Jedro

Pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, nima prednosti pred na originaren način pridobljeno lastninsko pravico na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisanega zakonca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v točkah I. in III. se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točkah I. in III. zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba v korist upnika (prve tožene stranke), ki je proti dolžniku (drugemu tožencu) dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. I 711/96 Okrajnega sodišča v Krškem, nedopustna glede 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1072 in 1136 k.o. ... Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi toženi stranki in stranskemu intervenientu. V točkah II. in IV. pa je sodišče zoper drugega toženca D. R. ugotovilo, da je tožnica solastnica 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1072 in 1136 k.o. ... in je drugi toženec dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, tožnici pa mora tudi povrniti pravdne stroške.

Pritožbo tožeče stranke proti odločitvi v točkah I. in III. je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v tem delu potrdilo. Zavzelo je stališče, da zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na drugega zakonca, vpiše nanj, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno, upoštevajoč pri tem načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v primeru, če zakonca pridobivata lastninsko pravico, predstavlja lex specialis glede na določbe predpisov, ki so veljali pred Stvarnopravnim zakonikom in pred Obligacijskim zakonikom. Z delom v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje zakoncev je njuno skupno premoženje in velja pravna domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Tožnica in njen bivši mož sta v času zakonske zveze zgradila vse objekte, kar pomeni, da je tožnica pri citiranih nepremičninah pridobila solastninsko pravico na originaren način. Lastninsko pravico bi pridobila z vpisom v zemljiško knjigo le, če bi nepremičnino pridobila na podlagi pravnega posla. Ker pa gre za skupno premoženje tožnice in njenega bivšega moža, je lastninska pravica pridobljena na origiraren način, ne pa šele z vpisom v zemljiško knjigo. Res upnik z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na isti nepremičnini, vendar tožnica lastninske pravice ni pridobila kasneje, pač pa že ob nastanku stvari. Lastninsko pravico je pridobila neodvisno od volje njenega bivšega moža, pri pridobivanju skupnega premoženja. Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno pravilno in bi morala biti izvršba izrečena za nedopustno, zaradi česar predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Ugovor tretjega oziroma njegova tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovana izločitvena tožba) je sredstvo, ki ga ima po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98-17/2005) na razpolago oseba, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe. Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način je namreč predpisana le za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (21. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90), ne pa za originarne načine pridobitve lastninske pravice. V primeru originarnega nastanka lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76 - 16/2004). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

V konkretnem primeru je tožbeni zahtevek zavrnjen s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, na pomen zemljiškoknjižnih načel, ter na prvotoženkino (upničino) dobrovernost in tožničino pasivnost, ker ni pravočasno predlagala vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po stališču nižjih sodišč ima pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnica pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred tožničino na originaren način pridboljeno lastninsko pravico. Sodna praksa se je namreč v preteklosti izrekla, da naj bi imela njena pravica enake učinke kot zastavna pravica, zato naj položaj dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ne bi bil bistveno drugačen kot v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem.

Navedeno stališče pa je napačno. Teh položajev ni mogoče enačiti. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko), to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Zaznamba sklepa o izvršbi je namreč prvo izvršilno dejanje v postopku oprave izvršbe na nepremičnino (167. in 170. člen ZIZ), predmet spora v pravdi na podlagi izločitvene tožbe pa je prav dopustnost izvršbe na določen predmet (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-128/03 z dne 27.1.2005, s katero je bila razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 159/2002 z dne 5.12.2002).

Ugotovljeno je bilo, da sta sporni nepremičnini skupno premoženje tožnice in njenega bivšega moža drugega toženca. Glede na določbe 56. člena ZZZDR bi moralo sodišče ugotoviti, kakšna je narava dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine - ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupen dolg zakoncev. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da ima pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnica pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred morebitno na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave dolga, ki se izterjuje. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki I. in III.) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 280. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.