Jedro

Za veljavnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da izraža pravo voljo tožnika (delavca), da mu delovno razmerje preneha.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v I/2 in 3. točka izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „tesar“ (I/1 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009 (I/2 točka izreka) in zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 6. 2002 in še traja, zaradi česar mora tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas od 15. 6. 2009 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I/3 točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti priči S.R. stroške v znesku 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom (ki pa ni pod pritožbo) ustavilo postopek glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna za čas od meseca aprila 2009 do meseca junija 2009 plačati tožeči stranki vsakokratno mesečno plačo v znesku 631,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sklepa.

Tožnik je v uvodu pritožbe navedel, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da se pritožuje le zoper sodbo (v I. točki izreka). Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnih sodiščem. Navaja, da je sodišče pri sprejeti odločitvi izhajalo iz izpovedbe direktorja D. in računovodkinje Š., ki pa sta o okoliščinah prenehanja delovnega razmerja izpovedovala različno v vsakem posameznem delovnem sporu pred prvostopenjskim sodiščem opr. št. Pd 425/2009 (tožnik H.) in opr. št. Pd 426/2009 (tožnik R.). Š. je na obravnavi 3. 12. 2009 izpovedala, da sta tožnik in še en delavec prišla k direktorju in videla, da sta delavca v njegovi pisarni podpisala odpoved, pri čemer je v sporu opr. št. Pd 425/2009 izpovedala, da je takrat napisala samo eno izjavo, v naslednjih dnevih pa ni napisala nobene druge izjave. Očitno je priča v posameznih sporih izpovedala drugače oziroma nasprotujoče. Pritožba meni, da je bila izjava 15. 6. 2009 sestavljena zgolj zaradi potrebe postopka z zmotnim imenom R.K.I, čeprav se dejansko piše R.K.I.. Enako neverodostojna je tudi izpovedba direktorja D., ki je na obravnavi 1. 3. 2010 izpovedal, da je tožena stranka gradila v Nemčiji hotel, medtem ko iz listinske dokumentacije izhajajo podatki o gradnji kasarne. Poleg tega je izpovedal, da je podpisal izjavo v prisotnosti njega in Š.. V sporu opr. št. Pd 426/2009 je na obravnavi 16. 12. 2010 izpovedal, da je tožnik izjavil, da ne želi več delati pri toženi stranki, zaradi česar je poklical računovodkinjo, pri čemer razen tožnika Š. in njega v pisarni ni bilo druge osebe. V sporu opr. št. Pd 425/2009 pa je izpovedal, da se je z delavci na sestanku v Nemčiji dogovoril, da se naslednji dan oglasijo v M., kjer se bodo razveljavile pogodbe o zaposlitvi. Po njegovem so se tožnik in ostali delavci zglasili v pisarni 16. 6. in 17. 6. 2009, kar pomeni, da se niso zglasili 15. 6. 2009, kot sta navedla direktor in Š. v svojih izpovedbah. Izjavo naj bi skupaj napisali Š. in tajnica I., vsebine izjave ni narekoval tožnik, temveč sam, ko je odšel k računovodkinji in sicer s takšno vsebino, kot si jo je sam zamislil. Pritožba v skladu z navedenimi razlogi domneva, da Š. ni govorila resnice, ko je zatrjevala, da je sestavila zgolj eno izjavo za delavca H., ali pa je Š. govorila resnico in je res sestavila samo eno izjavo dne 15. 6. 2009, pri čemer pritožba sumi, da so bile preostale izjave sestavljene naknadno po vložitvi tožb za potrebe postopka. Tožnik je za prenehanje delovnega razmerja izvedel šele kasneje, ko je ob obisku pri zobozdravniku ugotovil, da ni prijavljen v socialno zavarovanje. Z sodelavcem R. sta po vrnitvi v Slovenijo od 15. 6. do 19. 6. 2009 delala na neki štali v .... Oglasila sta se pri inšpektorju za delo 13. 7. 2009. Tožnik je izjavo o prenehanju delovnega razmerja videl šele takrat, ko jo je v sodni spis predložila tožena stranka. Ni razpolagala s potrdilom, da mu je izročila izjavo. Poleg tega ne more biti veljavna, ker je napisana v slovenskem jeziku, sam pa tega jezika ne razume. Zato je bil tudi v sodnem postopku pritegnjen tolmač. Pred odhodom v Nemčijo je moral pri toženi stranki podpisati različne papirje. Zato dvomi, da je podpis na izjavi res njegov. Ni imel nobenega interesa, da bi takrat zaključil z delovnim razmerjem, zaradi česar kakršnakoli odpoved, ki jo želi uveljaviti tožena stranka, ni odraz njegove resnične volje. Ne strinja se z ugotovitvijo v sodbi glede zavrnitve zahtevka za transformacijo delovnega razmerja. Pogodba za določen čas od 1. 4. do 30. 11. 2009 je bila sklenjena šele 17. 2. 2009, pri čemer v njej ni navedeno, kdaj naj bi se pričela in zaključila dela v Nemčiji. Po njegovem gre za zmotno ugotovitev sodišča, da je šlo pri razlogu za sklenitev takšne pogodbe za povečan obseg dela. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do ugovora prekluzije, ki ga je podal v drugi pripravljalni vlogi 18. 2. 2010 pod točko III. Šlo je za listine, s katerimi je tožena stranka razpolagala že pred prvo obravnavo 3. 12. 2009, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. V primerljivih sporih, na katere se sklicuje tožnik, ni šlo za obravnavanje istega dogodka. V času od 15. 6. 2009 je opravila več razgovorov z delavci, ki se iz Nemčije niso vračali istočasno. Delavec H. ni sodil v isto kategorijo kot tožnik. Tožnik ni podal nobene navedbe, da je podpisal prazen papir. Na naroku 1. 3. 2010 je izpovedal, da je pred odhodom v Nemčijo podpisal samo dokumente v nemškem jeziku. Izjava o odpovedi delovnega razmerja ni bila ponarejena, saj je izvedenec potrdil tožnikov podpis. Poleg tega njegova navedba, da ni imel interesa za odpoved pogodbe, predstavlja pritožbeno novoto, ki ni dovoljena. Tožnik se je v Sloveniji dobro znašel, bil je izkušen v delovnopravnih zadevah in je razumel slovenski jezik. Poizvedbe pri pristojnem inšpektorju za delo bi moral opraviti sam tožnik. Tožena stranka v spornem času ni sodelovala pri gradnji dveh različnih hotelov, temveč pri gradnji hotela v tankovski kasarni .... V ničemer ni bila prekludirana z dokazi, priloženimi v pripravljalni vlogi 20. 1. 2010. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je zavrnilo (v I/1 točki izreka) zahtevek za ugotovitev, da je tožnik sklenil s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas. Pri sprejetju takšne odločitve tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče glede ostalih odločitev v izpodbijani sodbi (v I/2 in 3. točki izreka) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar glede tega ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava. Zato na tožnikove pritožbene navedbe odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Neutemeljena je pritožba, da med strankama niso bili podani razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2009 za delovno mesto „tesar“ zaradi povečanega obsega dela v Nemčiji. V pogodbi o zaposlitvi je navedeno, da bo tožnik opravljal delo na terenu v ..., to je v kraju, ki je bil v neposredni bližini gradnje hotela v tankovski kasarni .... Tožena stranka je potrebovala povečano število delavcev zaradi izpolnitve podizvajalskega dela na navedenem gradbišču, zaradi česar je za delavce uredila potrebno dokumentacijo in jih priglasila v kontigent za delo v Nemčiji, ki je bil odobren 31. 3. 2009. Poleg tega je tožena stranka obrazložila okoliščine, zakaj za tožnika ni mogla pridobiti delovnega dovoljenja ter razloge njegove vrnitve v Sloveniji. V konkretnem primeru je tako šlo pri sklenitvi izpodbijane pogodbe za dejanske razloge povečanega obsega dela, kar pomeni, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas skladno z določbo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje, da je tožena stranka sklenila pogodbe za izvajanje podizvajalskih del na različnih lokacijah, oziroma da podizvajalska pogodba z N.K. ... ni mogla biti podlaga za sklenitev delovnega razmerja s tožnikom, ne more biti sprejemljivo.

Vendar pritožba utemeljeno izpodbija odločitev v izpodbijanem delu sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009 in ugotovitev, da tožnikovo delovno razmerje ni prenehalo z navedenim dnem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik dne 15. 6. 2009 podpisal izjavo o sporazumni odpovedi delovnega razmerja v prostorih tožene stranke. Š. je sestavila takšno izjavo, I. pa je v izjavo napisala datum. Poleg tega je Š. potrdila, da sta takrat prišla k toženi stranki tožnik in še en delavec. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih izpoved ter mnenja izvedenca grafološke stroke P. zaključilo, da je tožnik takrat podpisal navedeno izjavo.

Vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen dokazni zaključek v izpodbijani sodbi preuranjen. Sodišče prve stopnje ni dalo nobenega pomena izpovedbi tožnika in priči R., da 15. 6. 2009 sploh nista bila pri toženi stranki, da tožnik ne zna slovenskega jezika, da ni imel interesa za odpoved delovnega razmerja in da navedena izjava v nobenem primeru ne izraža njegove prave volje. Poleg tega opozarja na možnost, da je podal bianco podpis ob kakšni drugi priliki, saj je pred odhodom v Nemčijo moral podpisati številne papirje. Dodatno k temu je v izjavi napačno navedeno ime R.. Sodišče prve stopnje je takšnim dejstvom, ki jih je navedel tožnik in v določenem obsegu potrdil R., ni dalo nobenega pomena, zaradi česar odločitev o zavrnitvi zahtevkov ne more biti utemeljena. Ne glede na to bi sodišče prve stopnje moralo tem razlogom posvetiti več pozornosti, saj se je do sedaj v sodni praksi že večkrat v podobnih primerih izkazalo, ko je šlo za tuje delavce, da so morali takšne pomanjkljive izjave podpisati že ob sklenitvi pogodbe.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja na ugotovljeno dejansko stanje v sporu opr. št. Pd 425/2009 (tožnik H.) in v sporu opr. št. Pd 426/2009 (tožnik R.), ko je tudi v navedenih primerih prenehalo delavcema delovno razmerje na podlagi izjave 15. 6. 2009. Š. je v zadevi opr. št. Pd 425/2009 izpovedala, da je 15. 6. 2009 sestavila zgolj eno izjavo, pri čemer v naslednjih dneh ni sestavila nobene druge izjave. V tej zadevi je direktor D. izpovedal, da so se delavci do 15. 6. 2009 nahajali v Nemčiji, nato pa 16. oz. 17. 6. 2009 prišli v M.. Ker tožnik ves čas postopka in v pritožbi opozarja na različnost izpovedb, bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati in upoštevati izpovedbe v drugih spisih. V tej zvezi ni sprejemljivo zavzemanje tožene stranke, da gre pri tožnikovem predlogu za prekluzijo. Sodišče prve stopnje bi moralo ne glede na takšne razloge ravnati v skladu s preiskovalnim načelom iz določbe prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako v skladu z navedenimi razlogi dejansko stanje v sporu, ki se nanaša na odpoved delovnega razmerja tožnika, še ni popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (v I/2 in 3. točki izreka) razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu (v I/1 točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v dokazne namene pridobiti spisa opr. št. Pd 425/2009 in Pd 426/2009 ter na podlagi listinskih podatkov in izpovedb opraviti primerjavo s podatki in izpovedbami v tožnikovem primeru, vse v zvezi z dogodkom podaje izjave o odpovedi pogodbe 15. 6. 2009. Glede tega bo moralo razčistiti različnost izpovedb konkretnih prič z njihovim ponovnim zaslišanjem ter izvesti potrebna soočenja. Poleg tega bo moralo pridobiti ustrezno listinsko gradivo pri inšpektoratu za delo, na katerega se sklicuje tožnik. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o zahtevkih ponovno razsodilo, kakor tudi o stroških postopka, katerih odločitev je pridržana za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).