ni odločila, sta v 30 dnevnem roku vložili tožbo, - da so podani elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR, ker sta tožnici nepretrgano opravljali delo stevardese po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, saj sta lahko proste dneve v manjši meri koristili šele po vnaprejšnjem pravočasnem dogovoru s toženo stranko; bili sta prostovoljno vključeni v organizirani delovni proces tožene stranke, ki je njuno delo planirala z razporedi za letenje, kot je planirala delo pri njej zaposlenih delavcev in za delo sta prejemali plačilo, - da sta tožnici pri toženi stranki delali od 1. 6. 2006 dalje, s tem da sta bili z dovoljenjem tožene stranke odsotni in sicer prva tožnica februarja, marca in aprila 2008, druga tožnica pa oktobra in novembra 2006 ter februarja 2007, zato ju je tožena stranka dolžna prijaviti v pokojninsko in invalidsko, zdravstveno in druga socialna zavarovanja in jima izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto stevardesa z osnovno bruto plačo najmanj ... EUR, - da je tožnicama pri toženi stranki delovno razmerje dne 15. 3. 2011 prenehalo nezakonito, brez utemeljenega razloga, saj ju je tožena stranka tega dne razdolžila, tako da sta ji vrnili delovna sredstva in od tega dne dalje nista bili več planirani na razporedu za letenje, zato ju je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jima za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice - da sta tožnici upravičeni do mesečnih razlik v plači med osnovno bruto plačo, ki je v juniju 2006 znašala ... EUR bruto, z dodatki za delovno dobo, za delo ob nedeljah in praznikih in nočno delo in prejetim izplačilom za obdobje, ko sta pri toženi stranki delali, - da sta tožnici za čas dela pri toženi stranki upravičeni do dnevnic v višini kot izhaja iz sklepov tožene stranke o povračilu stroškov za službena potovanja v prilogah B1, B3, B4 in B6, - da sta tožnici za obdobje dela pri toženi stranki upravičeni do potnih stroškov za prevoz na delo in z dela skladno s 33. členom Kolektivne pogodbe o plačah in pogojih dela stevardes/stevardov v višini 20 % cene super bencina za prevoženi kilometer in ne toliko kot sta zahtevali, - da sta tožnici upravičeni do regresov za letni dopust za leti 2006 in 2007 v višini po Kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresa za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), za leti 2008 in 2009 v višini, določeni v Kolektivni pogodbi o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ter za leto 2010 v višini minimalne plače. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči obrazložitve sodišča prve stopnje iz izpodbijanega dela sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Kljub temu, da je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni opredelila. Zaradi tega je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, pazilo le na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, teh pa ni našlo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi tožnici nepretrgano opravljali delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, v izrazitem nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz izpovedi zaslišanih prič B.B. in C.C. namreč izhaja, da je delo redno zaposlenih stevardov in delo študentov popolnoma enako, da pa študentje niso opravljali dela vodje kabinskega osebja. Oboji morajo imeti za to delo licenco, ki se letno podaljšuje. Tožnici sta licenco imeli in sta tako izpolnjevali pogoje za zasedbo delovnega mesta stevardese. Razlike med njimi so le v dopustih, ki jih študentje nimajo ter v prostih dnevih, ki jih imajo redno zaposleni 9 do 10 mesečno, študentje pa so jih imeli lahko tudi več. Tožena stranka je ocenjevala delo tako redno zaposlenih kot tudi študentov in tožnici sta bili zelo dobro ocenjeni. Tako redno zaposleni kot tudi študentje so ob bolniški odsotnosti morali prinesti bolniški list. Tožnici sta bili enako obremenjeni, tako na mesečni kot na letni ravni, kot redno zaposleni, kar je bil obojestranski interes, saj sta tožnici zaslužili več, tožena stranka pa je imela pokrite viške dela. Da sta tožnici delali z enako ali pa celo večjo obremenitvijo, kot redno zaposleni stevardi, izhaja tudi iz podatkov o opravljenih urah naleta. Tožnici sta morali svojo odsotnost, enako kot redno zaposleni, pravočasno najaviti. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnici kontinuirano delali celo leto in da nista delali le občasno, pravilen. Tega ne spremeni niti dejstvo, da sta bili z dela lahko tudi odsotni, seveda po poprejšnjem dovoljenju tožene stranke, saj tudi to potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nanju redno računala, ko je pripravljala plane letov. Torej sta bili tožnici pri toženi stranki redno vključeni v njen delovni proces, zato si tudi nista mogli samostojno izbirati letov, prostih dni in ostalih odsotnosti, saj je o tem odločala tožena stranka. Delo sta opravljali po odredbah in navodilih ter pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in jima odrejala delo, ki sta ga morali opravljati po predpisani postopkih za delo kabinskega osebja. Dejstvo, da bi lahko delali tudi manj, pa nista, v tem primeru ni pomembno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je obstoj elementov delovnega razmerja potrebno ugotavljati za vsak primer posebej in v konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil obseg njunega dela pri toženi stranki enak, včasih pa tudi večji, kot obseg dela redno zaposlenih stevardov in da njuno delo ni bilo občasno, ker ni trajalo le krajši čas ali od časa do časa, ampak stalno.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da je imelo delo tožnic pri toženi stranki vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR. Očitno je, da se tožena stranka in njen pooblaščenec z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinjata, kar se kaže v neprimernih pritožbenih insinuacijah, da je pravi razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku tožečih strank „ustrahovanje“ sodišča prve stopnje s strani pooblaščenca tožnic.

Ker sta bili tožnici pri toženi stranki v delovnem razmerju, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da jim je to nezakonito prenehalo dne 15. 3. 2011 saj jima ni prenehalo iz utemeljenega razloga in na način, določen v ZDR, zato jima še vedno traja.

Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje o denarnem zahtevku tožnic v zvezi z delovnim razmerjem v nasprotju z dokaznim bremenom in pravilom o materialnem procesnem vodstvu. Iz spisa izhaja, da sta tožnici skupaj s tožbama predložili tudi obračun razlike v plačilih (prilogi A20 in A21), v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2011 pa glede navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo pojasnjujeta, da nimata listin, ki bi izkazovale višino denarnega zahtevka, nato pa podrobno pojasnjujeta izračun razlik. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj to izhaja tudi iz spisa, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo specificirala svoj ugovor glede zahtevka za povračilo stroškov prevoza, medtem ko svojega ugovora do ostalega dela denarnega zahtevka ni specificirala. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor tožene stranke glede zahtevka za prevozne stroške, ni pa upoštevalo njenega prepozno podanega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke za ostali del denarnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2012 s sklepom strankama dodelilo 15 dnevni rok za podajo odgovorov na vloge in listine, ki sta jih prejeli na naroku, in ju hkrati opozorilo, da vlog prispelih po tem roku ne bo upoštevalo (6. odstavek 286. a člena ZPP). Tožeča stranka je podala pripravljalno vlogo v postavljenem roku, tožena stranka pa šele 2. 4. 2012. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da te vloge oziroma dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke ni mogla predlagati pravočasno. Tako je sodišče ravnalo skladno s 5. odstavkom 286. a člena ZPP in vloge ter dokaznega predloga tožene stranke ni upoštevalo. Dokazno breme v zvezi z denarnim zahtevkom je dejansko na strani tožeče stranke, ker pa tožena stranka postavljenega denarnega zahtevka (razen v delu za povračilo stroškov), ni pravočasno in določno prerekala, je tožeča stranka dokazala, da je njen zahtevek v tem delu utemeljen do višine, kot izhaja iz tega dela tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 155. členu ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.