Jedro

Če je asignat kot dožnik asignanta plačal njegovo obveznost asignatorju, je s tem prišlo do zmanjšanja stečajne mase stečajnega dolžnika (asignanta). Čeprav je asignacija zakonit pravni posel, predstavlja neobičajen način poplačila terjatve, če s pogodbo, iz katere izvira terjatev, poravnava z asignacijo, tak način plačilo terjatve ni bil že vnaprej dogovorjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi izpodbijanja pravdnih dejanj in ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke, storjena v korist tožene stranke, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Sodišče je toženi stranki naložilo plačilo 1.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso tožeče stranke in povrnitev pravdnih stroškov v višini 196.017,00 SIT. Zoper to sodbo se je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je pri presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da v izpodbijani sodbi ni dokaza, da bi bila A. L. d.o.o. (asignat) dolžnica tožeče stranke. Tožeča stranka je obstoj dolžnikovega razmerja zatrjevala že s tožbo, vendar pa ga ni dokazala. V kolikor asignat ni bil dolžnik tožeče stranke, se stečajna masa tožeče stranke z asignacijo ni zmanjšala, temveč kvečjemu povečala, tožba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj pa je neutemeljena. Pritožbeno sodišče opozarja, da obstoj dolžniškega razmerja med tožečo stranko in asignatom v postopku na prvi stopnji ni bil sporen. Tožeča stranka je v dokaz dolžniškega razmerja z asignatom predložila pogodbo o asignaciji (priloga A4), v kateri je jasno zapisano, da z izpolnitvijo nakazila preneha terjatev asignanta (tožeče stranke) do asignata. Ker je bil asignat dolžnik tožeče stranke, se je z izpolnitvijo asignacije stečajna masa tožeče stranke zmanjšala, s tem pa so bili stečajni upniki oškodovani. Poleg navedenega pritožbeno sodišče pripominja, da pritožbene navedbe o neobstoju dolžniškega razmerja predstavljajo novo dejstvo v smislu 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je neobstoj dolžniškega razmerja kot ugovor navedbam tožene stranke uveljavljala šele v pritožbi in ne na prvem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti prej (na prvem naroku za glavno obravnavo ali do konca glavne obravnave). Tako navedenega dejstva pa pritožbeno sodišče ne upošteva. V nadaljevanju pritožbe je tožena stranka trdila, da je asignat plačal dolg tožeče stranke, zaradi česar se stečajna masa tožeče stranke ni zmanjšala, temveč povečala. Ker tožeča stranka ni dokazala zmanjšanja svoje stečajne mase, je tožba neutemeljena. Navedenim pritožbenim trditvam ni moč pritrditi. Asignat je res poravnal dolg tožeče stranke do tožene, toda stečajna masa tožeče stranke se ni povečala, temveč zmanjšala. V stečajno maso gre vse dolžnikovo premoženje, razen če z zakonom ni določeno drugače (2. odst. 6. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, v nadaljevanju ZPPSL), torej tudi terjatve dolžnika (tožeče stranke) do tretjih. Smisel stečajnega postopka ja namreč v tem, da se sredstva, ki gredo v stečajno maso, unovčijo s prodajo dolžnikovega premoženja in izterjavo terjatev (9. člen ZPPSL), dolgovi stečajnega dolžnika pa se iz razdelitvene mase izplačajo upnikom sorazmerno (1. odst. 10. člena ZPPSL). S tem, ko je asignat poravnal svojo obveznost do tožeče stranke tako, da je plačal njen dolg toženi stranki, se je stečajna masa tožeče stranke zmanjšala, saj stečajni upravitelj ne bi mogel več izterjati terjatve tožeče stranke do asignata. Stečajni upniki bi bili oškodovani, saj se z izkupičkom od izterjane terjatve do asignata ne bi mogli poplačati. Tožeča stranka je torej nedvomno dokazala zmanjšanje njene stečajne mase. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre v predmetni zadevi za izpodbijanje pravnega posla, pogodbe o asignaciji in je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke nedopusten. Tožeča stranka je vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj: sklenitve pogodbe o asignaciji, naloga tožeče stranke asignatu, da svoje obveznosti proti tožeči stranki izpolni z nakazili toženi stranki in plačil asignata toženi stranki. Neutemeljena je navedba pritožbe, da je tožeča stranka izpodbijala pravni posel. Tožeča stranka je izpodbijala le posamezna pravna dejanja, ki so v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka vodila do zmanjšanja njene stečajne mase, zaradi česar ta dejanja nimajo učinka proti stečajnemu dolžniku. Pritožbeno sodišče zato ne vidi razloga, zakaj naj bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke nedopusten. Glede pritožbenih navedb, da je tožeča stranka poravnala že zapadle obveznoti do tožene stranke, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da so te navedbe brezpredmetne. Upniki in stečajni upravitelj imajo pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov, stranka, v korist katere je bilo to dejanje storjeno, pa je vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje (1. odst. 125. člena ZPPSL). Dejstvo, da so bile z izpodbijanimi pravnimi dejanji poravnane že zapadle obveznosti, ne vpliva na pravico upnikov in stečajnega upravitelja, da vložijo tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. Smisel citirane zakonske določbe je v zagotovitvi enakopravnega obravnavanja vseh upnikov, zato zapadlost poravnanih obveznosti nima nobenega vpliva na pravico do vložitve tožbe. Tožena stranka je v pritožbi opozorila na to, da je bila pogodba o asignaciji sklenjena dne 8.1.1999, začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko pa je bil v Uradnem listu objavljen dne 7.1.2000. Tožena stranka 8.1.1999 ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, saj je bil začetek stečajnega postopka objavljen skoraj leto dni kasneje. Po sklenitvi pogodbe o asignaciji je tožena stranka nadaljevala z dobavo blaga tožeči stranki vse do 7.5.1999, kar dokazuje, da ni vedela za nesolventnost tožeče stranke. Tožena stranka tudi ni bila pobudnik sklenitve pogodbe o asignaciji, temveč je to predlagala tožeča stranka kot način poravnave že zapadlih obveznosti. Dejstvo, da je bila pobudnica sklenitve pogodbe o asiganaciji tožeča stranka, pa kaže na to, da je bila izpolnitev terjatve običajna. Po mnenju pritožbe prvostopno sodišče ni obrazložilo stališča, zakaj predstavlja asignacija v predmetnem sporu neobičajen način izpolnitve terjatve. Asignacija je sicer običajen pravni posel, ki ga ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Stranke so v skladu z načelom proste volje sklenile pogodbo o asignaciji, na podlagi katere je tožeča stranka poravnala svoje obveznosti do tožene stranke. Tak pravni posel je v poslovni praksi običajen, zato je zaključek prvostopnega sodišča, da gre za neobičajen način izpolnitve obveznosti, nesprejemljiv. Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki ne strinja. Pogodba o asignaciji je bila res sklenjena le dan manj kot leto dni pred objavo o začetku stečajnega postopka v uradnem listu. Dejstvo, da so bila pravno izpodbojna dejanja storjena skoraj leto dni pred objavo začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko, ne dokazuje, da tožena stranka ni vedela oziroma ni mogla vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Zakon namreč določa, da lahko upniki in stečajni upravitelj izpodbijajo vsako pravno dejanje, storjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka (1. odst. 125. člena ZPPSL). Tako v predmetni zadevi ni pomembno, da je bilo dejanje storjeno le dan manj kot leto dni pred objavo sklepa o začetku stečajnega postopka v uradnem listu, saj zadnje leto pred dnem začetka stečajnega postopka predstavlja zakonski rok. Tožena stranka bi morala dokazati, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, da le časovna oddaljenost storitve izpodbijanega pravnega dejanja od dneva začetka stečajnega postopka tega ne dokazuje. Tudi dejstvi, da je tožena stranka po sklenitvi pogodbe o asiganciji še dobavljala blago tožeči stranki ter da je bila pobudnica asignacije tožeča stranka, ne dokazujeta, da tožena stranka ni vedela oziroma ni mogla vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Določba 1. tč. 4. odst. 125. člena ZPPSL postavlja zakonsko domnevo, da je upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finačno stanje, če je prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen. V obravnavani zadevi predstavlja asigancija neobičajen način izpolnitve, saj tožena stranka za tak način poplačila v trenutku poplačila ni imela podlage v pravnem poslu, iz katerega izhaja njena terjatev. Tožena stranka bi lahko plačilo za dobavljeno blago zahtevala le od tožeče stranke, ne pa od tretje osebe - dolžnika tožeče stranke (kasnejšega asignata), od katerega je prejela izpolnitev. Zaključek prvostopnega sodišča, da je asignacija neobičajna izpolnitev terjatve, ker tožena stranka ne bi mogla doseči izpolnitve svoje terjatve na način kot je bil izveden, zaradi izostanka pravne podlage, je popolnoma pravilen. Asignacija je sicer res običajen pravni posel v pravnem prometu z zakonsko podlago v ZOR. Čeprav je to zakonsko dopusten pravni posel, v vsakdanji poslovni praksi celo običajen, pa v konkretni zadevi predstavlja neobičajen način izpolnitve. Pogoj, da je izpolnitev terjatve neobičajna, ni zakonska nedopustnost pravnega posla, temveč le izpolnitev terjatve na način, ki med strankama ni običajen. Prvostopno sodišče je natančno utemeljilo, zakaj predstavlja v predmetni zadevi asignacija neobičajen način izpolnitve, zato je pritožbena navedba, da sodišče tega svojega stališča ni obrazložilo, neutemeljena. Pritožbeno sodišče se tudi popolnoma strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke. Pritožbena navedba, da pogodbe o asignacijah ne zajemajo terjatev, nateklih do 7.5.1999, je neumestna, saj česar takega prvostopno sodišče ni trdilo. Pojasnilo je, da je iz prijave terjatve tožene stranke v stečajnem postopku zoper tožečo stranko moč razbrati, da tožeča stranka dolguje toženi 1.214.460,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ta terjatev izhaja iz dobave upnikovih izdelkov tožeči stranki po računih datiranih od 5.11.1998 do 7.5.1999. Očitno je, da tožeča stranka dlje časa ni poravnavala računov, zato bi tožena stranka morala sklepati na obstoj likvidnostnih težav pri tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je po določbi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi svoje stroške pritožbe pritožnik.