Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi, ko ni upoštevalo njegovega predloga za izvedbo dokaza, da sodni izvedenec - psihiater pregleda soobtoženko, ki naj bi bila po njegovi oceni v močno depresivnem stanju; opustitev zapisa o zavrnitvi tega dokaznega predloga po 5. odstavku 292. člena ZKP pa ni mogla v ničemer vplivati na izdajo pravilne sodbe, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, prepričljivo pa zavrnilo trditev obsojenca, da ni verodostojna izpovedba soobtoženca.

Izrek

Zahteva obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S citiranima sodbama so bili trije obsojenci spoznani za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s členom 22. KZ SFRJ in obsojeni zaporne kazni.

Zoper ti sodbi je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe drugoobs., v kateri smiselno uveljavlja razloga kršitve obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi in kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku. Smiselno predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Sodišču prve stopnje ni moč očitati, da je kršilo obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi, ko ni upoštevalo predloga za izvedbo dokaza, da sodni izvedenec psihiater pregleda soobtoženo, ki naj bi bila po oceni obs. ves čas obravnav v močnem depresivnem stanju. Napak je ravnalo samo zato, ker ni po 5. odstavku 292. člena ZKP sklepa o zavrnitvi tega dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi. Vendar pa sama opustitev tega zapisa v zapisniku o glavni obravnavi ni mogla v ničemer vplivati na izdajo pravilne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč vsaj smiselno v 2. odstavku na 7. strani in 2. odstavku na 9. strani obrazložitve svoje sodbe navedlo razloge o tem, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, prepričljivo pa zavrnilo trditev obs., da ni verodostojna izpovedba tretje obs. S tem pa je ravnalo v skladu s 7. odstavkom 357. člena ZKP in zato tudi ni utemeljena trditev obsojenca, da so bile kršene njegove pravice do obrambe na glavni obravnavi v smislu 3. točke 427. člena ZKP.

Tudi sodišču druge stopnje ni moč v zvezi s tem očitati nobene kršitve. V skladu z določbo 1. odstavka 388. člena ZKP je namreč presodilo navedbe o pritožbi obs. v zvezi z navedenim predlogom , ki ga je ponovil še v pritožbi. Odločilna za stališče sodišča druge stopnje, je bila namreč v obrazložitvi sodbe podana ocena, da so bila vsa odločilna dejstva dovolj razčiščena, kar je utemeljilo z ugotovitvijo, da sodba prve stopnje temelji le na priznanju soobsojenke, ampak tudi na izpovedbah priče in oškodovancev, ki so jim bili predmeti ukradeni. Kolikor pa obsojenec v zvezi z uveljavljanjem razlogov iz 3. točke 427. člena ZKP v zahtevi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje še vedno v zmotnem prepričanju, da je storil obravnavano kaznivo dejanje, ker sta ocenili izpovedbe soobsojene za verodostojne, pa s tem napada izključno dokazno oceno, ki je predstavljala osnovo za dejansko stanje, sprejeto v pravnomočni sodbi, katerega zmotnost in nepopolnost pa se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, po določbah 427. člena ZKP ne more izpodbijati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi navedenih razlogov ocenilo, da zahteva obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je zato zavrnilo.