Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP.

Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.

Izrek

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 96/22 – odl. US).

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) z revizijo, vloženo v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, X DoR 224/2021 z dne 1. 12. 2021, izpodbija sodbo, s katero je Upravno sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 56010-21/2019/57 z dne 12. 5. 2021, s katero je tožena stranka dovolila izročitev tožnice A. A. pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po posebej veliki vrednosti po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije.

2. Po stališču Upravnega sodišča je za presojo okoliščin, ali bi bila oseba, katere izročitev se zahteva v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo ali na ta način kaznovalo, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19, v nadaljevanju ZKP-N), skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena v zvezi s 527. in 528. členom ZKP, pristojno (kazensko) sodišče, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev tega sodišča vezan. Toženka se zato po oceni Upravnega sodišča utemeljeno ni spuščala v ponovno presojo okoliščin, ki jih je zatrjevala tožnica in ki se nanašajo na kršitev 3. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), glede na to, da je o teh okoliščinah že pravnomočno odločilo kazensko sodišče v t. i. sodnem delu postopka izročitve. Pojasnilo je, da ima tožnica prav, da se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo ratificirane mednarodne pogodbe v Republiki Sloveniji neposredno, med njimi tudi EKČP, kar pa ne pomeni, da bi morala toženka v upravnem delu postopka izročitve ponovno presojati kršitve 3. in 6. člena EKČP, ki jih tožnica uveljavlja z istimi razlogi, kot jih je v sodnem delu tega postopka, in o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Tudi v upravnem delu postopka je treba upoštevati konvencijsko pravo, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Tako bi bila po stališču Upravnega sodišča presoja navedenih konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka mogoča le, če bi tožnica navedla nove razloge oziroma dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajala (npr. nastop izrednih razmer v državi prosilki šele po odločitvi pristojnih sodišč).

3. Posledično se je tudi Upravno sodišče omejilo le na presojo, ali je pravilna ugotovitev toženke, da v konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 530. člena ZKP, po katerem minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Ker je ugotovilo, da ta ni podan (tožnica je sicer vložila prošnjo za mednarodno zaščito, vendar postopek v času odločanja Upravnega sodišča še ni bil pravnomočno končan, temu, da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, pa tožnica niti ni nasprotovala), je Upravno sodišče odločitev toženke potrdilo kot pravilno, tožbo tožnice pa zavrnilo.

4. Revizijski postopek se prekine.

5. Pravna podlaga za odločanje tožene stranke in Upravnega sodišča, na katero se nanaša tudi dopuščeno revizijsko vprašanje, je ZKP, ki ureja postopek izročitve obdolžencev in obsojencev (521. člen ZKP in nasl.).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP. Tako ne obstajajo niti materialnopravna podlaga niti procesne rešitve, ki bi vzpostavljale pristojnost po polni in ex nunc presoji s tem povezanega pogoja1 s strani ministra za pravosodje, niti zakonske rešitve, ki bi preprečevale morebitne zlorabe navedenega varstva in s tem vzpostavljale potrebno ravnovesje z javnim interesom, ki je tako v spoštovanju meddržavnih pogodb o izročitvi kot tudi v učinkovitem pregonu storilcev kaznivih dejanj.2 Navedeno pomeni, da je zaradi neustavne pravne praznine ureditev ZKP v nasprotju z 2. členom Ustave.

7. Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP, ki je priložena temu sklepu. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča. 1 Torej pogoja za izročitev, ki ga vsebuje 14. točka 522. člena ZKP glede verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. 2 Tako tudi ESČP, glej sodbo D. L. proti Avstriji z dne 7. 12. 2017, 52. točka obrazložitve, in drugo sodno prakso.