Jedro

Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožena stranka tožnikovo delo razporedila med ostale sodelavce, to pomeni, da je delo, ki ga je tožnik opravljal, še obstajalo, vendar pa so ga zaradi drugačne organizacije poslovanja lahko opravljati tožnikovi sodelavci. S tem pa je prenehala potreba po delu tožnika, kar je lahko zakonit in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei člena 89/1 ZDR-1. Zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2014 do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari, s katero bi se toženi stranki prepovedalo odjaviti tožnika iz ustreznih evidenc zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter se ji naložilo, da tožniku omogoči opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2012, tožniku pa za opravljanje tega dela obračunava bruto plačo in izplačuje ustrezno neto plačo ter zagotavlja vse pravice iz delovnega razmerja. Zavrnjen je bil tudi njegov predlog, da je dolžna tožena stranka v primeru kršitve začasne odredbe plačati denarno kazen za vsak dan kršitev v višini 100,00 EUR in da začasna odredba velja do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari, pri čemer ugovor oziroma pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve. Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi z začasno odredbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje nedenarne in denarne terjatve. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe podkrepil s številnimi navedbami in dokazi, ki izkazujejo neutemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Teh odločilnih dokazov pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj ni zaslišalo niti tožnika niti njegove lečeče zdravnice, prav tako pa se ni opredelilo do obstoja razlogov po 24. členu kolektivne pogodbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da je podan neutemeljen razlog redne odpovedi že po 3. alineji 3. odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Tožnik je v tem letu in še posebej v zadnjem mesecu tega leta opravil veliko število ur preko polnega delovnega časa, hkrati pa je izkazal neustreznost nove pogodbe o zaposlitvi. V tem delu se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Sodišče prve stopnje se tudi ni jasno opredelilo do vseh treh alinej 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, poleg tega pa je tudi zmotno štelo, da pisno obvestilo nima pravega pomena za zakonitost odpovedi. Kolektivna pogodba tožene stranke ima v razmerju do zakona strožje pogoje, kar pa je sodišče prve stopnje ignoriralo. Tožniku je bila ponujena pogodba za neustrezno zaposlitev, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožniku bo nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, ki se kaže v poslabšanju njegovega zdravja in v izgubi vira dohodka, ki je nujen za njegovo eksistenco in eksistenco njegove družine. Tožnik je bolan, plačevati mora varstvo za otroka in kredit, ostal bo brez zdravstvenega zavarovanja, zato ne bo upravičen do terapije, ki je nujno potrebna glede na njegovo zdravstveno stanje. Vse to so okoliščine, ki potrjujejo, da bo zanj nastala bistveno večja škoda, kot pa bi nastala toženi stranki, če bi bila začasna odredba izdana. Iz tožnikovih navedb in predloženih izkazov izhaja, da je bil poslovni razlog za odpoved fiktivne narave. Tožnik pa je izkazal tudi verjetnost obstoja denarne terjatve (odškodnina zaradi mobinga), saj je navedel, da je trpel zaradi mobinga duševne bolečine, zato je moral jemati antidepresive. V zvezi z s tem je tožnik predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje lečeče zdravnice, sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo v prepričanju, da tožnik ni izkazal, da je vzrok za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja sama odpoved. Tožnik je 7. 5. 2014 predložil sodišču tudi mnenje asist. A.A., dr. med., z dne 6. 5. 2014, vendar pa je bil takrat prvostopenjski sklep že odpravljen. Če bi bila tožnik in lečeča zdravnica 6. 5. 2014 (dan izdaje sklepa) zaslišana, bi sodišče že razpolagalo z mnenjem psihiatrinje, posledično pa bi bila tudi odločitev nedvomno drugačna. Ni pomembno dejstvo, da tožnik ni zatrjeval, da žena ni zaposlena in kakšne dohodke prejema, saj mu škoda na zdravju nastaja ne glede na to, ali je njegova žena zaposlena ali ne. O tožnikovem zdravstvenem stanju bi lahko izpovedala njegova lečeča zdravnica, ki pa je sodišče ni zaslišalo. S predlagano začasno odredbo bi tožena stranka utrpela le neznatno škodo, ki se ne more primerjati s škodo, ki tožniku nastaja in bo še nastajala na njegovem zdravju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 7. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki pa je tožnik ni podpisal. Tožnik je dne 29. 4. 2014 vložil tožbo za razveljavitev te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uveljavljal je reintegracijski in reparacijski zahtevek, poleg tega pa je vtoževal tudi odškodnino zaradi mobinga v višini 1000,00 EUR in povrnitev pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Skupaj s tožbo je predlagal tudi začasno odredbo z obrazložitvijo, da bi na podlagi te začasne odredbe ohranil svojo zaposlitev do zaključka predmetnega postopka. Verjeten obstoj terjatve glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljeval s tožbenimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih je dodatno opredelil tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tako je zatrjeval, da je podan neutemeljen razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že po 3. alineji člena 24/3 kolektivne pogodbe tožene stranke, da mu je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki ni ustrezna, da je tožnik v tem letu opravil večje število nadur, da mu pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo niti izdano niti vročeno, da je tožena stranka v poslovalnicah podružnice v B. zaposlovala nove delavce, kar vse naj bi kazalo na to, da je bil celoten postopek posledica šikane tožene stranke. V nadaljevanju je tožnik zatrjeval obstoj težko nadomestljive oz. nenadomestljive škode (izguba vira dohodka, škoda na njegovem zdravju ...) in navajal, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Na podlagi zgoraj navedenega je potrebno zaključiti (tudi z oziroma na predlog za izdajo začasne odredbe), da je tožnik predlagal začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve (ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi posledicami), ne pa tudi na zavarovanje denarne terjatve iz naslova zatrjevanega mobinga nad njim. S predlagano začasno odredbo namreč po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja denarne terjatve, kot to izhaja iz 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje je o predlagani začasni odredbi odločilo na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) ob ugotavljanju pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen ZIZ. Kljub izostanku tožnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki bi se nanašale na izpolnjevanje pogojev za zavarovanje denarne terjatve, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v dosedanjem postopku ni verjetno izkazal obstoja zakonsko določenih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe (tako za zavarovanje njegove nedenarne terjatve kot tudi denarne terjatve). S to ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Temeljna predpostavka, ki mora biti podana, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve (enako velja tudi za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve) je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Če ta predpostavka ni izpolnjena, ni pogojev za izdajo začasne odredbe, zato sodišču v takšnem primeru ni potrebno ugotavljati nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe, ki izhajajo iz člena 272 ZIZ (oziroma iz člena 270 ZIZ v primeru predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 4. 2014. Iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe izhaja, da je bila ta podana zato, ker je prenehala potreba po opravljanju dela vodje poslovalnice B. v hranilnici pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, ki sicer izhajajo iz sfere tožene stranke. Tožena stranka je delo reorganizirala tako, da je delo, ki ga je opravil tožnik, razporedila med ostale sodelavce, s čimer naj bi se zmanjšali stroški poslovanja. Tožnik je sicer zatrjeval, da razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstoji, da njegovo delo še obstaja in da tudi delovno mesto ni bilo ukinjeno. Ukinitev delovnega mesta ni pogoj za ugotovitev, da tožena stranka delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne potrebuje. Ker je iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka tožnikovo delo razporedila med ostale sodelavce, to pomeni, da je delo, ki ga je tožnik opravljal, še obstajalo, vendar pa so ga zaradi drugačne organizacije poslovanja lahko opravljati tožnikovi sodelavci. S tem pa je prenehala potreba po delu tožnika, kar je lahko zakonit in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei člena 89/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.).

Pritožbeno sodišče nadalje sprejema dokazno oceno in razlogovanje sodišča prve stopnje, da opustitev pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki ga določa 5. odstavek 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke - A10) sama po sebi še ne pomeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se v izogib ponavljanju na zaključke prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem opozorilom le sklicuje (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob tem tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno opredelilo. Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeval nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi z dejstvom, da mu je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, vendar pa vprašanje ustreznosti oziroma neustreznosti nove zaposlitve ne vpliva na ugotovitev, če je bil za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan utemeljen razlog (člen 89/2 ZDR-1). Z ozirom na to, da iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bilo tožnikovo delo razporejeno med njegove sodelavce, tudi število ur preko polnega delovnega časa, ki naj bi jih tožnik po lastnih trditvah opravil, ne pomeni, da mu redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila podana iz utemeljenega razloga, kot tudi ne po tožniku zatrjevano dejstvo, da naj bi tožena stranka v poslovalnico, kjer je delal tožnik, razporedila drugega delavca. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da tožnik v postopku niti ni zatrjeval, kakšno delo naj bi ta delavec opravljal. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz dokazov, ki jih je predložil tožnik in na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo o predlagani začasni odredbi, ne izhaja verjetnost nezakonitosti sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je moralo sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti hitro (člen 43/2 ZDSS-1), ni moglo izvesti vseh predlaganih dokazov (vključno z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič). Zato je pritožbeni očitek tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju kot posledice neizvedbe preostalih predlaganih dokazov neutemeljen. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe (člen 43/2 ZDSS-1) je razumljivo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na navedbe tožnika in dokazno oceno listinskih dokazov.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal verjetnega obstoja svoje terjatve (torej da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita), je bilo potrebno že iz tega razloga predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti kot neutemeljen. Glede na navedeno pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe skladno s preostalimi pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot izhajajo iz 272. člena ZIZ, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso odločilnega pomena. Ker tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da sam krije svoje stroške v zvezi z navedenim predlogom.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.