Jedro

Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 11.101,91 EUR (ki sestoji iz zneska 6.560,36 EUR, 4.160,05 EUR in 381,50 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je še naložilo, da nosi stroške tega pravdnega postopka.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Sodišču prve stopnje očita, da v ponovljenem postopku s strani tožnice predložene listine (to je uradnega zaznamka) ne bi smelo upoštevati, ker je bila predložena prepozno. Tudi dokaza z zaslišanjem priče A. A., ki jo je tožnica predlagala po prejemu sklepa višjega sodišča (razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje), ne bi smelo izvesti in nanj opreti odločitve, saj je bil tudi ta dokazni predlog tožnice prepozen. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi sodišča o tem, zakaj je opravilo zaslišanje priče, so v nasprotju z načelom prekluzije dokazov v ponovljenem postopku. Z zaslišanjem priče tudi ni mogoče nadomestiti zaslišanja stranke. V primeru, če stranka predlaga svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati nasprotno stranko, to je v konkretnem primeru zakonitega zastopnika tožene stranke in ne predlagane priče A. A., ki naj bi bila nadrejena B. B., s katero se je toženka dogovarjala o plačilu dolga. Tudi sicer sodišče z zaslišanjem priče ni ugotovilo dogovora med toženo stranko in delavko tožnice B. B. Priča je pojasnila le, kakšen je bil običajen postopek pri zavarovalnici, kar pa ne dokazuje konkretnega postopka in dogovora med pravdnima strankama.

4.Sodišče ni opravilo dokazne ocene skladno z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je spregledalo kartico stranke z dne 7. 12. 2018, ki jo je predložila tožnica in potrjuje zatrjevani dogovor. Ocena sodišča, da je bila toženkina izpovedba neprepričljiva, ne drži. Toženka povzema del svoje izpovedi in posamezne razloge sodišča prve stopnje. Meni, da so zaključki sodišča usmerjeni le v iskanje možnosti, da tožnica uspe z zahtevkom, dokaze tožene stranke pa spregleda. Toženka je bila v času, ko je prejela opomin in se oglasila na zavarovalnici, da zadevo uredi, v izjemno težkem položaju. Izgubila je sina, prav tako vsa sredstva v zadevi Orion. Kljub taki situaciji se je oglasila pri tožnici in se v mejah svoje sposobnosti, v času, ko je bila terjatev že zastarana, dogovorila, da plača glavnico v mesečnih zneskih, kolikor je zmogla. Sodišče zmotno zaključuje, da dogovora glede plačila glavnice ni bilo. Trditev tožnice, da toženka vloge za zmanjšanje obresti ni podala in zato o tem ni odločala, potrjuje trditev toženke, da se je dogovorila le za plačilo glavnice. Glede na takšen dogovor, kakršenkoli dogovor o poplačilu drugače kot določa 288. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), niti ni bil potreben. Toženka je plačevala glavnico, ki je bila znana, saj ji je tožnica posredovala podatek glede višine glavnice, ki upošteva dogovor in je datirana s 7. 12. 2018. Iz kartice stranke, kjer je kot stranka navedena toženka, je navedena glavnica oziroma obveznost tožene stranke v višini 6.597,14 EUR, dogovorjena plačila v mesečnem znesku 100 EUR in končni saldo še neporavnanega zneska 297,14 EUR. Kartico ji je tožnica poslala potem, ko je že deset mesecev plačevala dogovorjeni znesek 100 EUR in tako dokazuje dogovor, kot ga zatrjuje, o čemer pa sodišče ne poda razlogov. Izpoved tožene stranke in kartica stranke potrjujeta dogovor za plačilo le glavnice brez obresti, zato predlog za zmanjšanje obresti, ob dogovoru, da se plača le glavnica, ni bil potreben. Drugačen zaključek sodišča je zato zmoten. Toženka je izpovedala, da se je osebno pogovarjala z gospo B. B., delavko tožnice, ki je predlagala mesečno plačilo v višini obroka 200 EUR, ki ga toženka ni zmogla, zato sta se dogovorili za 100 EUR, ki ga je toženka plačevala, tožnica pa je izdala kartico stranke s stanjem na dan 7. 12. 2018, tako kot je bilo dogovorjeno, le za glavnico s plačili po 100 EUR in da je odprto le še 297,14 EUR.

5.Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da so posamezne navedbe pritožnice neresnične in neutemeljene.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja regres od solidarne porokinje, to je izplačano zavarovalnino banki v višini 6.560,36 EUR ter (natekle in zapadle) zakonske zamudne obresti od tega zneska od 14. 8. 2003 do 6. 12. 2018 v višini 4.160,05 EUR ter dodatno še pravdne stroške v višini 399,02 EUR, ki so ji nastali, da bi izterjala dolg od glavnega dolžnika, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2018 dalje do plačila.

8.V izpodbijani sodbi so ugotovljena sledeča dejstva, ki med pravdnima strankama niso (več) sporna:

- med kreditojemalcem C. C. (sinom toženke) in Banko D., d. d., je bila 26. 10. 2001 sklenjena kreditna pogodba za posojilo 1.740.000,00 SIT;

- kot solidarni porok in plačnik se je zavezala toženka, po pogodbi pa je bil kredit zavarovan pri tožnici;

- toženka je bila obveščena o neplačilu iz kreditne pogodbe 2. 12. 2002, saj ji je banka poslala dopis, da je bila njenemu izplačevalcu dohodka poslana prepoved v odplačevanje;

- zaradi neplačevanja obveznosti kreditojemalca je banka 14. 7. 2003 odstopila od pogodbe in prijavila škodo tožnici (pri kateri je bil zavarovan kredit) ter zahtevala zavarovalnino v višini neporavnanih obveznosti v višini 6.560,36 EUR;

- tožnica je banki celoten znesek nakazala 14. 8. 2003, tožnica je kreditojemalca 12. 8. 2003 obvestila o novem upniku in ga pozvala k plačilu terjatve, ta dopis pa je poslala v vednost tudi toženki;

- tožnica je 11. 2. 2008 kreditojemalcu in toženki poslala opomin pred tožbo, ki je bil obema vročen 13. 2. 2008;

- toženka je od 28. 2. 2008 do 11. 5. 2017 tožnici nakazala skupaj 6.300,00 EUR;

- tožnica je zoper kreditojemalca 7. 7. 2010 vložila predlog za izvršbo za zavarovalnino in zakonite zamudne obresti in je sodišče v pravdnem postopku VIII P 2934/2010 z dne 15. 12. 2011 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo;

- kreditojemalec je 23. 11. 2012 umrl brez zapuščine.

9.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na napotila višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Cp 1739/2002 z dne 19. 12. 2022, ugotavljalo, ali je bil med pravdnima strankama dogovorjen način poračunavanja obročnih plačil tako, da je toženka z mesečnimi obroki po 100 EUR odplačevala le glavnico, torej le 6.650,36 EUR, brez obresti. Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka tega dogovora ni uspela dokazati s stopnjo prepričanja.

10.Svoj zaključek (glej razloge v tč. 22 izpodbijane sodbe) je sodišče oprlo na v ponovljenem postopku izvedene dokaze, to je izpovedbo tožene stranke in priče A. A. ter dve listini (kartica stranke z dne 7.12.2028 - priloga A30 in obračun zamudnih obresti z istega dne - priloga A34), ne pa tudi na uradni zaznamek (s povzetkom razgovora, ki ga je zapisala delavka tožnice, s katero se je toženka dogovarjala o plačilu dolga), ki ga je v ponovljenem postopku predložila tožnica. Očitek, da tega zaznamka sodišče ne bi smelo upoštevati, je zato nerazumljiv in posledično neutemeljen.

11.Pritožnica pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev določb postopka, ker je v ponovljenem postopku, v nasprotju z 2. odst. 362. čl. ZPP, upoštevalo in izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A. A. in nato na njeno izpovedbo oprlo odločitev. Razlogi, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, takega ravnanja ne opravičujejo, saj (pravočasno predlaganega) zaslišanja stranke ni mogoče nadomestiti s (prepozno predlaganim) zaslišanjem priče. To kršitev pa je pritožbeno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 354. čl. ZPP odpravilo samo tako, da izpovedbe te priče pri presoji utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni oceni oceni sodišča prve stopnje in zaključku, da dogovor ni dokazan, tudi brez upoštevanja izpovedbe te priče,

mogoče pritrditi. Dokazna ocena je prepričljiva in ne omogoča drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje tako ni prezrlo izpovedi tožene stranke, v dokazno oceno, v luči 8. člena ZPP, pa je poleg njene izpovedi vključilo tudi listino - kartico stranke z dne 7. 12. 2018, ki jo pritožnica izpostavlja v pritožbi. Ta kartica, ki jo je tožnica prvič priložila k dopolnitvi tožbe in se je nanjo sklicevala tudi toženka, bi sicer sama po sebi lahko nakazovala na zatrjevani dogovor, v kolikor pa se jo poveže z drugimi dokazi ter ugotovljenimi okoliščinami, ji take teže, kot ji jo pripisuje pritožnica, ni mogoče dati. Toženka tako spregleda, da je tožnica med postopkom, hkrati s to listino, vložila v spis tudi obračun zakonskih zamudnih obresti od glavnice, z upoštevanjem delnih plačil in pojasnila, zakaj vtožuje takšen dolg. Pritožbeno sodišče tudi soglaša, da je bila izpovedba tožene stranke glede bistvenih okoliščin sklepanja zatrjevanega dogovora neprepričljiva. Tako je izpovedala, da se je z delavko tožnice (B. B.), s katero je stopila v stik takoj, ko je februarja 2008 dobila opomin pred tožbo, dogovorila, da bo plačevala le glavnico, vendar pa je hkrati pojasnila, da ji je delavka ob razgovoru o plačilu dolga (s predlogom obročnega plačevanja v višini 200 EUR ali 100 EUR) rekla (le), da bo treba plačati glavnico. Takšna izjava uslužbenke še ne nudi podlage za sklep, da je bila med pravdnima stranka res dogovorjeno le plačilo glavnice brez obresti in stroškov. Tudi izpoved tožene stranke, da takrat o višini glavnice, niti konkretno o znesku, ki ga mora plačati, kot tudi ne o obrestih, ni bilo govora, kaže, da izrecnega dogovora v smeri poplačila dolga le z obročnim poplačilom glavnice ni bilo.

11.Da je takšna dokazna ocena pravilna potrjuje tudi dejstvo, da obstoja dogovora, vsaj v vlogah na začetku tega postopka, niti ni zatrjevala, kasneje, vse do vložitve prve pritožbe, pa nejasno oziroma zgolj smiselno. Toženka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 9) trdila, da se je z uslužbenko tožene stranke ga. B. B. po telefonu 13. 2. 2008 dogovorila, da bo mesečno plačevala 100 EUR, in zahtevala nov obračun obresti, ker naj bi bil izračun napačen. V dopisu z dne 3. 1. 2019 (list. št. 49) je ponovila, da se je z uslužbenko, ki je bila podpisana v opominu, dogovorila, da bo kot porok mesečno plačevala 100 EUR; da jo je prosila za kopije dokumentacije, ki je uslužbenka ni mogla izročiti, zato ne ve kaj je do danes plačevala. Na dogovor so nakazovale šele trditve v odgovoru na tožbo (list št. 82), pa še to zgolj smiselno.

12.V vlogi z dne 1. 4. 2020 (list. št. 128) je nato splošno navajala še to, da se je s tožnico po smrti sina dogovorila, da bo mesečno odplačevala 100 EUR, glede na to da prejema minimalno pokojnino in ima hude zdravstvene težave; da se je tega držala, a je s plačili prenehala zaradi nekorektnega obnašanja tožnice, in da tožnica ne more po lastni izberi pokrivati obveznosti, ki jih ni dolžna plačati. Šele v pritožbi zoper prvo sodbo je postavila jasno trditev, da je bilo s tožnico dogovorjeno le odplačilo glavnice. Takšne nejasne in nekonkretizirane navedbe toženke so, v kolikor bi bil dogovor res sklenjen, življenjsko gledano nelogične in nakazujejo na prilagajanje navedb potrebam postopka. Če bi bil dogovor res sklenjen, pri čemer ne gre za vsebinsko zapleten dogovor, bi bilo logično, da bi toženka nanj opozorila že v ugovoru ali vsaj v eni od prvih vlog, ne pa da je nasprotovala pravilnosti obračunanih obresti (kar kaže, da ji plačilo le-teh ni bilo odpuščeno) in celo navajala, da ne ve, kaj je plačevala (če bi se o tem dogovorila, kot trdi, bi brez dvoma vedela, da je plačevala glavnico).

13.Na pravilnost presoje ne vplivajo v pritožbi izpostavljene okoliščine. Celo nasprotno. Nekatere kažejo na neverodostojnost toženke, saj to kar trdi, ne drži. Da je bil kreditojemalec, za katerega je bila toženka porok, v času ko se je dogovarjala za plačilo obveznosti, že pokojen, ni res. Toženkin sin je umrl leta 2012, toženka sama pa je trdila in izpovedala, da je po prejemu opomina v februarju 2008, takoj stopila v stik z uslužbenko tožnice in tedaj sklenila zatrjevan dogovor. Trditev, da se je po smrti sina dogovorila z uslužbenko tožnice, je tako v nasprotju z njenimi predhodnimi trditvami in izpovedjo. Dejstvo, da je imela ob sklepanju zatrjevanega dogovora minimalno pokojnino, ne izkazuje, da je bilo dogovorjeno, da toženka plača le glavnico, saj je posledica slabega premoženjskega stanja lahko bil že dogovor, da sme toženka (celoten) dolg odplačati obročno. Prvič v pritožbi podana trditev, da ji je tožnica posredovala kartico stranke že po desetmesečnem plačevanju obrokov, predstavlja pritožbeno novoto, ki ni upoštevna, saj toženka ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, to je že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14.Sicer pa tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da ji te kartice po desetih mesecih plačevanja ni mogla posredovati, saj ima kartica datum iz leta 2018, ko je preteklo že več kot deset let od zatrjevane sklenitve dogovora v letu 2008, v tem času pa je toženka tudi že prenehala s plačili. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila terjatev tožnice v času, ko je toženka stopila v stik z njo, že zastarana, saj to ne drži. Dejstvo je, da je do vzpostavitve razmerja med pravdnima strankama prišlo na podlagi subrogacije po zakonu; terjatev tožnice do toženke je nastala z izplačilom zavarovalnine kreditodajalcu (avgust 2003); ko je toženka začela z obročnimi plačili (februar 2008) pa petletni zastaralni rok še ni potekel.

15.Neutemeljene so tudi navedbe toženke, da nepravilnost izpodbijane odločitve dokazuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni sledilo mnenju izvedenke v delu, v katerem je zapisala, da je pri pokrivanju obveznosti z delnimi plačili potrebno upoštevati datume plačil, ki morajo vplivati na zmanjšanje glavnice. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti. To je predstavila v tabeli 2 mnenja, iz katere izhaja, da skupni dolg na dan 7. 12. 2018, kljub obročnim plačilom, znaša 10.720,34 EUR. Ta obračun skupnega dolga (ki ne vključuje stroškov postopka v višini 381,50 EUR) ne odstopa od izračuna, ki ga je uporabila tožnica (priloga A34).

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 275, 288 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 354, 354/1, 362, 362/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.