Jedro

V obsegu, v katerem so zakonski pogoji izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o nasprotni tožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku (po nasprotni tožbi) za plačilo 18.678,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2008 dalje, zavrnilo pa zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 31. 8. 2006 do vključno 9. 9. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da obravnavana tožba ni nasprotna tožba, ker sta zahtevka iz tožbe (ki jo je vložila sedanja toženka proti tožniku) in iz obravnavane tožbe vsebinsko soodvisna tako, da se medsebojno izključujeta. Ker obravnavani spor izvira iz pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je v smislu 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredbe) treba šteti za potrošniško pogodbo, je lahko tožnik v skladu s 16. členom Uredbe izbral pristojnost po svojem prebivališču. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na dogovor o krajevni pristojnosti, zapisan v izvensodni poravnavi, ker ne gre za spor, ki bi izviral iz izvensodne poravnave kot take, ampak je temelj zahtevka neupravičena obogatitev zaradi naknadno odpadle pravne podlage. V zvezi s podlago zahtevka je navedlo, da izvensodna poravnava ni predstavljala novacije obstoječega pravnega razmerja (stranki nista imeli namena določiti nove obveznosti, ki bi stopila na mesto prejšnje), ampak je šlo zgolj za prilagajanje vsebine obstoječe obveznosti, ki je izvirala iz pravnomočne sodbe. S poravnavo sta stranki opredelili le način izpolnitve obstoječe obveznosti in na novo določili rok za njeno izpolnitev. Tožbeni zahtevek temelji na 191. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): gre za plačilo, ki ga je stranka izvršila, da bi se izognila sili, tj. grozeči izvršbi.

3. Toženka v predlogu za dopustitev revizije trdi, da je stališče izpodbijane sodbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije napačno. Ker ne gre za spor iz potrošniške pogodbe, marveč za spor iz naslova neupravičene obogatitve, ni podlage v Uredbi, da bi se pristojnost ravnala po kraju tožnikovega prebivališča. Odločitev o obstoju temelja zahtevka je neobrazložena in napačna. Plačilo je bilo izvršeno na podlagi pogodbe, ki ni bila razveljavljena. Pojma sile iz 191. člena OZ ni mogoče razlagati tako široko, kot ga razlaga izpodbijana sodba.

4. Glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, so pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo (367.c člen Zakona o pravdnem postopku).