Jedro

Materialnopravna podlaga za izračun tožnikove izgube zaslužka in rente je plača šoferja pri tistem podjetju, pri katerem je ali bi tožnik delal, če ne bi bilo škodnega dogodka, ne pa povprečna plača šoferja pri neobstoječem povprečnem prevozniškem podjetju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot sopotnik 16.02.1986 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ko je prvotoženca na zasneženi cesti zaneslo v levo in je zato trčil v nasproti vozeče vozilo. Tožnik je zaradi preloma medenice, preloma sklepne ponvice desnega kolčnega sklepa in raztrganine sečne poti pri starosti 35 let postal 100-odstotni invalid, zaradi česar je bil tudi invalidsko upokojen. Že leta 1987 je vložil tožbo proti prvotožencu kot vozniku in lastniku avtomobila in drugotoženi stranki kot zavarovalnici, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Zahteval je plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišči sta v tej pravdni zadevi že štirikrat odločili. S prvo sodbo sodišča prve stopnje z dne 14.07.1992 je bilo pravnomočno odločeno, da mora drugotožena stranka plačati tožniku 2.740.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in od 01.04.1992 dalje plačevati 16.413,42 SIT mesečne rente, saj se drugotožena stranka proti tej sodbi ni pritožila. Odločitev o solidarni zavezi prvotoženca in zavrnitvi presežnega tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče zaradi utemeljenih pritožb prvotoženca in tožnika razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 14.06.1994 med drugim pravnomočno odločilo o zavrnitvi tožnikovega presežnega zahtevka za plačilo izgube dohodka za obdobje od 1986 do vključno 1993 nad zneskom 525.499,50 SIT, saj se tokrat ni pritožil tožnik. Pritožbama obeh toženih strank je sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem odločanju ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v celotnem prisodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Proti tretji sodbi sodišča prve stopnje z dne 09.01.1997 so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V četrtem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 11.01.1999 odločilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 8.495.894,32 SIT za izgubo na dohodku in nepremoženjsko škodo (izrek pod točko 1 te sodbe), da morata toženi stranki poleg že pravnomočne prisojene rente 16.453,42 SIT od 01.11.1998 dalje tožniku plačevati še 14.308,69 SIT mesečne rente (izrek pod točko 2), kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (izrek pod točko 3) in odločilo še o pravdnih stroških (izrek pod točko 4). Pritožile so se vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je v izreku pod točko 1 svoje odločbe prvotoženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede njega v ugodilnem delu (izreki pod točkami 1, 2 in 4) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izreku pritožbene odločbe pod točko 2 pa je pritožbi tožnika in prvotožene stranke glede rente (izrek sodbe prve stopnje pod točko 2) in pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Strinja se z odločitvijo, da se od odmerjene odškodnine 10.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti odbije 1.094.016,00 SIT zaradi upoštevanja invalidnine. Zatrjuje pa, da je prišlo do napake pri upoštevanju in odbitju plačila drugotožene stranke v znesku 4.021.020,00 SIT. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da so v tem znesku poleg glavnice zajete tudi zamudne obresti, saj je bila drugotožena stranka zamudne obresti zaradi svoje zamude dolžna plačati. Te plačane obresti pa se ne morejo odbiti od glavnice sedaj prisojene odškodnine. Zaradi te napake je tožnik oškodovan za najmanj 1.300.000,00 SIT. Napačno je izračunana tudi izguba na dohodku od leta 1992 dalje do izdaje sodbe in tekoča mesečna renta od 01.11.1998 dalje. Kot podlago za ugotavljanje tožnikovega prikrajšanja na dohodku bi moralo sodišče vzeti podatke Republiškega zavoda za statistiko o plači voznika tovornega vozila za prevoz vnetljivih snovi, ne pa podatkov Cestnega podjetja ... Prvi podatki upoštevajo poleg neto plače še vse dodatke za nadure, nočno delo, praznike in regres, drugi pa le neto plačo brez dodatkov. Poleg tega ima Cestno podjetje ... zaposlenega le enega šoferja za prevoz vnetljivih snovi, zaradi česar so njegovi podatki pomanjkljivi.

Izvedenec je opravil primerjavo tožnikove izgube tudi s podatki Republiškega zavoda za statistiko, vendar te variante izračuna sodišči nista ocenili. Ker niso bili ustrezno ovrednoteni vsi izvedeni dokazi, so bile kršene tudi procesne določbe.

Revizija je bila vročena tožniku in drugotoženi stranki, ki nista vložila revizijskega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija zmotno meni, da valorizirani znesek 4.021.020,00 SIT zajema poleg s prvo sodbo pravnomočno prisojene glavnice za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti tudi zamudne obresti od te glavnice. Iz podatkov v spisu (navedbe drugotožene stranke v dopolnitvi njene pritožbe proti drugi sodbi sodišča prve stopnje in priloženo nakazilo pri listni št. 145 spisa) jasno izhaja, da je drugotožena stranka 10.08.1994 na podlagi pravnomočnega dela sodbe sodišča prve stopnje iz prvega sojenja tožniku plačala za nepremoženjsko škodo skupaj 2.740.000,00 SIT glavnice in 4.277.486,00 SIT zamudnih obresti od te glavnice za čas od 14.07.1992 do plačila. Tudi razlogi sodbe sodišča prve stopnje iz četrtega sojenja so jasni: valorizacija glavnice 2.740.000,00 SIT do dneva izdaje te sodbe znaša 6.120.886,00 SIT (razlogi v drugem odstavku na 5. strani sodbe). V tej glavnici niso upoštevane izplačane zamudne obresti. Upoštevane pa niso niti v valoriziranem znesku 4.021.020,00 SIT. Ta znesek po jasnih razlogih četrte sodbe sodišča prve stopnje predstavlja valorizacijo zneska 1.800.000,00 SIT od dneva prisoje do dneva izdaje sedanje sodbe, to je tistega zneska, ki je bil pravnomočno naložen drugotoženi stranki v plačilo s sodbo iz prvega sojenja le za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti (razlogi v prvem odstavku na 8. strani četrte sodbe sodišča prve stopnje).

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da je treba za pravilen izračun tožnikove izgube na dohodku in rente vzeti podatke Cestnega podjetja ... in ne podatkov Republiškega zavoda za statistiko. To vprašanje je bilo v tej pravdni zadevi sporno ves čas sojenja. Tožnik se je upiral primerjavi z dohodki šoferjev njegove matične delovne organizacije oziroma tistih, ki so kasneje od nje prevzele to dejavnost. Zahteval je zanj ugodnejšo primerjavo z višjimi dohodki šoferjev za prevoz vnetljivih snovi in to tudi dosegel, ker je dokazal, da se je nekaj dni pred škodnim dogodkom že dogovoril, da se bo zaposlil pri Cestnem podjetju ... Neutemeljena je njegova kasneje spremenjena zahteva, da je treba opraviti primerjavo s podatki Republiškega zavoda za statistiko o plačah šoferjev, ki prevažajo vnetljive snovi. Tako zahtevo je utemeljeval le z nekonkretiziranimi razlogi o pravičnosti. Sedanje revizijske trditve, kaj naj bi zajemali eni in kaj drugi podatki, so nove, nova pa je tudi trditev, da imajo pri Cestnem podjetju ...

sedaj le enega primerljivega šoferja. Zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP revizijsko sodišče teh novih trditev ne more upoštevati. Zato ugotavlja, da so materialnopravno pravilni razlogi obeh sodišč, da je treba primerjati tožnikove sedanje prejemke s plačo šoferja, ki opravlja enako delo pri konkretnem podjetju, pri katerem bi bil tožnik zaposlen, če ne bi prišlo do nesreče, ne pa s plačo šoferja pri nekem neobstoječem povprečnem prevozniškem podjetju. Odločitev obeh sodišč o višini rente od 01.11.1998 dalje je torej materialnopravno skladna z določbama drugega odstavka 195. člena ZOR in 196. člena ZOR. Povedano velja tudi glede podlage za izračun izgube dohodka do 30.06.1998 in materialnopravne skladnosti s prvim odstavkom 195. člena ZOR. Pri izgubi dohodka revizijsko sodišče k razlogom obeh sodišč še dodaja, da tožnik ne more utemeljeno izpodbijati zavrnitve presežnega zahtevka za plačilo izgube dohodka za leti 1992 in 1993, ker je bilo o zavrnitvi presežnega zahtevka za to obdobje v tej pravdni zadevi pravnomočno odločeno že s sodbo prve stopnje z dne 14.06.1994, torej s sodbo iz drugega sojenja, proti kateri tožnik ni vložil pritožbe (zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka za izgubo dohodka nad 525.499,20 SIT, ki zajema izgubo v obdobju od 1986 do vključno 1993).

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa prišlo niti do revizijsko uveljavljane procesne kršitve. Sodišči sta z materialnopravno pravilno presojo, katero podlago je treba vzeti za ugotavljanje izgube dohodka in višine rente, odgovorili tudi, da ponujena druga podlaga - statistični podatki o povprečnih plačah šoferjev - ni ustrezna. Zato pravno nepomembnega dela izvedeniškega mnenja nista bili dolžni posebej dokazno ocenjevati.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče moralo na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrniti.