Jedro

Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi, zlasti zato, ker mu tudi sodišče težko sledi v teh navedbah, ki so bile izredno skope in pavšalne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik po narodnosti Punjabi, po veroizpovedi pa musliman. Povedal je, da je v Pakistanu živel skupaj s staršema ter tremi brati in sestro. Šolal se je deset let, osem let v osnovni in dve leti v srednji šoli. Njegova ciljna država je bila Italija. Tako iz policijske depeše kot lastnoročne izjave izhaja, da je Pakistan zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, v prošnji ter na osebnem razgovoru pa navajal še, da je iz izvorne države odšel zaradi groženj z maščevanjem sina osebe, ki jo je v sporu ubil tožnikov oče pred devetimi ali desetimi leti. Njegov oče se od tedaj skriva in ga policija še ni našla, vendar prihaja domov enkrat mesečno. Sin ubitega mu je zagrozil le enkrat, konec leta 2017. Tožnik je grožnjo prijavil policiji, vendar pa ta ni ukrepala. Dejali so mu, da je grožnja pričakovana glede na ravnanje njegovega očeta. Oče je tožniku svetoval, da Pakistan zapusti, kar je storil leta 2018. Oče je tudi tisti, ki si je izposodil denar za njegov odhod. V zvezi z ekonomskimi težavami je povedal, da je bilo življenje v Pakistanu težko in nikoli ni bil zaposlen, saj službe ni iskal zaradi strahu pred osebo, ki mu je zagrozila. Zaradi slabe ekonomske situacije se v Pakistan tudi ne želi vrniti.

3. Tožena stranka je presodila, da tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo v izvirniku. Na osebnem razgovoru je sicer predložil kopijo fotografije rojstnega lista, iz katere pa izhaja druga letnica rojstva. Tožnik je namreč na vseh razgovorih izjavil, da je bil rojen leta 1993, na predloženi fotografiji pa je zapisano, da leta 2004. Tožena stranka njegovih pojasnil, da prej ni vedel, kdaj je rojen, da mu je prijatelj svetoval, naj reče, da je starejši, saj bi tako lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je nekaj razredov v šoli preskočil in se pričel šolati že pri dveh ali treh oz. štirih letih, ni sprejela in je menila, da je tožnik starost prilagajal trenutni situaciji. Presodila je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj je med drugim navajal, da je Pakistan zapustil zaradi ekonomskih razlogov, in ne zaradi preganjanja zaradi razlogov določenih v Ženevski konvenciji ali ZMZ-1. Reševanju ekonomskih in socialnih stisk pa mednarodna zaščita ni namenjena. V zvezi s strahom zaradi groženj z maščevanjem pa tožena stranka ugotavlja, da ni izkazal dejanskih dejanj ogrožanja ali resne škode. Tožnik je bil v svojih navedbah presplošen in neprepričljiv. Prejel je le eno grožnjo in še to šest ali sedem let po samem dogodku. Prav tako so presplošne in neizkazane tožnikove navedbe v zvezi s prijavo dogodka policiji, saj je v zvezi s tem povedal le, da policija ni podala uradne prijave. Tožena stranka tožniku očita še nekonsistentnosti v njegovih izjavah, saj naj bi se njegov oče uspešno skrival pred policijo že deset let in tudi tožnik naj ne bi vedel, kje se nahaja, obenem pa naj bi oče redno prihajal domov, pri uradnem organu zaprosil za rojstni list za tožnika ter si izposodil denar za njegovo pot v Evropo. Meni, da je to lahko zgolj težava očeta in ne tožnika in na tožnikov odhod iz države ni imela konkretnega vpliva. Iz navedenega tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi grozila resna škoda po 28. členu ZMZ-1. Ugotavlja, da tožnik ni izkazal pogoje ne za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite. Prav tako ni uveljavljal ogroženosti zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih v svoji izvorni državi, tožena stranka pa je pri presoji okoliščin vezana na trditveno podlago prosilca.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da ni presojala tožnikove upravičenosti do subsidiarne zaščite. Tožena stranka ni preverjala situacije v Pakistanu in ni ugotavljala okoliščin, zaradi katerih bi bil tožnik lahko ogrožen ob vrnitvi. Izpostavlja, da je razlog, zaradi katerega je Pakistan zapustil, maščevanje med družinami, ki ga država ne obvladuje. V izvorni državi ne more poiskati pomoči in ni pričakovati, da bi ga državne institucije lahko zaščitile.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Odgovarja, da se je celovito opredelila do tožnikovih navedb in ugotovila, da se te ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1. Prav tako meni, da ni moč slediti tožnikovim ugovornim navedbam, da v izvorni državi ne more po pomoč k za to pristojnim institucijam, saj da tega ni izkazal in da nasprotno temu zatrjuje, da je postopek zoper njegovega očeta v teku že več kot deset let. To pa očitno kaže na to, da sodni in policijski postopki delujejo.

6. Na opravljeni glavni obravnavi je sodišče vpogledalo in prebralo upravni spis in v prilogo tožeče stranke A2, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika kot nepotrebnega. Tožnik je bil že dvakrat zaslišan v upravnem postopku, v tožbi pa tudi ni izkazal, v čem bi bile njegove navedbe na zaslišanju na sodišču drugačne od prejšnjih navedb.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker prosilcu očitno ne grozi preganjanje ali resna škoda. Pri tem pa mora organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo v konkretnem primeru po presoji sodišča tudi storjeno. Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. 9. Izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato lahko sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V zvezi s prvo navajanim razlogom, da je državo zapustil zaradi groženj s smrtjo zaradi maščevanja je tožena stranka pravilno izpostavila, da je tožnik navedel, da je prejel le eno grožnjo konec leta 2017, izvorno državo pa zapustil nato leta 2018. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi bil kdajkoli fizično ogrožen. Poleg tega je po prejemu grožnje še hodil v šolo (čeprav je navajal, da se je bolj skrival), a naj zaradi tega ne bi iskal službe. Sodišče ugotavlja, da v kolikor bi bil strah pri tožniku podan v tolikšni meri, da bi zaradi tega zapustil Pakistan, gotovo ne bi še nadalje obiskoval šole. V celoti sprejema tudi ugotovitev tožene stranke, da je tožnik tako okoliščine v zvezi s samo grožnjo kot prijavo policiji opisal zelo pavšalno. Glede na navedbe sodišče ugotavlja, da tožnik zatrjuje preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb ne izhaja, da državni organi tožnika ne bi bili sposobni zaščititi. V zvezi s tožbenimi trditvami, da tožena stranka ni preverjala situacije v Pakistanu in ni ugotavljala okoliščin, zaradi katerih bi bil tožnik lahko ogrožen ob vrnitvi, pa sodišče ocenjuje, da je glede na tožnikove navedbe tožena stranka upravičeno sklepala, da te grožnje niso bile take intenzitete, da bi jih lahko štela za dovolj nevarne. Tožniku je sin ubite osebe zagrozil le enkrat. Drugih groženj ali fizičnega napada ni bil nikoli deležen v desetih letih. Iz vseh navedenih razlogov po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi, zlasti zato, ker mu tudi sodišče težko sledi v teh navedbah, ki so bile izredno skope in pavšalne.

11. Prav tako je tožena stranka o presoji sodišča pravilno ocenila drugo navajane tožnikove navedbe v zvezi z revščino za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. To pa še zlasti zato, ker iz tožnikovih navedb in trditev ni razvidno, da bi slednje izviralo s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite1. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 12. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče še pojasnjuje, da se skladno z 10. členom Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite, taksa ne plača. 1 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve).