Jedro

S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo, da je pripor neogibno potreben ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, se je implicite izreklo tudi o tem, zakaj milejši ukrepi ne pridejo v poštev,

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu, ob izreku obsodilne sodbe, podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik. Meni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora, zlasti ni izkazana obtoženčeva ponovitvena nevarnost. Predlaga spremembo sklepa tako, da se prvenstveno pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožba ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ki ga je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo utemeljilo z izrekom obsodilne sodbe, pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti ter o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. To pa, kot bo pojasnjeno, neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je zaključek o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo, na eni strani na objektivne okoliščine, ki jih je izpostavilo v točkah 6 in 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da ni izkazanih tehtnih objektivnih okoliščin, na drugi strani pa na številne subjektivne okoliščine, ki so izpostavljene v točkah 8 do 12 pritožbeno izpodbijanega sklepa. Prav nobene od objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, pritožnik ne negira, zaradi česar ne more biti produktivna pritožbena razprava o tem, da je sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti pojasnilo zgolj na subjektivnih okoliščinah, medtem ko kakšnih tehtnih objektivnih okoliščinah ni izkazanih in da zgolj teža ali pa način storitve kaznivega dejanja (kar so objektivne okoliščine), sama zase ne moreta biti razlog za zaključek o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.

7. O sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora se je sodišče prve stopnje določno opredelilo v točkah 13 do 16 pritožbeno izpodbijanega sklepa. Tam je tudi zavzelo stališče o tem, zakaj z nobenim drugim milejšim ukrepom ne bi bilo moč doseči zasledovanega cilja, torej preprečitve obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo o tem, da je pripor neogibno potreben ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, se je implicite izreklo tudi o tem, zakaj milejši ukrepi ne pridejo v poštev, s tem pa je tudi odgovorilo na sedaj povsem načelno pritožbeno opazko o nesorazmernosti ukrepa in o tem, da bi tudi hišni pripor predstavljal znatno omejitev gibanja oseb, oziroma poseg v obdolženčevo osebno svobodo, njegovo izvajanje pa bi se redno preverjalo s strani sodišča, oziroma policistov in da bi imelo sodišče v primeru kršitve hišnega pripora vse ustrezne podlage, da bi obdolženega priprlo. Izkaže se tako, da pritožbena graja zaključkov o neogibni potrebnosti pripora in sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa ni utemeljena.

8. Glede na to, da je obtoženi s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ko je tudi na ta način prispeval k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka, tudi ne bi bilo nepričakovano, če bi obtoženec zaprosil za predčasno prestajanje zaporne kazni, ko bi se mu na ta način spremenil režim, kar bi, kot izpostavlja pritožnik, gotovo manj negativno vplivalo na obtoženca, kot pa bivanje v priporu.

9. Izkaže se tako, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu z določilom tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.