Jedro

V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti bi morali stranki jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi, iz katere pa ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je sodna poravnava objektivno nejasna oziroma dvoumna, višje sodišče pa ugotavlja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in je poravnavo mogoče objektivno razumeti le na en način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. točki, naložitvenem delu II. točke in III. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoru dolžnika z dne 22. 7. 2019 se ugodi in se sklep o izvršbi, opr. št. I 2381/2019 z dne 10. 7. 2019 in že opravljena izvršilna dejanja razveljavijo ter predlog za izvršbo zavrne in izvršilni postopek ustavi.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka v višini 55,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. V preostalem se višji zahtevek dolžnika za povrnitev stroškov zavrne.

III. Upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, priglašene v vlogi z dne 10. 9. 2019.“

2. Zoper I. točko, naložitveni del II. točke in III. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščenki pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik le zatrjeval, da je bil med strankama dogovorjen neto znesek, saj se je upnik skliceval na vsebino sodne poravnave in dokazoval, da je iz nje razvidno, da se je dolžnik zavezal plačati obroke v višini, določeni s sodno poravnavo. S 1. točko sodne poravnave se je dolžnik zavezal plačati zneske, določene v poravnavi, s 3. točko poravnave pa se je upnik zavezal, da bo prejete zneske razdelil upravičencem. V poravnavi tako ni govora o kakršnihkoli odbitkih, tudi v 3. točki poravnave ni dogovorjeno, da se upnik zavezuje razdeliti upravičencem zneske, zmanjšane za davek od dohodkov pravnih oseb. Sodišče prve stopnje se do upnikovih navedb iz odgovora na ugovor, zlasti pa do sklicevanja na 3. točko poravnave, ni opredelilo, temveč je zmotno zaključilo, da iz vsebine sodne poravnave izhaja, da so bili dogovorjeni bruto zneski. Upnik je v odgovoru na ugovor podal tudi druge navedbe in dokaze, s katerimi je dodatno utemeljeval vsebino sodne poravnave, teh dokazov pa sodišče ni ocenilo oziroma jih je ocenilo napačno. Sodišče je zmotno zaključilo, da upnik ni nasprotoval dolžnikovim navedbam, da je drugi in tretji obrok plačal takoj po prejemu KIDO 3 obrazca, ter da je dejansko soglašal, da dolžnik plačilo drugega in tretjega obroka opravi po prejemu tega obrazca. Upnik je namreč v odgovoru na ugovor predložil elektronsko sporočilo z dne 15. 2. 2019, iz katerega je razvidno, da je KIDO 3 obrazec potrdil le z namenom, da dolžnik obruti znesek plačila za 5% namesto za 15%, dolžnik pa je bil opozorjen, da upnik ne bo sprejel nobenega obroka, ki bi bil nižji od tistega, kar je dogovorjeno v sodni poravnavi. Upnik je soglašal, da se plačilo naslednjih obrokov opravi po prejemu KIDO 3 obrazca, vendar pa le v primeru, da dolžnik obroke v znesku 183.333,33 EUR obruti in upniku plača celotne zneske iz sodne poravnave, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 12. 3. 2019. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov upnika, s katerimi je dokazoval, da je skupni namen pogodbenikov plačilo zneska 2.200.000,00 EUR brez odbitkov in razdelitev tega zneska upravičencem, kar izhaja tudi iz 3. točke poravnave. Ker je upnik KIDO 3 obrazec posredoval le z namenom obrutenja zneskov, je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, saj je dolžnik s plačili prišel v zamudo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je 10. 7. 2019 zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, sodne poravnave ... z dne 10. 12. 2018, zaradi izterjave zneska v višini 36.666,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dne 11. 2. 2019 dalje do plačila, zneska v višini 9.166,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dne 11. 3. 2019 dalje do plačila in stroškov predloga za izvršbo, odmerjenih na 204,33 EUR s pripadki.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v ugovoru navedel, da sta se po sodni poravnavi skupaj z A. d.o.o. nerazdelno zavezala upniku plačati znesek v višini 2.200.000,00 EUR v 12 mesečnih obrokih po 183.333,33 EUR z zapadlostjo desetega dne v mesecu. Terjatev izvira iz naslova nadomestila za dostop do avtorskih del nosilcem avtorskih pravic, plačilo po sodni poravnavi pa za upnika predstavlja dohodek iz naslova plačil za uporabo oziroma pravico do uporabe avtorskih del. V skladu z določbami Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je dolžnik kot plačnik davka od dohodka iz naslova nadomestil za uporabo oziroma pravico do uporabe avtorskih del ob plačilu vsakokratnega obroka po sodni poravnavi dolžan izračunati, odtegniti in plačati davek od dohodka za upnika kot davčnega zavezanca. Ker bi dolžnik že ob plačilu prvega obroka moral plačati davek v višini 27.500,00 EUR, je drugi obrok znižal za navedeni znesek in hkrati tudi za znesek 9.166,67 EUR, ki predstavlja 5% davka od mesečnega obroka, zaradi česar je upniku poravnal znesek v višini 146.666,66 EUR. Upnik prejem navedenega plačila priznava. Tudi pri plačilu tretjega mesečnega obroka je upošteval plačilo davka v višini 9.166,67 EUR, zato je upniku na njegov transakcijski račun plačal obrok v neto znesku 174.166,66 EUR in upnik tudi to plačilo priznava. Upnik torej zahteva ponovno plačilo zneska davka, ki ga je dolžnik za upnika že plačal FURS. V skladu s prvim odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom ali dolžnikom ali jo je določil sam upnik. S plačilom davka za upnika kot davčnega zavezanca je dolžnik pravilno izpolnil obveznost osebi, ki jo določa zakon (kogentni davčnopravni predpisi), in svoje obveznosti na tak način poravnal v celoti. Zahtevek je neutemeljen tudi glede zakonskih zamudnih obresti, saj je upnik pristal, da počaka s plačilom do izvedbe postopkov, potrebnih za uveljavljanje znižane stopnje davka po predpisih o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Znižana davčna stopnja se uveljavlja pri FURS s posebnim zahtevkom, ki ga mora podpisati tudi davčni zavezanec, upnik pa obrazca KIDO 3 zaradi zahteve po plačilu neto zneskov ni želel podpisati. Kasneje je k podpisu pristal, dolžnik pa je obroke plačal takoj po prejemu obrazca. Ker je upnik pristal k opisanemu odlogu plačila, dolžnik ni bil v zamudi s plačilom posameznih obrokov.

9. Upnik je v odgovoru na ugovor pojasnil, da se je s sodno poravnavo zavezal, da bo znesek v višini 2.200.000,00 EUR razdelil upravičencem – imetnikom pravic. Med strankama ni sporno, da je treba plačati davek od dohodkov pravnih oseb, vendar pa bi moral dolžnik za potrebe izračuna davčnega odtegljaja znesek v višini 2.200.000,00 EUR preračunati v bruto znesek. Da mora upnik prejeti neto znesek v višini 2.200.000,00 EUR, je po mnenju upnika razvidno iz priložene elektronske korespondence med upnikom in dolžnikom. Plačilo davka od dohodkov pravnih oseb ni dejstvo, ki dolžniku ob sklepanju poravnave ni bilo znano. Da bi dolžnik izpolnil poravnavo tako, kot se glasi, in upniku izplačal s sodno poravnavo dogovorjeni znesek, je bil dolžan zneske iz sodne poravnave obrutiti in upniku izplačati dogovorjene neto zneske. Upnik je KIDO obrazec izpolnil samo z namenom, da dolžnik obruti znesek po sodni poravnavi, dolžnika pa je ob tem opozoril, da ne bo sprejel nobenega obroka, ki bo nižji od tistega, za katerega sta se stranki dogovorili v sodni poravnavi. Za upnika ni sporno, da je bil dogovorjen neto znesek, zato dolžnik ob jasni opredelitvi obveznosti upnika, da prejete zneske nakaže upravičencem, ne more uspeti z navedbami, da gre za bruto znesek. Poleg tega je dolžnik prvi obrok po sodni poravnavi plačal v celoti višini, kot je bila dogovorjena v poravnavi. Ker dolžnik svoje obveznosti iz naslova drugega in tretjega obroka ni izpolnil pravilno, je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti zneskov, za katere je dolžnik zmanjšal obroke, do plačila.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano I. točko izreka sklepa dolžnikovemu ugovoru ugodilo, odločitev pa je materialno pravno pravilna.

11. Dolžnik se je s sodno poravnavo, ki predstavlja izvršilni naslov, skupaj z A. d.o.o. nerazdelno zavezal upniku plačati znesek v višini 2.200.000,00 EUR v 12 mesečnih obrokih po 183.333,33 EUR z zapadlostjo desetega dne v mesecu. Terjatev izvira iz naslova nadomestila za dostop do avtorskih del nosilcem avtorskih pravic in za upnika predstavlja dohodek iz naslova plačil za uporabo oziroma pravico do uporabe avtorskih del. Med strankama ni sporno, da mora dolžnik kot plačnik davka od dohodka iz naslova nadomestil za uporabo oziroma pravico do uporabe avtorskih del ob plačilu vsakokratnega obroka po sodni poravnavi izračunati, odtegniti in plačati davek od dohodka za upnika kot davčnega zavezanca in da se šteje, da je dolžnik kot plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, slednjega odtegnil v breme dohodka upnika kot davčnega zavezanca (drugi odstavek 68. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 58. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, in v zvezi 3. točko prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2, ter prvi odstavek 70. člena ZDavP-2). Sporno pa je, ali mora dolžnik ta davek odvesti od zneska 2.200.000,00 EUR oziroma od posameznega mesečnega obroka v višini 183.333,33 EUR in upnik zato prejme za plačani davek nižji znesek (dogovor o bruto znesku, za kar se zavzema dolžnik), ali pa mora dolžnik ta znesek najprej „obrutiti“ in po plačilu davka upniku nakazati celoten znesek (dogovor o neto znesku, za kar se zavzema upnik).

12. V sodni poravnavi stranki nista izrecno zapisali, ali dogovorjeni znesek predstavlja bruto ali neto znesek, glede na nasprotujoče stališče strank pa se postavlja vprašanje, ali je sodna poravnava kot izvršilni naslov zapisana tako, da je za izvršitev potrebna razlaga njene vsebine, kot to zahteva upnik. Glede tega Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ, v prvem odstavku 82. člena določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.1 Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je sodna poravnava objektivno nejasna oziroma dvoumna, višje sodišče pa ugotavlja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in je poravnavo mogoče objektivno razumeti le na en način, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

13. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je glede na prvi odstavek 280. člena OZ ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.2 Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Prisilna izpolnitev obveznosti je v takem primeru zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek obravnava kot bruto znesek, od katerega je treba še plačati ustrezne davke, tak v prisilnem predpisu opredeljen način izpolnitve obveznosti pa mora upoštevati izvršilno sodišče po uradni dolžnosti kot veljavno materialno pravo, ki dodatno konkretizira vsebino dolžnikove obveznosti iz izvršilnega naslova. S tem se v izvršilni naslov in v načelo vezanosti nanj po načelu stroge formalne legalitete ne posega, ampak se zgolj zavzame zakonita razlaga, ali gre za neto ali bruto znesek.3, 4

14. Glede na kogentnost davčnih predpisov, ki so javno objavljeni in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da so znani vsakomur5, bi morali stranki morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi6, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Iz poravnave ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska, tudi iz tožbe, ki jo je upnik vložil zoper dolžnika v postopku, v katerem je bila nato sklenjena poravnava, ne izhaja, da bi bil zahtevan neto znesek. Razlogovanje, da gre za neto znesek, nima podlage niti v 3. točki sodne poravnave, kot to v ugovoru in pritožbi zmotno meni upnik. Iz 3. točke poravnave namreč izhaja le upnikova zaveza, da bo prejete zneske razdelil upravičencem, tudi tu pa ni izrecno opredeljeno, da bi šlo za neto zneske. Ker torej stranki v poravnavi nadomestila za dostop do avtorskih del nosilcem avtorskih pravic nista izrecno in jasno opredelili v neto znesku, je poravnavo v zvezi z zakonsko predvidenim načinom plačevanja davka mogoče enoznačno razlagati le na način, da je bil dogovorjen bruto znesek. Posledično dodatna razlaga poravnave z iskanjem skupnega namena strank, kot jo zahteva upnik, ne pride v poštev in so vse v tej smeri podane obširne ugovorne in pritožbene navedbe pravno nerelevantne, z neizvedbo dokazov, ki jih je glede tega predlagal upnik, pa sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil. 16. Dolžnik je tudi izkazal, da upnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ki jih terja v predlogu za izvršbo. Upnik namreč od dolžnika terja le zneska 36.666,68 EUR in 9.166,68 EUR, ki po višini predstavljata razliko med v poravnavi določenima obrokoma 183.333,33 EUR in izplačanimi 146.666,66 EUR oziroma 174.166,66 EUR. Ta zneska predstavljata davčni odtegljaj, za katerega je dolžnik v ugovornem postopku izkazal, da ga je pravilno odtegnil od dogovorjenih obrokov in v imenu in za račun upnika nakazal davčnemu organu. Upnik po prej pojasnjenem ni (več) upravičen do plačila teh zneskov in mu že iz tega razloga ne gre akcesorna terjatev iz naslova obresti od teh zneskov. Poleg tega dolžnik s plačilom davčnega odtegljaja za račun upnika tudi ni prišel v zamudo. Res je sicer, da bi moral dolžnik drugi obrok nadomestila (in s tem povezane davke) plačati do 10. 2. 2019, tretji obrok pa do 10. 3. 2019, vendar pa upnik ni prerekal oziroma je celo pritrdil dolžnikovim navedbam, da se je strinjal z odlogom plačila drugega in tretjega obroka nadomestila do trenutka, ko bo podpisal KIDO 3 obrazec, potreben za uveljavljanje znižane stopnje davka po predpisih o izogibanju dvojnemu obdavčevanju (dejstvo, da je upnik podpis obrazca pogojeval z zahtevo po „obrutenju“ zneska in plačilu nezmanjšanega zneska, za strinjanje z odlogom ne more biti odločilno, saj taka zahteva temelji na prej opisanem napačnem materialno pravnem izhodišču). Ravno tako upnik ni nasprotoval dolžnikovim trditvam, da je oba obroka po odtegnitvi pripadajočega davka plačal takoj po pridobitvi tega obrazca dne 1. 4. 2019. S pritožbenim vztrajanjem, da je bil dogovorjen neto znesek in da je dolžnik s tem, ko je upniku po odtegnitvi davka plačal le zmanjšani znesek, s plačilom preostanka prišel v zamudo, ob prej pojasnjenem upnik ne more uspeti.

17. Sodišče prve stopnje je torej po povedanem pravilno zaključilo, da je bil dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti utemeljen in mu je z izpodbijano I. točko izreka sklepa pravilno ugodilo.

18. S pritožbo upnik izpodbija tudi odločitev v delu II. točke izreka, kolikor so mu v plačilo naloženo dolžnikovi ugovorni stroški, in v III. točki izreka, po kateri svoje stroške ugovornega postopka krije sam. V tem delu upnik ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu pa je višje sodišče ugotovilo, da je odločitev skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 38. členom ZIZ.

19. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. točki, naložitvenem delu II. točke in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sodba III Ips 11/2018-3 z dne 17. 12. 2019. 2 Prim. VSL Sklep II Ip 1591/2019 z dne 11. 11. 2019. 3 Prim. VSRS Sklep II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017. 4 Tako tudi VSM Sklep I Ip 603/2017 z dne 2. 10. 2017 in VSL Sodba I Cp 1745/2017 z dne 22. 11. 2017, VSL Sodba II Cp 1923/2017 z dne 7. 12. 2017,... 5 Ignorantia iuris nocet, prim. VSRS Sodba II Ips 220/2008 z dne 26. 5. 2011,... 6 Prim. smiselno tudi VDSS Sodba Pdp 891/2016 z dne 23. 3. 2017.