Jedro

Nedvomno pa je tožnik v postopku uspel dokazati, da je bilo motilno ravnanje na njegovo škodo storjeno tudi v korist prvega toženca (in ne le v korist druge toženke). Prvi toženec je namreč lastnik, pri čemer je bil z menjavo ključavnic nedvomno seznanjen (tako je izpovedal sam) in (za razliko od tožnika) razpolaga z novimi ključi, če ne prej, pa je v tej pravdi tudi jasno pokazal, da tožniku po očetovi smrti (tudi on, enako kot druga toženka) ne dovoli več uporabe spornih prostorov. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da je bilo motilno dejanje storjeno zgolj v korist druge toženke in da je le ona pasivno legitimirana. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi - to je t. i. posredni motilec. Ker je bil prvi toženec pri očitanem motilnem ravnanju na škodo tožnika soudeležen kot posredni motilec, je tudi on tožniku dolžan izročiti ključe spornih prostorov ter mu omogočiti njihovo nemoteno uživanje, v bodoče pa so mu prepovedana takšna in podobna motilna dejanja.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklep v zavrnilnem delu (IV. točka izreka) spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku proti prvemu tožencu.

II. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se stroškovna odločitev v V. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki sta jih toženca dolžna povrniti tožniku, zniža na 1.117,29 EUR, višji stroškovni zahtevek pa se zavrne. V preostalem delu se pritožba tožencev zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženca sta dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 503,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - ugotovilo, da je druga toženka motila tožnika v zadnji mirni posesti stanovanja v prvem nadstropju hiše, ki sestoji iz sobe, kopalnice in predsobe, ter v souporabi - (so)posesti kuhinje, ki se nahaja v pritličju dvoriščne stavbe, s tem da je 20. 12. 2018 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih v stanovanje tožnika ter na vhodu v kuhinjo, ki jo souporablja (I. točka izreka); - drugi toženki naložilo, da je dolžna takoj izročiti ključe tožnikovega stanovanja ter mu omogočiti nemoteno uživanje (II. točka izreka) ; - drugi toženki prepovedalo, da v bodoče s takimi in podobnimi motilnimi dejanji posega v posest tožnika (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu (IV. točka izreka); - tožencema naložilo, da sta dolžna tožniku povrniti 1.421,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Proti sklepu sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v IV. točki izreka (glede zavrnitve zahtevka zoper prvega toženca), prvi toženec zoper odločitev v V. točki izreka (glede stroškov postopka), druga toženka pa izpodbija odločitve v I., II., III. in V. točki izreka (to je glede ugoditve vsem delom tožbenega zahtevka zoper njo in glede stroškov postopka).

3. Tožnik v pritožbi kot bistveno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je prvi toženec lastnik nepremičnin in da je bilo motilno dejanje storjeno v njegovo korist. Izpovedal je tudi, da je vseskozi imel ključe spornih prostorov in da jih ima tudi sedaj (od zamenjanih ključavnic), zato je jasno, da je za zamenjavo ključavnic vedel in z njo soglašal. Vedel pa je tudi, da je tožnik imel stare ključe in da novih ključev nima. Pri tem ni toliko pomembno, kdo je fizično izvršil zamenjavo, temveč kdo je lahko takšno zamenjavo naročil. Prvi toženec je dodatno izkazal svoj interes oziroma korist s tem, ko je v odgovoru na tožbo tožniku preklical dovoljenje za uporabo sobe in ga pozval k njeni popolni izpraznitvi v določenem roku. Glede na navedeno je bilo motilno dejanje storjeno predvsem v korist prvega toženca kot lastnika nepremičnine in je vsekakor pasivno legitimiran v tej pravdi. Sodišče prve stopnje tožniku z izpodbijanim sklepom ni v celoti nudilo varstva pred motenjem posesti, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo le deloma. Glede na to, da prvi toženec razpolaga z novimi ključi ter da lahko kot lastnik s takimi in podobnimi motilnimi dejanji posega v posest tožnika, tožnik nima ustreznega varstva pred motenjem posesti, če se izpodbijani sklep ne bo nanašal tudi na prvega toženca. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

4. Druga toženka kot bistveno navaja, da izpovedbe tožnika in naknadno predlaganih prič ne morejo nadomestiti nepravočasno podane trditvene podlage. Tožnik je vložil tožbo z zelo skopimi trditvami ter je šele na prvem naroku predlagal zaslišanje dodatnih štirih prič. Sodišče je vse predlagane priče zaslišalo kljub temu. Prav tako je šlo za prilagajanje tožnikovih izjav. Dokazov z zaslišanjem prič S. P., A. P., M. G. in M. M. sodišče sploh ne bi smelo izvesti, saj ni podal ustrezne trditvene podlage niti ni predlagal teh prič. Opozarja, da je sodišče povsem prezrlo neprerekano trditev tožencev, da so bila 19. 12. 2018 vrata, ki zapirajo hodnik s sobami, odklenjena in da tožnik zato ključa za ta vrata ni potreboval. Prav tako tožnik ni prerekal trditve, da je bil 20. 12. 2018 pri drugi toženki na domu. Trdi, da tožnik 19. 12., 20. 12. in 21. 12. 2018 ključa ni uporabil, ker so bila vrata v hodnik s sobami odklenjena. Tožnikovo izpovedbo ocenjuje kot neverodostojno, njegove trditve pa kot pomanjkljive in nasprotujoče si. Sodišče ni posvetilo pozornosti sprenevedanju tožnika in njegovih prič (družinskih članov) glede tega, kje dejansko prebivajo. V zvezi z opredelitvijo prostora motenja izpostavlja, da tožnik ni nikoli imel v posesti stanovanja v prvem nadstropju, ker takšno stanovanje ne obstaja. Obstajajo le štiri male (t. i. tujske) sobe, vse v skupni velikosti 10 do 12 m². Sporna mala soba ni stanovanje, saj je najmanjši prostor v smislu stanovanja garsonjera, ki ima večjo kvadraturo. Tožbeni zahtevek zato ni sklepčen, sodišče pa je napačno ugotovilo, da gre za stanovanjske prostore. Ključavnice ni zamenjala ona, temveč jo je dal zamenjati njen pokojni mož, in sicer od vhodnih vrat, ki vodijo v hodnik s sobami (v prvem nadstropju hiše), ne pa ključavnice na vhodnih vratih v stanovanje. Sodišče je glede motenja (so)posesti kuhinje neutemeljeno ugodilo ugotovitvenemu zahtevku pod I. točko izreka, saj iz zahtevka pod II. točko izreka sklepa izhaja, da tožnik zahteva le izročitev ključev do stanovanja. Postavljeni zahtevek pod II. točko je nedefiniran in neizvršljiv, saj ne definira ključev, prav tako ni podan zahtevek glede izročitve ključev kuhinje. Opozarja, da tožnik ni imel posesti sobe, temveč prekarij, zato nima posestnega varstva. Oporeka ugotovitvam sodišča glede tožnikove (so)posesti kuhinje v pritličju, saj tožnik sam ni nikoli kuhal. Občasno kuhanje čaja s strani tožnikove žene ne pomeni njegove (so)posesti kuhinje, prav tako pa tudi ne zadrževanja drugih njegovih družinskih članov v tem prostoru. Sodišče je odločitev nekritično oprlo le na izpovedbe prič tožnika in prezrlo izpovedbi tožencev in priče A. A. Izpovedbi tožencev dokazujeta, da z zamenjavo ključavnic nimata ničesar. Sodišče je pomanjkljivo povzelo izpovedbo druge toženke. Zamenjava ključavnic ni bila v njeno korist, zato ne more biti pasivno legitimirana v predmetni pravdi. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa.

5. Glede odločitve o stroških postopka toženca poudarjata, da je ta odločitev glede na popolno zavrnitev zahtevka zoper prvega toženca (pod IV. točko izreka sklepa) v nasprotju s 154. členom ZPP.1 Ker je tožnik z zahtevkom zoper prvega toženca v celoti propadel, je dolžan prvemu tožencu povrniti njegove stroške postopka in ne obratno. Opozarjata, da sta za zastopanje pooblastila le eno pooblaščenko, zato se je storitev zaradi zastopanja druge toženke povišala zgolj za 10 % in niso nastali dvakratni stroški zastopanja, kot bi nastali v primeru dveh najetih pooblaščencev. Nasprotujeta tudi pravilnosti odmere odvetniških stroškov glede na veljavno sodno prakso in OT.2 Priznanih je 150 točk za konferenco s stranko, čeprav se to opravilo všteje v osnovno storitev in se posebej ne priznava. Glede na določilo 6/1 OT je tožniku priznana urnina v previsokem znesku. Priznana urnina v znesku 100 točk za pripravljalni narok 19. 4. 2019, ki je trajal točno eno uro, mu sploh ne pripada, za porabljeni čas na naroku 18. 6. 2019, ki je trajal od 9.15 do 11.58, pa znaša urnina 200 točk (4 x 50 točk). Tudi priznanje kilometrine za povratno pot X – Y v višini 39,78 EUR ni pravilno, saj znaša ta cestna razdalja 25 km, kar upoštevaje 0,37 EUR/km pomeni 18,5 EUR.

6. Prvi toženec pritožbenemu sodišču predlaga, naj se V. točka izreka sklepa spremeni tako, da mu je tožnik dolžan povrniti stroške po vloženem stroškovniku (brez dodatka za zastopanje druge toženke), podrejeno, da mu je tožnik dolžan povrniti vse priglašene stroške. Druga toženka pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da se tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša nanjo, zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma podredno, naj se sklep razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek.

7. Obe stranki sta vložili pravočasna odgovora na pritožbo, v katerih argumentirano nasprotujeta pritožbenim navedbam nasprotne strani, in predlagata zavrnitev pritožb. 8. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožencev pa je le delno utemeljena.

9. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ).3 Sodišče daje sodno varstvo zaradi motenja posesti oziroma odvzema posesti glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (glej 32. in 33. člen SPZ). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP).

O pritožbi druge toženke proti ugodilnemu delu sklepa

10. Pritožbeni očitek o pomanjkanju trditvene podlage ni utemeljen. Tožnik je v tožbi navedel vsa ključna pravno relevantna dejstva, na katera je oprl svoj tožbeni zahtevek zoper oba toženca, pri čemer mu na samem začetku pravde, ko še ni vedel, ali in kako se bosta toženca branila (ali bosta njegovemu zahtevku sploh nasprotovala), ni bilo treba navesti vseh podrobnosti. Že v tožbi je tudi predlagal izvedbo dokazov z zaslišanji (zaslišanje strank in priče M. P.), pravočasno pa je predlagal tudi zaslišanje ostalih prič in utemeljil, v zvezi s katerimi dejstvi naj se jih zasliši.4 Glede na navedeno druga toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ne bi smelo izvesti dokaza z zaslišanjem prič S. P., A. P., M. G. in M. M. ter da svoje odločitve ne bi smelo opreti na izpovedbe navedenih prič. Tožnik je najkasneje na pripravljalnem naroku 19. 4. 2019 podal ustrezno trditveno podlago in tudi pravočasno predlagal zaslišanje vseh svojih prič (prvi odstavek 279.c člena in prvi odstavek 286. člena ZPP).

11. Pritožbene navedbe glede prekarija, ki naj bi izključeval upravičenje tožnika do posestnega varstva, niso utemeljene (glej prvi odstavek 26. člena SPZ oziroma tretji odstavek 583. člena OZ5). Bistvo prekarija je preklicnost in začasnost razmerja. Ni treba, da bi bila preklicnost razmerja dogovorjena izrecno; zadostuje, da izhaja iz okoliščin primera. Tega toženca nista uspela dokazati. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka namreč ni mogoč zaključek, da je pokojni oče tožniku dovoljeval uporabo spornih prostorov le do preklica. Po tem, ko se je tožnik že dlje časa nazaj odselil od doma (na sporni lokaciji) in si drugje ustvaril lastno družino, je obdržal v posesti majhno sobo, ki jo je uporabljal (najmanj) za nadaljnje shranjevanje svojih stvari (kar priznavata tudi toženca), skupaj s svojo številno družino, ki je občasno prihajala na sporno lokacijo (predvsem zaradi bližnjih teniških igrišč in pomoči tožnikovemu očetu), pa je uporabljal tudi sporno kuhinjo v pritličju dvoriščne stavbe.6 Da bi tožnik lahko uporabljal sporne prostore le s posebnim oziroma vsakokrat posebej danim dovoljenjem tožencev ali pokojnega očeta, iz izvedenih dokazov ni razvidno.7 Tožnik je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo dokazal, da je več desetletij nemoteno izvrševal posest spornih prostorov (v primeru kuhinje soposest skupaj z drugo toženko - 25. člen SPZ) in da je bil v izvrševanju te posesti moten zaradi protipravnega ravnanja tožencev, ki se je zgodilo praktično takoj po smrti očeta.

12. Druga toženka vztraja pri stališču, da tožnik ni nikoli imel v posesti stanovanja v prvem nadstropju, ker takšno stanovanje ne obstaja; obstajajo le 4 majhne sobe (t. i. tujske sobe),8 ter poudarja, da je prostor, ki je predmet tega postopka, majhna soba s tušem in WC-jem ter predprostorom, vse v skupni velikosti 10-12 m², kar ne izpolnjuje pogojev niti za garsonjero9 (kot najmanjši prostor v smislu stanovanja). Upoštevaje dejstvo, da med strankama postopka ni spora o tem, za katere prostore je tožnik trdil, da jih je do nedavnega uporabljal, za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kako so ti prostori opredeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da dejansko gre za stanovanjske prostore, kot jih je opisal tožnik (zadnji odstavek na 4. strani sklepa), ter zaključilo, da je tožnik vsekakor imel v posesti sporno sobo (v 1. nadstropju stavbe) in (so)posest kuhinje (v pritličju dvoriščne (ločene) stavbe) - glej 6. stran sklepa. Takšna opredelitev do ugovora tožencev, da predmet spora dejansko ni tožnikovo stanovanje, po oceni pritožbenega sodišča povsem zadošča. Poleg tega je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da niti ni tako pomembno, ali je tožnik v sporni sobi (v zadnjem času) kdaj prespal ali ne, ker že iz izpovedbe obeh tožencev nedvomno izhaja, da ima tožnik sobo v uporabi za hrambo svojih stvari in da sobo vedno zaklepa (6. stran sklepa). Stanovanje, stanovanjske prostore in sobo s sanitarijami ter z ločeno kuhinjo (tretje navedeno skupaj nedvomno predstavlja prostore za stanovanjsko uporabo) se glede na okoliščine konkretnega primera lahko enači kot enakovredne izraze – gre za sopomenke.10 Kje je tožnik dejansko (stalno) prebival (na sporni lokaciji ali na naslovu, kjer prebiva njegova družina v I.), ni pravno pomembno.11

13. Pravno nepomembna je trditev pritožnikov, da so bila 19. 12. 2018, ko je tožnik prišel na dom druge toženke, vrata stanovanja (to je vrata, ki zapirajo hodnik, ki vodi do njegove majhne sobe) odklenjena in da tožnik zato ključa za ta vrata ni potreboval. Tožnik je tožencema očital, da sta motilno ravnanje storila en dan kasneje, to je 20. 12. 2018. Tega dne tožnik in njegov sin M. P. dokazano nista mogla odkleniti vrat stanovanja in priti do stvari v tožnikovi sobi niti odkleniti kuhinje v pritličju dvoriščne stavbe (kjer se je puščala pošta za tožnika), medtem ko je en dan prej (19. 12. 2018)12 to še bilo mogoče. Dejstvo, da 20. 12. 2018 tožnik ni mogel vstopiti v svojo sobo in kuhinjo, ni razvidno le iz njegove izpovedbe, temveč tudi iz izpovedbe njegovega sina M. P. in žene S. P., ki je pripeljala oba in sama ostala v avtu. Zato ni moteče, da je izpovedba tožnika glede datumov 19., 20. in 21. 12. nekoliko nejasna, pri čemer tudi ni zanemarljivo, da je bil to čas takoj po smrti njegovega očeta in da je bila to posledično zanj (kot tudi za ostale domače) zelo stresna življenjska situacija. V verodostojnost tožnikove izpovedbe tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj iz nje izhaja nazoren in prepričljiv opis spornega dogajanja ter odnosov v tožnikovi primarni družini pred in po očetovi smrti, smrti pa je takoj sledilo tožnikovo odkritje glede menjave ključavnic kot jasno naznanilo mame in brata (tožencev), da na sporni lokaciji ni več zaželen.

14. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da toženca z zamenjavo ključavnic nimata ničesar. Čeprav prvi toženec na spornem naslovu ne stanuje, je lastnik in iz njegove izpovedbe je razvidno, da je bil z zamenjavo ključavnic seznanjen (izpovedal je tudi o vzrokih za zamenjavo ključavnic) ter da razpolaga (tudi) z novimi ključi. V zvezi z drugo toženko pa gre poudariti, da je med zaslišanjem sama priznala, da je bila ona tista, ki je poklicala mizarja za menjavo ključavnic in da se njen pokojni mož B. P. s tem (razen s financiranjem popravil) ni ubadal. Poleg tega je iz njene izpovedbe razvidno, da je sama ocenila, da tožnik novih ključev ne potrebuje oziroma je od njega pričakovala, da jo bo v prihodnje vsakič posebej prosil, da mu odklene. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo povsem točno (glej konec 7. strani sklepa), zato ne držita pritožbeni trditvi, da druga toženka ni sama naročila zamenjave ključavnic in da zamenjava ni bila v njeno korist. Prav nasprotno, druga toženka je sama izpovedala, da je bila zamenjava potrebna, ker je en ključ izgubila, druga ključavnica pa se je zatikala.

15. Tudi v primeru, da sta bili sporni ključavnici zamenjani že pred 20. 12. 2018,13 tožnik pa tega prej ni opazil, ker so se oboja vrata do tedaj puščala odklenjena, iz izvedenih dokazov zanesljivo izhaja, da tožnik od 20. 12. 2018 dalje (to je en dan po očetovi smrti) ni mogel več prosto dostopati do svoje sobe in v kuhinjo, ker ni razpolagal z novimi ključi. Da mu novih ključev nista izročila, medtem ko sta jih sama imela, sta potrdila oba toženca.

16. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik v vseh treh dneh od 19. 12. do 21. 12. 2018 ključa za odklepanje vrat stanovanja (to je vrat v hodnik, ki vodi do njegove sobe) ni uporabil, ker so bila vrata odklenjena. Iz izpovedbe tožnika in njegovega sina ter žene, ki sta bila kritičnega večera (20. 12. 2018) z njim, jasno izhaja, da tožnik tedaj zaradi zaklenjenih vrat ni (več) mogel priti do stvari v spornih prostorih. Ob tem ni bistvenega pomena okoliščina, da se tožnik ni takoj obrnil na toženca, naj mu odkleneta oziroma izročita nove ključe. Iz dokaznega postopka je razvidno, da prvi toženec na sporni lokaciji ni stalno prisoten (tam ne biva niti nikoli ne prespi), medtem ko se tožnik z drugo toženko (mamo) že prejšnji večer (kot tudi na splošno) ni mogel normalno pogovarjati. Poleg tega je bilo kritičnega večera vse zaklenjeno, zvonca pri hiši nimajo in na trkanje se ni nihče odzval. 17. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo tudi glede motenja (so)posesti kuhinje. Številni izvedeni dokazi potrjujejo, da je imel tožnik skupaj s svojo družino v (so)posesti tudi ta prostor (v drugi stavbi) in da so ga do nedavnega lahko nemoteno uporabljali, celo za to, da so tja povabili osebe, ki niso njihovi družinski člani (M. G. in M. M.). To nedvomno dokazuje, da je tožnik imel (so)posest kuhinje. Ali, kako pogosto in v kolikšni meri so tožnik in njegovi družinski člani sporno kuhinjo uporabljali za kuhanje in pomivanje posode, pri tem ni bistveno.

18. Morebiti je opredelitev "ključavnica na vhodnih vratih v stanovanje tožeče stranke" res nekoliko nerodna, a je iz navedb tožencev jasno razvidno, da tudi onadva pod tem pojmom razumeta ključavnico na vratih, ki vodijo na hodnik v prvem nadstropju hiše na sporni lokaciji. Iz omenjenega hodnika se lahko vstopi v 4 majhne sobe, od katerih je ena (prva soba desno) do sedaj pripadala tožniku, ena pa prvemu tožencu. Med strankama ni sporno, da ključavnica na vratih sobice, v kateri ima tožnik svoje stvari in jo zaklepa, ni bila zamenjana, temveč je prišlo do menjave ključavnic na vratih, ki omogočajo dostop do tožnikove sobice (poleg tega pa tudi na vratih kuhinje v pritličju dvoriščne stavbe) in da novih ključev tožnik od tožencev ni dobil. 19. Nasprotja in nedoslednosti, ki jih toženca očitata tožbenemu zahtevku, niso takšne vrste, da bi bil izrek sklepa, ki je sledil tožbenemu zahtevku, zaradi tega neizvršljiv. Gre zgolj za malenkostno neujemanje med ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom. Iz dajatvenega zahtevka v II. točki izreka sklepa je razvidno, da t. i. stanovanje tožnika zajema več fizično ločenih prostorov in da gre zato za več ključev od teh prostorov, ne le za ključ od vhodnih vrat hodnika, ki vodi do sobe. Dajatveni zahtevek v II. točki izreka (na izročitev ključev do tožnikovega stanovanja) je v povezavi z ugotovitvenim zahtevkom v I. točki izreka sklepa (glede načina motenja zadnje mirne posesti tožnikovega stanovanja) dovolj definiran in razumljiv, zato ni moteče, da ni posebej (izrecno) naveden tudi ključ kuhinje.

20. Glede na vse navedeno pritožbene navedbe druge toženke, s katerimi izpodbija odločitve v I., II. in III. točki izreka sklepa niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo druge toženke v navedenem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v tem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

O pritožbi tožnika proti zavrnilnemu delu sklepa

21. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvemu tožencu z utemeljitvijo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi (tudi) prvi toženec storil zatrjevano motilno dejanje niti da je bilo to dejanje storjeno v njegovo korist. Ob tem se je sklicevalo na izpovedbo tožnika (o tem, kdo mu je onemogočil vstop v prostore in da prvi toženec ne živi v tej hiši), na izpovedbe prič (da niso vedele povedati, kdo naj bi zamenjal ključavnici)14 in na izpovedbo prvega toženca (ki je povedal, da ni sodeloval pri zamenjavi ključavnic, temveč je to naročil in uredil njegov (in tožnikov) pokojni oče B. P., s katerim pa se ni pogovarjal).

22. Enako kot za drugo toženko tudi za prvega toženca v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi sam fizično izvedel menjavo ključavnic spornih prostorov, vendar pa tožnik tega niti ni zatrjeval. Trdil je, da je pri zamenjavi ključavnic zagotovo sodeloval bodisi eden bodisi drugi od tožencev (tako je tudi izpovedal ob zaslišanju, njegovo izpovedbo pa sta potrdili priči M. P. in S. P.), zato ni bil dolžan dokazati, da je bil (prav) prvi toženec tisti, ki je storil zatrjevano motilno dejanje - menjavo ključavnic (kar bi lahko izvršil sam ali naročil nekomu drugemu).

23. Nedvomno pa je tožnik v postopku uspel dokazati, da je bilo motilno ravnanje na njegovo škodo storjeno tudi v korist prvega toženca (in ne le v korist druge toženke). Prvi toženec je namreč lastnik15 pri čemer je bil z menjavo ključavnic nedvomno seznanjen (tako je izpovedal sam) in (za razliko od tožnika) razpolaga z novimi ključi,16 če ne prej, pa je v tej pravdi tudi jasno pokazal, da tožniku po očetovi smrti (tudi on, enako kot druga toženka) ne dovoli več uporabe spornih prostorov.17

24. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da je bilo motilno dejanje storjeno zgolj v korist druge toženke in da je le ona pasivno legitimirana.18 V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi - to je t. i. posredni motilec.19 Ker je bil prvi toženec pri očitanem motilnem ravnanju na škodo tožnika soudeležen kot posredni motilec, je tudi on tožniku dolžan izročiti ključe spornih prostorov ter mu omogočiti njihovo nemoteno uživanje, v bodoče pa so mu prepovedana takšna in podobna motilna dejanja.

25. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep v zavrnilnem delu (to je v IV. točki izreka) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v tem delu, zato tudi za njega izhajajo enake ugotovitve in obveznosti kot za drugo toženko (glej I., II. in III. točko izreka sklepa).

Glede odločitev o stroških prvostopenjskega postopka

26. Odločitev, da sta oba toženca dolžna povrniti stroške tožniku, glede na prvotno odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvega toženca (zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njega v celoti - glej prvotno IV. točko izreka) res ni bila logična in skladna s 154. členom ZPP. Vendar sta toženca po spremembi odločitve v IV. točki izreka sklepa v predmetnem postopku propadla, zato je prvotna stroškovna odločitev po temelju pravilna. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožniku dolgujeta vse njegove potrebne stroške postopka (vključno s stroški tega pritožbenega postopka).

27. Toženca v pritožbi pravilno opozarjata, da je bila presoja sodišča prve stopnje o potrebnosti pravdnih stroškov delno materialnopravno zmotna. Upoštevaje OT tožnik ni upravičen do priznanja storitev "konferenca s stranko" (150 točk) in "pregled spisa" (50 točk), saj ne gre za samostojni storitvi, ki ne bi bili vključeni v že priznane storitve (tar. št. 39 OT). Tudi za urnino je sodišče prve stopnje tožniku priznalo preveč: v skladu s 6. členom OT20 mu za pripravljalni narok 19. 4. 2019, ki je trajal le eno uro (od 11.00 do 12.00) urnina ne pripada, za prvi narok 18. 6. 2019, ki je trajal skoraj dve uri in tričetrt (od 9.15 do 11.58), pa mu za porabljeni čas na naroku pripada 200 točk (4 x 50 točk). Za kilometrino na relaciji X - Y - X (za udeležbo pooblaščenca tožnika na dveh narokih) je sodišče prve stopnje tožniku priznalo le malenkost preveč. Upoštevaje 25,4 km21 v eno smer, 2 x povratno pot (torej 4 poti) in 0,37 EUR/km,22 bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati 37,59 EUR (od priglašenih in neobrazloženih 39,78 EUR), ne pa zgolj 18,5 EUR, kot menita toženca.23 Tako priznanim odvetniškim storitvam in stroškom gre dodati še pravilno priznane odvetniške storitve: 300 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18/2-1 OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za pripravljalni narok 19. 4. 2019 (tar. št. 20/1 OT), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT) in 150 točk za narok za glavno obravnavo 18. 6. 2019 (tar. št. 20/2 OT). Seštevek tako znaša 1.475 točk (200 točk za urnino + 1.275 točk za ostale priznane storitve), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR24 (glej 13. člen OT) znaša 885 EUR. Skupaj z 22 % DDV (194,7 EUR) in s kilometrino (37,59 EUR) tako tožniku pripada 1.117,29 EUR.

28. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo in stroškovno odločitev v V. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožniku priznane stroške pravdnega postopka, ki so bili naloženi v plačilo tožencema, ustrezno znižalo (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu V. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

29. Preostale pritožbene navedbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka

30. Tožnik je s pritožbo v celoti uspel, medtem ko sta toženca s pritožbo glede glavne stvari propadla v celoti, glede stranske terjatve (stroškov postopka) pa sta v pretežnem delu prav tako propadla (uspela sta le nekoliko znižati naložene stroške postopka). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, toženca pa svoje stroške pritožbenega postopka krijeta sama (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

31. V skladu z OT je pritožbeno sodišče tožniku priznalo priglašenih 450 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 2 % materialne stroške (9 točk - tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in zvišano za 22 % DDV (60,59 EUR), znaša 335,99 EUR.

32. Glede na argumentirano nasprotovanje pritožbenim navedbam tožencev je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, in sicer do priznanja priglašenih 225 točk za odgovor pritožbo in do 2 % materialnih stroškov (4,5 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in zvišano za 22 % DDV (30,39 EUR), znaša 167,99 EUR. Skupaj tako priznani stroški tožnika v pritožbenem postopku znašajo 503,98 EUR.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 Zaslišanje S. P. je tožnik predlagal že v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2019, zaslišanje A. P., M. G. in M. M. pa je predlagal na pripravljalnem naroku 19. 4. 2019. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 6 To sta potrdili tudi dve priči, ki nista tožnikova družinska člana - M. G. (ki je tožnikovemu mlajšemu sinu L. občasno nudila učno pomoč v tej kuhinji) in M. M. (teniški trener, ki je sodeloval s tožnikom). 7 Primerjaj VSL sklep I Cp 903/2016 z dne 13. 4. 2016. 8 Glede na Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) "tujska soba" pomeni turistično sobo ("tujski promet" je starinski izraz za turizem). 9 Garsonjera naj bi zavzemala kvadraturo od 25 do 35 m². 10 Ne gre za poslovne prostore ali za prostore za gojenje domačih živali ali za rekreacijske površine ali za kaj drugega. 11 To je predmet drugega, upravnega postopka, katerega pobudnica naj bi bila prav druga toženka. 12 To je na dan smrti tožnikovega očeta, ko je bil tožnik tam z drugim sinom A. P. 13 Toženca nista dokazala, kdaj sta bili zamenjani sporni ključavnici. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta bili njuni izpovedbi neskladni tako glede potrebe po zamenjavi posamezne ključavnice (zatikanje ključavnice, izguba ključa) kot tudi glede časa njune zamenjave (začetek leta 2018 oziroma november 2018). Poleg tega toženca sodišču nista predložila nobenih (listinskih) dokazov o menjavi ključavnic (npr. računa za nakup novih ključavnic ali za storitev menjave posamezne ključavnice). 14 Sodišče prve stopnje je omenilo izpovedbi M. P. in S. P., iz katerih izhaja zgolj njuna domneva, da sta ključavnici zamenjala toženca. 15 Sporne prostore sicer dnevno uporablja zgolj druga toženka kot služnostna upravičenka. Navedeni dejstvi (lastništvo prvega toženca in služnost v korist druge toženke) med strankami nista bili nikoli sporni, potrjeni pa sta tudi z izpiskom iz zemljiške knjige v prilogi A 2. 16 Kot v pritožbi smiselno opozarja tožnik, bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera dokaj neverjetno, da bi druga toženka (služnostna upravičenka) ključavnici zamenjala sama, brez vednosti in soglasja prvega toženca. 17 Prvi toženec je v odgovoru na tožbo izrecno navedel, da kot lastnik nepremičnine na spornem naslovu tožniku preklicuje dovoljenje za uporabo sporne sobe in ga poziva, naj iz sobe odnese in izprazni vse svoje stvari (kramo) v roku 8 dni od vročitve te vloge pooblaščencu. Navedeni poziv nedvomno kaže na to, da tudi prvi toženec (enako kot druga toženka) nasprotuje tožnikovi posesti spornih prostorov (poleg tega pa tudi dodatno potrjuje, da je tožnikova posest spornih prostorov do nedavnega dejansko obstajala). 18 Glede prvega toženca in druge toženke sploh ni bistvene razlike - menjava ključavnic je bila v korist obema. 19 Glej VSL sklep I Cp 310/2019 z dne 27. 2. 2019, VSL sodba I Cp 1010/2014 z dne 4. 6. 2014 in VSL sklep I Cp 751/2012 z dne 26. 9. 2012. 20 V 6. členu OT je določeno, da gre odvetniku za porabljeni čas med zastopanjem na narokih vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk (vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje). 21 Razdalja od pisarne pooblaščenca tožnika do sodišča prve stopnje glede na podatke na spletni strani Google maps. 22 Toliko znaša višina priznane kilometrine po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08 in 63/17), ki jo je treba smiselno uporabiti tudi v konkretnem primeru. 23 Toženca sta očitno zmotno upoštevala le eno povratno pot tožnikovega pooblaščenca do sodišča. 24 Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019), po katerem vrednost točke po OT znaša 0,60 EUR.