Jedro

Ob spremenjenih okoliščinah sme sodišče na zahtevo enega od staršev ali otroka preživnino zvišati ali znižati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje namesto s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 165/95 z dne 5.2.1996 določene preživnine, nazadnje revalorizirane na 13.322,80 SIT mesečno, naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v znesku 27.000,00 SIT od 1.5.2000. Pri tem je tožencu za obdobje od 1.7.1998 do 31.3.1999 naložilo plačevanje mesečnega zneska preživnine v višini 22.804,00 SIT, za obdobje od 1.4.1999 do 29.2.2000 v višini 24.029,50 SIT in za obdobje od 1.3.2000 do 30.4.2000 v višini 25.083,00 SIT. Do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke je tožencu naložilo v plačilo v 15 dneh skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec v znesku, določenem s sodbo, od uskladitve z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v skladu s sklepom Vlade RS pa po vsakokratnem obvestilu CSD. Sodišče je tožencu še naložilo, da je v primeru zamude dolžan plačati mld. tožnici tudi zakonite zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še, naj mld. tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 43.079,00 SIT. Zoper tako sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje naložilo plačevanje preživnine v znesku nad 20.000,00 SIT in glede pravdnih stroškov. Predlaga, naj se preživnina odmeri na 20.000,00 SIT in se toženca razbremeni plačila pravdnih stroškov. Navaja, da zakonita zastopnica mld. tožnice pretirava v prikazovanju stroškov, kar je ugotovilo že samo sodišče. Sodišče se ne zmeni za njeno lažno izpoved in lažni dokument o statusu športnika. Nadalje navaja, naj sodišče upošteva le njegovo osnovno plačo v znesku 100.000,00 SIT brez dodatkov, ki jih ne bo več. Toženec ima tudi stroške z zdravjem. Ker se mu vid slabša, strošek za očala ne bo enkraten. Stroške ima tudi z vzdrževanjem stanovanja. Za obratovanje znašajo stroški okrog 20.000,00 SIT. Čudi se povečanju plačevanja preživnine za nazaj v leto 1998 in navaja, da mu ni znan Zakon o pravdnem postopku. V obravnavo se je spustil kot prava neuk in v spremembo tožbe ni privolil. Nasprotuje tudi plačilu stroškov pooblaščenke tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi določb 5. odstavka 132. člena in 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) tudi primerno zvišalo preživnino za mld. tožnico. Pri tem ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), niti ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka s tem, da ni varovalo pravic tožene stranke v postopku, kar uveljavlja pritožba. Ne glede na to, ali je bil toženec poučen o tem, da lahko nasprotuje spremembi tožbe in zvišanju tožbenega zahtevka, s tem niso bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka, saj je sodišče preživnino zvišalo v okviru prvotno zahtevanega zneska, tako da ne presega 35.000,00 SIT. Eventualna opustitev pouka tožencu kot prava neuki stranki v smislu 11. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94) tako ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Poleg tega pa sodišče lahko dovoli spremembo tožbe tudi, če se tožena stranka s tem ne strinja. Kar pa zadeva toženčevo navajanje, da mu je ZPP neznan, sodišče druge stopnje odgovarja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbe zakona, ki je veljal v času spremembe tožbe in so ga sodišča v RS uporabljala do uveljavitve ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, to je do 14.7.1999, na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se okoliščine od prve določitve preživnine tako spremenile, da je upravičeno njeno zvišanje. Pri določitvi preživnine je pravilno upoštevalo tako potrebe otroka kot možnosti vsakega od staršev glede na njune dohodke in potrebe za lastno preživljanje ter tudi otroški dodatek, ki ga prejema mati. Kolikor je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o potrebah mld. tožnice oprlo na izpoved njene zakonite zastopnice, je njeno izpoved kritično ocenilo in ji tudi ni v celoti sledilo ter je zato ugotovilo, da so stroški mld. tožnice in njene zakonite zastopnice manjši od tistih, ki jih je zakonita zastopnica navajala. Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo, da kreditnih obveznosti zakonite zastopnice ni mogoče upoštevati v smislu zmanjšanja njenega prispevka k preživljanju mld. tožnice. Kar zadeva ukvarjanje mld. tožnice z jahanjem, je sodišče prve stopnje posebej ugotovilo, da so stroški zanj pretirani in da mld. tožnica nima statusa športnice in aktivne tekmovalke, prav tako pa je upoštevalo finančne možnosti staršev ter tako zaključilo, da je znesek primernih stroškov iz tega naslova kvečjemu 8.000,00 SIT. Toženec tako v pritožbi neutemeljeno opozarja na domnevno nepravilnost dokumentov o statusu športnice, ne navaja pa tudi nobenih dejstev niti ne predlaga dokazov, zaradi katerih bi sodišče druge stopnje podvomilo o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede kateregakoli od odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi toženčeve možnosti, da plačuje odmerjeno mu preživnino. Toženec je prejemal v obdobju od septembra 1998 do konca leta 1999, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ocenilo njegove možnosti, povprečno 122.949,00 SIT plače skupaj z dodatnimi prejemki. Če v prihodnje ne bo več imel takšnih dohodkov, to v tej zadevi ni odločilno, saj sodišče sodi glede na stanje oz. dejstva, ki nastopijo najkasneje do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi stroške, ki jih ima toženec za lastno preživljanje, in tako vplivajo na njegovo možnost prispevati k preživljanju mld. tožnice. Tudi o stroških za očala je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, češ da ne gre za redne stroške, s čimer se, ne glede na toženčeve pritožbene navedbe o slabšanju vida, strinja tudi sodišče druge stopnje. Sploh je sodišče prve stopnje ugotovilo kot najnižji znesek toženčevih mesečnih stroškov 30.000,00 SIT in mu nato naložilo plačevanje preživnine v mesečnem znesku 27.000,00 SIT, kar pomeni, da mu še vedno ostane več kot 60.000,00 SIT mesečno. Tako brez dvoma lahko pokrije tudi stroške obratovanja stanovanja v višini 20.000,00 SIT, na katere se sklicuje v pritožbi, ne da bi to vplivalo na njegovo možnost plačevanja zvišane preživnine. Kolikor pa se sklicuje še na stroške ureditve stanovanja, sodišče druge stopnje poudarja enako, kot je to storilo že sodišče prve stopnje v zvezi s kreditnimi obveznostmi zakonite zastopnice, da ima preživljanje otroka pač prednost pred vsemi drugimi obveznostmi oziroma izrednimi izdatki, ki niso namenjeni neposrednemu preživljanju samega preživninskega zavezanca. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačevanje zvišane preživnine od leta 1998, to je od vložitve tožbe dalje, kar je v skladu s pravilom, da je preživnino mogoče zahtevati le za naprej. Odločilen je torej trenutek vložitve tožbe, ne pa datum izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka in tožencu naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške glede na uspeh v pravdi. Na podlagi določbe 1. odstavka 155. člena ZPP upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, tako tudi stroške za nagrado odvetniku, na podlagi določbe 2. odstavka 155. člena ZPP odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo na tiste pritožbene navedbe, ki v zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP po nasprotnem razlogovanju).