Jedro

Določilo, po katerem je zoper sklep o plačilu takse zaradi zavlačevanja sodnih postopkov dovoljena posebna pritožba samo, če vrednost izpodbijanega dela presega 150 evrov, je dejansko uporabno le za primere, ko sodišče naloži plačilo takse stranki ali stranskemu intervenientu, ki se pozneje lahko pritožita zoper končno odločbo. Drugi udeleženci namreč takšne pritožbe zoper končno odločbo, ki jo sodišče izda v posameznem postopku, v svojem imenu ne morejo vložiti, kar pomeni, da pritožbe zoper sklep v resnici sploh nimajo. Za takšno neenako obravnavanje taksnih zavezancev ni nobenega tehtnega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkinemu pooblaščencu naložilo, da mora v petnajstih dneh plačati 67,50 EUR sodne takse za zavlačevanje postopka. Poučilo ga je, da zoper sklep ni posebne pritožbe.

2. Toženkin pooblaščenec je sklepu kljub temu ugovarjal in predlagal njegovo razveljavitev. V ugovoru navaja, da je bila vložitev sporne pripravljalne vloge na prvem naroku zakonita in dopustna, sploh ker sodišče strankam predhodno ni določilo nobenega roka za vlaganje pripravljalnih vlog. Tožnik je na isti narok prinesel kopije listin, ki prej niso bile berljive, pa ga sodišče ni kaznovalo. Ker na obravnavo ni povabilo prič, je bilo jasno, da bo potreben vsaj še en narok. Do domnevnega zavlačevanja torej ni prišlo zaradi pritožnika. Izdani sklep po vsebini pomeni neupravičeno kaznovanje pooblaščenca. Pravna ureditev, po kateri zoper takšno odločitev, če taksa ne presega 150,00 EUR, ni posebne pritožbe, je neustavna. Posega namreč v ustavno pravico do pritožbe in obenem krši načelo enakosti strank v postopku. Pritožnik zato predlaga, naj sodišče poda pobudo za oceno ustavnosti sporne določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

3. Sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru, ampak ga je predložilo sodišču druge stopnje.

4. Po 34.a členu(1) ZST-1 se z ugovorom izpodbija plačilni nalog, če je bila taksa že plačana ali napačno odmerjena. Vse ostale sklepe lahko taksni zavezanec izpodbija s pritožbo. Sodišče druge stopnje je zato ugovor obravnavalo kot pritožbo.(2) Po opravljenem pritožbenem preizkusu je ugotovilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.

5. Nedvomno je taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov, kot jo opredeljuje prvi odstavek 33. člena ZST-1, sankcija za udeležence postopka (stranke, njihove zastopnike in pooblaščence, stranske interveniente ter osebe, vabljene na narok); sodišče jo uporabi, kadar je treba po njihovi krivdi preložiti glavno obravnavo ali pa se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej. Ker gre po vsebini za kaznovalni ukrep, mora biti, tudi zaradi preprečevanja morebitne sodniške samovolje, prizadetemu taksnemu zavezancu omogočeno pravno sredstvo, s katerim lahko takšno odločitev učinkovito izpodbija. Določilo drugega odstavka 33. člena ZST-1, po katerem je zoper sklep o plačilu takse zaradi zavlačevanja sodnih postopkov dovoljena posebna pritožba samo, če vrednost izpodbijanega dela presega 150 evrov, je dejansko uporabno le za primere, ko sodišče naloži plačilo takse stranki ali stranskemu intervenientu, ki se pozneje lahko pritožita zoper končno odločbo. Drugi udeleženci namreč takšne pritožbe zoper končno odločbo, ki jo sodišče izda v posameznem postopku, v svojem imenu ne morejo vložiti, kar pomeni, da pritožbe zoper sklep v resnici sploh nimajo. Za takšno neenako obravnavanje taksnih zavezancev ni nobenega tehtnega razloga. Vložitev pobude za oceno ustavnosti, za katero se zavzema pritožnik, ni potrebna, saj že ustavnoskladna razlaga navedenega zakonskega določila privede do zaključka, da pritožniku v tem primeru ni mogoče odrekati pravice do (posebne) pritožbe zoper izpodbijani sklep.

6. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da sporna pripravljalna vloga, ki jo je v toženkinem imenu izročil sodišču na prvem naroku za glavno obravnavo, ni bistveno prispevala k domnevnemu zavlačevanju postopka. Ker sodišče ni uporabilo svojega pooblastila iz 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožnik, skladno s toženkino pravico do navajanja novot v postopku, smel vložiti pripravljalno vlogo, ne da bi bil dolžan pojasniti, zakaj tega ni storil že pred narokom (prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP). Sicer pa je moralo sodišče obravnavo preložiti že zaradi izvedbe in dokončanja dokaznega postopka, torej neodvisno od pritožnika.

7. Po navedenem ni bilo podlage za nastanek sporne taksne obveznosti, saj pritožniku ni mogoče očitati zavlačevanja pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo njegovi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. 8. Čeprav je pritožnik s pritožbo uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Teh stroškov namreč ni povzročil tožnik. Vrnitev plačane sodne takse za pritožbo lahko pritožnik uveljavlja pri sodišču prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 36. člena v zvezi s 37. členom ZST-1. Op. št. (1): Upoštevana je vsebina, veljavna v času izdaje izpodbijanega sklepa (Uradni list RS, št. 37/2008, 97/2010 in 63/2013).

Op. št. (2): Ugovor je bil vložen v osmih dneh, pred potekom petnajstdnevnega pritožbenega roka.