Jedro

Dolžnice v konkretnem primeru niso le zastavne dolžnice, ampak dolžnice po kreditni pogodbi, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da upnik zoper njih lahko predlaga izvršbo s katerimkoli sredstvom, ki ga zakon predvideva vse do dokončnega poplačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dolžnik nosi stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

Sodišče je v izpodbijanem sklepu zavrnilo ugovor dolžnic zoper novo izvršilno sredstvo kot tudi predlog za odlog izvršbe na denarna sredstva na računih.

Dolžnice so se zoper sklep pravočasno pritožile in navedle, da upnik v predmetni zadevi nima ustreznega izvršilnega naslova za širitev izvršbe na transakcijske bančne račune dolžnic in na rubež ter cenitev vrednostnih papirjev, ker iz sporazuma, ki v konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov, sledi, da je bila na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, sklenjenega med upnikom in prvotnim dolžnikom I. N., terjatev zavarovana samo z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, to pa pomeni, da je upnik pridobil izvršilni naslov samo za izvršbo na omenjeno nepremičnino, vpisano pri vl. št. 2610 k.o. X. Upnik na podlagi sporazuma lahko predlaga samo izvršbo na nepremičnino, ki je predmet zavarovanja, ne pa tudi na druga izvršilna sredstva, saj zanje izvršilnega naslova nima. Glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe tudi v pritožbenem postopku ponavlja svoje navedbe kot v postopku na prvi stopnji, da dolžnice zaradi blokade svojih osebnih transakcijskih računov sedaj ne morejo preživljati sebe in svojih mladoletnih otrok, kar za njih predstavlja nenadomestljivo škodo in da so z izpiski iz rojstne matične knjige izkazale, da otroke imajo. Zato je škoda, ki jim nastaja, bistveno večja od tiste, ki bi nastala upniku in gospodarska družba, poleg tega je tudi utemeljeno pričakovati, da bo upnik v celoti poplačan s prodajo nepremičnine na dražbi.

Pritožba ni utemeljena.

Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so dolžnice ugovarjale, da so dedinje po pokojnem I.N., ki je bil dolžnik iz kreditne pogodbe, sklenjene z upnikom z dne 07. 06. 1996. Ker sta upnik in njihov pokojni oče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 19. 06. 1996 sklenila sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave in kot tak naravo izvršilnega naslova, ima tako upnik izvršilni naslov samo za izvršbo na konkretno nepremičnino, ki je predmet zavarovanja, ne pa tudi na druga izvršilna sredstva. Tudi predlog za odlog izvršbe je neutemeljen, saj so dolžnicam blokirana sredstva na osebnih transakcijskih računih, kamor prejemajo svoje plače zato ne morejo preživljati sebe in svojih mladoletnih otrok, kar so izkazale z izpiski iz rojstne matične knjige.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom bi bil utemeljen le, če bi bila izvršba nadaljevana s sredstvom, ki ga zakon ne predvideva ali na predmetih, ki so iz izvršbe izvzeti ali ne morejo biti predmet izvršbe, za kar pa v konkretnem primeru nikakor ne gre. Upnik je namreč predlagal nadaljevanje izvršbe z rubežem sredstev na transakcijskih računih dolžnika. To je izvršilno sredstvo, ki je v ZIZ izrecno navedeno, zato se dolžnik povsem neutemeljeno sklicuje, da upnik nima izvršilnega naslova za takšno sredstvo izvršbe. Vrste izvršilnih naslovov so taksativno naštete v Zakonu o izvršbi in zavarovanju in nato pazi sodišče po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je izvršilni naslov sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice. Dolžnice kot pravne naslednice pokojnega I.N. v konkretnem primeru niso le zastavne dolžnice, ampak dolžnice po kreditni pogodbi, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da upnik zoper njih lahko predlaga izvršbo s katerimkoli sredstvom, ki ga zakon predvideva vse do dokončnega poplačila. Že dvakrat neuspešna dražba nepremičnine, ki je predmet zavarovanja, pa tudi nakazuje neutemeljenost upnikovega predloga po dodatnem predmetu izvršbe z rubežem sredstev, ki jih imajo dolžnice na transakcijskem računu, izvršilni postopek pa traja že deset let. Tudi v zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje. Dolžnice se posplošeno sklicujejo na nastanek nenadomestljive škode, ki jo bodo utrpele z rubežem sredstev, ki jih imajo na transakcijskih računih in ne bodo mogle preživljati sebe in svojih otrok, vendar niti ne navajajo, kakšna sredstva imajo na transakcijskih računih, kako visoka so in kolikšen del sredstev je mesečno zarubljen ter s kolikšnimi sredstvi še lahko razpolagajo. Ne navajajo, ali je poleg njih v družinski skupnosti morda še kdo, ki je tudi dolžan prispevati k preživljanju skupnih otrok. Glede na višino v tem postopku uveljavljane upnikove denarne terjatve in ob upoštevanju dejstva, da upnik v desetih letih niti delno še ni bil poplačan, pa tudi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da odlog izvršbe za dolžnice v konkretnem primeru ne bi bil na mestu. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se tako pokaže, da pritožbeni razlogi niso podani in da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe kot tudi ugovor. V postopku pred prvostopnim sodiščem pa tudi ni bila storjena nobena od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Neutemeljeno pritožbeno je bilo zato potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnice, ki so v pritožbenem postopku propadle, same nosijo stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).