Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE ni razveljavila drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1, temveč je potrebno določili drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE razlagati in uporabljati skupaj, saj se le na ta način doseže namen, zaradi katerega je bil ZIUOOPE sprejet. Sodišče pravilno razloguje, da določilo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži izjemnih dosežkov, ki so pogoj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021. Razlog, da tožnici ni bilo omogočeno pristopiti na tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni v letu 2020, sicer ne spada v pravno sfero tožnice, vendar to dejstvo ne pogojuje avtomatičnega priznanja vtoževane štipendije oziroma izenačitev dosežkov na območni in državni ravni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada št. 11030-1541/2020-2 z dne 1. 12. 2020, priznanje Zoisove štipendije za izobraževanje po programu gimnazija, srednješolsko izobraževanje Gimnazija A. od 1. 9. 2020 do zaključka v višini 122,88 EUR mesečno ter plačilo 1.474,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopkov. Hkrati je odločilo, da tožnica svoje stroške postopka krije sama.

2. Pritožuje se tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter naloži tožencu v plačilo stroškov postopka tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilno je razlogovanje sodišča, da je nesprejemljivo stališče toženca, da se z drugim odstavkom 57. člena ZIUOOPE izključi priznanje doseženih izjemnih dosežkov v šolskem letu 2019/2020 pri uveljavljanju Zoisove štipendije za obravnavano leto. Nekatera tekmovanja so bila izvedena na državni ravni, nekatera ne. Pravilna je razlaga sodišča, da se dosežke dijakov in študentov na izvedenih državnih tekmovanjih upošteva, vendar bi bilo potrebno upoštevati tudi situacijo, ko so dijaki in študenti izpolnjevali pogoje za uvrstitev na državno tekmovanje, a se ga niso mogli udeležiti, ker niso bila izvedena. Med njimi je tudi tožnica, ki je bila neenakopravno in diskriminatorno obravnavana na podlagi okoliščine, ali se je organizator odločil tekmovanje izvesti, ali pa je tekmovanje odpovedal. Ker situacija za vse ni bila enaka, bi toženec po prepričanju tožnice moral zagotoviti vsem enake možnosti pri pridobivanju pravice do Zoisove štipendije. Kot izjemni dosežek bi moral upoštevati dosežke na najvišje še izvedenem nivoju ali pa odpovedana tekmovanja izvesti kasneje in o pravici do štipendije odločiti za nazaj. Toženec ni storil ničesar, da bi se zatečeno neenakopravnost in diskriminacijo odpravilo. Veljavno zakonodajo je celo tolmačil na način, ki ga ne dopušča niti sodišče. Sodišče je pri odločanju napačno razlogovalo, da obravnavana situacija ni v neskladju z načelom enakopravnosti iz prvega odstavka 44. člena Ustave RS, češ da je dopustna ureditev različnih položajev tistih, ki so dosegli ustrezno priznanje na državni ravni in tistih, ki jih niso. Takšno stališče je pravno zmotno in ne odgovarja na bistven očitek tožnice, da bi morali imeti vsi, ki so izpolnili pogoje za uvrstitev na tekmovanje na državni ravni, enake možnosti, da se ga udeležijo in pokažejo svoje znanje. Te možnosti tožnica ni imela, čeprav je izpolnila pogoje za uvrstitev na tekmovanje na državni ravni. V tem primeru ne gre samo za pričakovanje, ampak za pridobljeno pravico, katere uveljavitev ji je toženec onemogočil. Tožnici je bila odvzeta možnost do udeležbe na državnem tekmovanju, drugi pa so izjemne dosežke lahko dosegli ter na tej podlagi pridobili pravico do štipendije. Tožnica ne zanika epidemije in okoliščin, ki so zaradi nje nastale, vendar je v takšnih izjemnih časih še posebej potrebno varovati človekove pravice in tehtati, da se s sprejetimi ukrepi ne povzroča neenakosti med ljudmi. V konkretnem primeru so bili dijaki in študentje, ki so se uvrstili na tekmovanje na državni ravni, obravnavani različno na podlagi okoliščine, kako so se organizatorji državnih tekmovanj odločali glede izvedbe tekmovanj v času epidemije. Čeprav je bil to čas povečanega širjenja koronavirusa, so se scenariji odvijali različno. Nekatera tekmovanja so se izvedla v živo, nekatera so se izvedla na daljavo, nekatera pa se sploh niso izvedla. Izkazana je različna obravnava na podlagi okoliščine, na katero niso imeli nobenega vpliva, kar je definicija diskriminacije in neenakopravnosti. Toženec bi moral vsem dijakom in študentom, ki so izpolnili predpisane pogoje omogočiti udeležbo na državnem tekmovanju in dosežke na njih upoštevati, ali pa na vseh tekmovanjih kot izjemne dosežke upoštevati najboljše dosežke na najvišjih nivojih, v kolikor so bila tekmovanja izvedena. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo le do slednjega očitka in pojasnilo, da kot izjemnega dosežka ni mogoče upoštevati dosežka na območni ravni. Ni se opredelilo do očitka, da bi toženec tožnici glede na vse okoliščine moral omogočiti udeležbo na državnem tekmovanju in njen dosežek ustrezno upoštevati. Glede tega v izpodbijani sodbi ni razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožnica je zatrjevala, da iz Pravilnika o tekmovanju osnovnošolcev in srednješolcev o znanju geografije izhaja, da tekmovanje poteka na treh ravneh, pri čemer je ena izmed ravni tudi državna raven. Pravico do udeležbe na tekmovanju imajo dijaki, ki na območni ravni tekmovanja osvojijo srebrno priznanje in se uvrstijo na državno tekmovanje (7. člen). Tožnica je srebrno priznanje na območni ravni osvojila, zato je pridobila pravico do udeležbe na državni ravni, kljub temu pa ji udeležba na tekmovanju ni bila omogočena. Pravilnik ne predvideva odpovedi tekmovanja, temveč določa, da se tekmovanje izvede v skladu z razpisom. Državno tekmovanje iz znanja geografije, ki je bilo razpisano za 17. 4. 2020 ni bilo izvedeno, ne takrat, ne kasneje in ne na daljavo. Organizacija tekmovanja je bila v šolskem letu 2019/2020 mogoča. Na daljavo je potekalo izobraževanje in ocenjevanje na vseh ravneh tudi in s tem izpolnjevanje pogojev za prehod na višje ravni izobraževanja ali v naslednji letnik. Toženec tekmovanja ni preložil ali organiziral drugače, temveč je zgolj odpovedal možnost za pridobitev štipendije. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo. Ko je bilo razpisano državno tekmovanje iz geografije na državni ravni, epidemija ni bila niti uradno razglašena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo pravno relevantna dejstva in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče je presojalo prvostopenjsko odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada št. 11030-1541/2020-2 z dne 1. 12. 2020, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga za dodelitev Zoisove štipendije. Kljub pritožbi tožnice zoper prvostopno odločbo o pritožbi še ni bilo odločeno, tako da je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo in presojalo zadevo na podlagi izpolnjenosti pogojev za socialni spor zaradi molka organa iz drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1).

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno ali srebrno priznanje, ki ga je tožnica dosegla na območnem tekmovanju iz znanja geografije v šolskem letu 2019/2020 zadošča za zaključek, da je tožnica dosegla izjemni dosežek, ki se zahteva pri dodelitvi Zoisove štipendije v šolskem letu 2020/2021.1

7. Bistveni pogoji za priznanje do Zoisove štipendije so skladno z drugo alinejo prvega odstavka 22. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip-1) opredeljeni v 11. do 13. členu ZŠtip-1.2 Določilo prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 opredeljuje izjemni dosežek kot prejeta zlata in srebrna priznanja iz znanja ali raziskovanje na državnih tekmovanjih, s sofinanciranjem iz javnih sredstev (2. alineja). Vlagatelji lahko za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ob prehodu med ravnmi izobraževanja uveljavijo izjemni dosežek iz zadnjih dveh šolskih let ali študijskih let iz predhodne ravni izobraževanja v vseh ostalih primerih pa izjemni dosežek, ki ga je dosegel v času izobraževanja na ravni izobraževanja, za katero uveljavlja Zoisovo štipendijo, pri čemer se za posamezni dosežek lahko uveljavi le enkrat. 8. Sodišče je pravilno tolmačilo določilo drugega odstavka 57. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Ur. l. RS, št. 80/2020 s spremembami, v nadaljevanju ZIUOOPE) ko je ugotovilo, da določba drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE ni razveljavila drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1, temveč je potrebno določili drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE razlagati in uporabljati skupaj, saj se le na ta način doseže namen, zaradi katerega je bil ZIUOOPE sprejet.3 Sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe pravilno razloguje, da določilo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži izjemnih dosežkov, ki so pogoj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021. 9. Neutemeljen je pritožničin ugovor o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka, ker v sodbi ni razlogov glede očitka, da bi toženec moral tožnici omogočiti udeležbo na državnem tekmovanju in njen dosežek ustrezno upoštevati. Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, ki je odločal o uveljavljani pravici ni mogoče enačiti z Zavodom RS za šolstvo,4 zaradi česar je seveda pravilna in ustrezna opredelitev sodišča do pravno relevantnih očitkov. Sodišče se je skozi celotno obrazložitev sodbe opredelilo do ključnega pravnega naziranja stranke glede "izjemnega dosežka"5 in zatrjevane kršitve 14. člena Ustave RS. Opredelitev sodišča do tožničine trditve, da bi ji toženec moral omogočiti udeležbo na državnem tekmovanju, pa je zaslediti v obrazložitvi, da tožničinega srebrnega priznanja na območni ravni ni mogoče upoštevati kot pravno priznanega dosežka, ki ga ZŠtip-1 opredeli kot pogoj za priznanje pravice do Zoisove štipendije,6 kar je ključno. Predmet tega spora ni vprašanje zakaj ni bilo izvedeno tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni.

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu razlogovanju, da bi bilo potrebno veljavno zakonodajo tolmačiti na način, da se tožničino srebrno priznanje na območni ravni šteje kot izjemni dosežek, ki ga zahteva Pravilnik o tekmovanju osnovnošolcev in srednješolcev v znanju geografije. Sodišče je v 9. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da tožničinega srebrnega priznanja na območni ravni ni mogoče enačiti z srebrnim priznanjem iz znanja geografije na državnem tekmovanju.7

11. Sodišče se je poglobljeno opredelilo do pritožbenih ugovorov neenake obravnave oziroma prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS, ko je pojasnilo, da je bistvo izpostavljene ustavne pravice v splošni enakosti pred zakonom, ki zahteva enako obravnavo bistveno enakih položajev. V 10. točki obrazložitve sodbe je ustrezno izpostavljeno, da zatrjevani primer diskriminacije ne izkazuje primerljivega dejanskega stanja, zaradi česar tudi ne gre za neenakopravno obravnavo. V tem sporu ni mogoče enačiti prejemnika srebrnega priznanja na območni ravni in prejemnika srebrnega priznanja na državni ravni ter za njiju terjati isto pravno posledico oziroma srebrnemu priznanju na območni ravni dati isto težo kot srebrnemu priznanju na državni ravni. Tožnica ni dosegla srebrnega priznanja na državni ravni,8 temveč samo na območni ravni, zaradi česar je dopustna različna ureditev pravne posledice.

12. Razlog, da tožnici ni bilo omogočeno pristopiti na tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni v letu 2020 sicer ne spada v pravno sfero tožnice, vendar to dejstvo ne pogojuje avtomatičnega priznanja vtoževane štipendije oziroma izenačitev dosežkov na območni in državni ravni.9 Sodišče je pravilno razlogovalo, da za ta spor ni relevantno ugotavljanje dejanskega stanja zakaj ni bilo izvedeno državno tekmovanje iz znanja geografije v šolskem letu 2019/2020.10 Bistveno je, da tožnica zahtevanega izjemnega dosežka ni izkazala, posledično res zaradi neizvedenega tekmovanja na državni ravni, vendar slednje ni predmet tega postopka.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev o krivdi toženca za neizvedeno državno tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni. Za izvedbo tekmovanja iz znanja geografije na državni ravni je zadolžen Zavod RS za šolstvo, ki ga ne moremo enačiti s tožencem. Kakršnokoli morebitno nepravilno postopanje s strani Zavoda RS za šolstvo je lahko predmet postopka, v katerem se ugotavlja morebitna odgovornost Zavoda RS za šolstvo, nikakor pa ne v postopku priznanja pravice do Zoisove štipendije.

14. Nenazadnje je sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe pravilno izpostavilo, da ni utemeljeno zatrjevanje tožnice,11 da bi, v kolikor bi bilo tekmovanje iz znanja geografije izvedeno na državni ravni, tudi na tej ravni de facto dosegla najmanj srebrno priznanje in s tem izpolnila zahtevan pogoj izjemnega dosežka.

15. Tožnica ni uspešno dokazala kršitev uveljavljanih ustavnih pravic, saj glede na svoj življenjski položaj ni obravnavana drugače kot druge stranke, ki se nahajajo v njej enakem pravnem položaju.

16. Ob navedenih razlogih je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Z njo je na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 tudi po presoji pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

17. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče odločilo, da tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Tožnica je kot izjemni dosežek za dodelitev obravnavane štipendije uveljavljala srebrno priznanje iz tekmovanja iz znanja geografije za osnovno in srednješolce z dne 13. 2. 2020, ki ga je dosegla na območni ravni tekmovanja. 2 Tisti, ki je dosegel izjemni dosežek in je imel v predhodnem šolskem letu glede na šolsko leto uveljavljane štipendije v srednji šoli povprečno oceno najmanj 4,10 za dijaka od vključno drugega letnika dalje. V kolikor se na javni razpis prijavi več vlagateljev za Zoisovo štipendijo, ki izpolnjujejo pogoje po prvem odstavku tega člena, kot je razpoložljivih sredstev so do Zoisove štipendije upravičeni vlagatelji, ki so dosegli višjo povprečno oceno ali več točk za izjemne dosežke (tretji odstavek 22. člena ZŠtip-1). 3 Le-ta se odraža v zmanjšanju negativnih posledic epidemije nalezljive bolezni COVID-19. 4 Ki je organizator tega tekmovanja. 5 Ki je kot pogoj predpisan za priznanje pravice do Zoisove štipendije. 6 Upošteven izjemni dosežek. 7 Upoštevajoč, da Pravilnik o tekmovanju osnovnošolcev in srednješolcev o znanju geografije določa organizacijo tekmovanja na treh ravneh, pri čemer je ena izmed ravni tudi državna raven. Pravico do udeležbe na tekmovanju imajo dijaki, ki na območni ravni tekmovanja osvojijo srebrno priznanje in se uvrstijo na državno tekmovanje (7. člen). 8 Kar nenazadnje 24. člen ZŠtip-1 prepozna kot izjemni dosežek. 9 Glede na to, da so tekmovanja iz znanja geografije organizirana na 3 ravneh. 10 Oziroma ali sta bila epidemija COVID-19 in tehnične možnosti za izvedbo tekmovanja na državni ravni upravičena razloga za odpoved tekmovanj. 11 Ob doseženem srebrnem priznanju na območnem tekmovanju.