Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

V primeru naleta v parkiran avtomobil ne gre za prometno nesrečo, v kateri sta udeleženi dve vozili, saj do škode ni prišlo v (vzročni) zvezi s stoječim vozilom na parkirišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo toženki naložilo, da mora tožnici plačati znesek 11.028,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2005 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneskov (3.159,22 EUR, 63,62 EUR in 370,14 EUR), kot so razvidne iz 1. točke izreka sodbe ter da ji mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek glavnice 11.028,73 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 10.127,84 EUR, v 3. točki izreka pa je spremenilo znesek pravdnih stroškov. V ostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženki pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišči morali uporabiti hrvaško pravo, ker je do škodnega dogodka prišlo na območju Republike Hrvaške in ker sta bili v prometni nesreči udeleženi dve vozili. Ne sprejema zaključka sodišč, da je vozilo češke registracije, v katerega je trčil zavarovanec toženke, v konkretnem primeru predstavljalo zgolj oviro, v katero je zadel voznik in da gre za prometno nezgodo, v kateri je bilo udeleženo le eno vozilo. Zato bi morali sodišči uporabiti 3. člen Haaške konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (v nadaljevanju konvencija) in uporabiti zakonodajo države, v kateri se je zgodila nesreča. Podredno tudi meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Po višini posebej izstopa odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in se toženka ob tem v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve izvedenca. Pri vsaki od oblik nepremoženjske škode pojasni, kolikšna bi bila po njenem mnenju primerna odškodnina. Revizija se sklicuje tudi na vse dosedanje navedbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ni upoštevalo vseh dosedanjih navedb toženke, na katere se v reviziji pavšalno sklicuje. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Slednjo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Toženka ima sicer prav, ko trdi, da konvencija v 3. členu določa pravilo, da se za prometne nesreče uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča. Ta navezna okoliščina je pravilo, ki pa pozna tudi izjeme. Konvencija je želela pravo lex loci actus določiti kot odločilno samo, če se ne pokaže kakšna bolj tesna vez s kakšnim drugim pravom. Pravo kraja je lahko v določenih primerih povsem naključno. Zato je v točki a) 4. člena določeno naslednje: Če je bilo v nesreči eno samo vozilo in je to registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, se uporabi domača zakonodaja države registracije tudi nasproti žrtvi, ki je bila potnik, če je njeno običajno prebivališče v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, kjer se je pripetila nesreča (druga alineja). V obravnavanem primeru je imela in ima tožnica stalno prebivališče na območju Republike Slovenije, pa tudi vozilo, iz katerega zavarovanja zahteva odškodnino v tem postopku, je bilo registrirano na območju Republike Slovenije.

8. Toženka svoje stališče o tem, da je treba uporabiti hrvaško pravo, gradi na trditvi, da se je zavarovanec toženke zaletel v drugo vozilo in gre za prometno nesrečo, v kateri sta bili udeleženi dve vozili. Vendar revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve in druge stopnje, da je bilo v konkretnem primeru v nesreči udeleženo le zavarovančevo vozilo. V primeru naleta v parkirani avtomobil ne gre za prometno nesrečo, v kateri sta udeleženi dve vozili, saj do škode ni prišlo v (vzročni) zvezi z na parkirišču stoječim vozilom. Glede na potek nesreče bi se toženkin zavarovanec zaletel v katerokoli oviro, ki bi stala na tistem mestu (drevo, rob stavbe ...). V spisu tudi ni nobenega podatka o tem, da bi moral za škodo tožnici odgovarjati katerikoli drug zavarovatelj ali kdo, ki bi bil v kakršnikoli povezavi s krajem prometne nesreče. 9. Določbo 4. člena konvencije, ki gradi na predpostavki, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo samo eno vozilo, je treba razumeti tako, da je s tem mišljeno vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine. Prav zato konvencija določa, da se v teh primerih uporabi pravo kraja registracije vozila zoper avtomobilista, ki ga konvencija imenuje voznik, lastnik, ali kakšna druga oseba, ki ima nadzorstvo ali pa kakšen interes nad vozilom, ne glede na to, kje je običajno bivališče te osebe. Tudi v primerih, ko je škoda nastala potniku, ki sam ne pripada območju kraja, kjer je škoda nastala, ni razloga, da bi se uporabilo pravo kraja, kjer je škoda nastala, saj obstaja močnejša vez tudi v tem primeru s pravom kraja, kjer je vozilo registrirano(1). Ker toženka ne navede nobene druge okoliščine, ki bi izkazovala tesnejšo vez s krajem nesreče, je pravilno stališče sodišč, da je v obravnavni zadevi treba uporabiti slovensko pravo.

10. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika - OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pri odmeri denarne odškodnine pravilno upoštevali obe načeli. Tožnica je bila v času nesreče stara 3 leta in je utrpela udarnino glave, razpočno rano zgornje ustnice in zlom leve stegnenice. Zaradi posledic nezgode so tožničine življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 5%, kar jo bo v bodočnosti omejevalo pri določenih športnih ali podobnih težkih obremenitvah. Podrobnejše povzemanje te in ostalih oblik nepremoženjske škode glede na obsežne razloge sodbe sodišča prve stopnje ni potrebno.

12. Ugotovljeni obseg tožničine škode je treba primerjati s podobnimi odškodninskimi zadevami in v njih prisojenimi odškodninami. Navedeno primerjavo je naredilo tudi revizijsko sodišče in presodilo, da prisojena odškodnina pomeni primerno umestitev v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah. Zato sta obe sodišči materialno pravo pravilno uporabili.

13. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Primerjaj sklep II Ips 226/99.