Jedro

Glede na pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 286. člena ZPP upoštevalo navedbe predlagateljice dane po prvem naroku, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da četudi je predlagateljica povzela izvedensko mnenje v kasnejših vlogah, po prvem naroku in s tem spremenila svoj prvotni predlog glede razdružitve solastnine, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 70. člena SPZ dolžno preizkusiti, ali je možna delitev v naravi in to ne glede na predloge strank postopka, saj nanje ni vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdružilo nepremičnino ID znak -861-2 tako, da predlagateljica postane izključna lastnica nepremičnin z novim ID znakom XXX-861-22 in XXX-861-24, nasprotni udeleženec pa izključni lastnik nepremičnine z novim ID znakom XXX-861-23 (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je elaborat izvedenca sestavni del sklepa (II. točka izreka) in da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, glede skupnih stroškov pa je naložilo, da nasprotni udeleženec v 15 dneh povrne predlagateljici stroške v znesku 657,21 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP upoštevalo navedbe predlagateljice dane po prvem naroku v zvezi z oblikovanjem predloga o delitvi solastnine. Sicer pa je bistvo pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca odločitev sodišča prve stopnje, ki je novo nastali posamezni del XXX-861-22 dodelilo predlagateljici. Opozarja na določbo drugega odstavka 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri dobijo solastniki v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. V zvezi s tem poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati udeležencema možnost, da se izjavita o navedbah drugih udeležencev. Meni, da je zaključek sodišče prve stopnje, da „bodoče dejstvo kot je povezava obstoječega stanovanja z novonastalim prostorom odločitve sodišča ne more spremeniti“ oz. odločitev, pri kateri je edini kriterij načina delitve solastnine višina deleža solastnika, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je interes predlagateljice po tem spornem prostoru in tudi ne, zakaj ga nasprotni udeleženec nima, čeprav je zatrjeval, da ga lahko poveže z obstoječim stanovanjem, ker se nahaja tik pod njim. Opozarja tudi, da je delitev, kot jo je izvedlo sodišča prve stopnje nefunkcionalna, ker sta prostora št. 22 in 23 povezana, dostop do prostora št. 22 pa je možen le skozi prostor št. 23. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da nasprotnemu udeležencu, ob izplačilu razlike, dodeli v izključno last posamezni del XXX-861-22, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Pritožbo povzema v delu, kjer nasprotni udeleženec navaja, da delitev, kot jo je izvedlo sodišča prve stopnje nefukcionalna, ker sta prostora št. 22 in št. 23 povezana, dostop do prostora št. 22 pa je možen le skozi prostor št. 23. Zato bi moralo sodišče prve stopnje urediti služnost. Sicer pa se zavzema za zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Cilj postopka za delitev solastnine je, da se odpravijo solastninska razmerja, da torej prenehajo idealni solastninski deleži solastnikov ter se solastno premoženje razdeli na enega od zakonsko predvidenih načinov kot določa 70. člena SPZ. Primarno je določena fizična delitev – torej odprava solastnih deležev na podlagi geometrijske metode s posledično parcelacijo oziroma delitvijo zemljišč v nove parcele (ko gre za zemljišča) ali pa ustanovitev etažne lastnine (če gre za stavbe). Če ta ni mogoča, pa prideta najprej v poštev civilna delitev ali pa delitev v skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ, po kateri eden od solastnikov pridobi v izključno last stvar, drugim pa je dolžan plačati vrednost njihovih deležev.

7. Glede na pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 286. člena ZPP upoštevalo navedbe predlagateljice dane po prvem naroku, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da četudi je predlagateljica povzela izvedensko mnenje v kasnejših vlogah, po prvem naroku in s tem spremenila svoj prvotni predlog glede razdružitve solastnine, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 70. člena SPZ dolžno preizkusiti, ali je možna delitev v naravi in to ne glede na predloge strank postopka, saj nanje ni vezano. Na podlagi vloženega predloga za delitev je sodišče dolžno ugotoviti ali je možna fizična delitev. To je dolžno ugotoviti ne glede na to, kakšen način delitve je sicer predlagan. Res gre v konkretnem primeru za predlagalni postopek, vendar pa to ne pomeni, da ima zahtevek oziroma predlog, kako naj sodišče odloči, isti pomen kot v pravdnem postopku. Sodišče nanj ni vezano. V prvi vrsti predlagatelj v predlog ni dolžan vključiti „zahtevka“ oziroma ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanje, v katerem naj sodišče odloči (21. člen v zvezi s 119. členom ZNP). In v takšnem obsegu je sodišče na predlog tudi vezano. Predlog sicer lahko vsebuje tudi predlog, kako naj sodišče odloči, vendar pa nanj sodišče ni vezano. (1) Drugačno stališče je v nasprotju z dikcijo 70. člena SPZ, ki opredeljuje način delitve. Iz tega določila jasno izhaja, da lahko udeleženci o načinu delitve (mimo vrstnega reda, ki ga sicer določa za primer sodne delitve) odločajo le v primeru, da o tem dosežejo sporazum. Če ga ne dosežejo, se sodišče na njihove predloge glede načina delitve ne sme ozirati, saj ga zakon zavezuje, da najprej poskuša doseči delitev v naravi. Zato tudi ne pridejo v poštev pravila o prekluziji glede oblikovanja predloga za razdružitev solastnine.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje opravilo fizično delitev solastne nepremičnine, tako da je predlagateljica prejela v izključno last nepremični z novim ID znakom XXX-861-22 (v nadaljevanju del št. 22) in XXX-861-24 (v nadaljevanju del št. 24), kar ustreza velikosti njenega solastniškega deleža, nasprotni udeleženec pa nepremičnino z novim ID znakom XXX-861-23 (v nadaljevanju del št. 23), kar ustreza njegovemu solastniškemu deležu (potem ko je nanj prenesla svoj solastniški delež še D.P., ki je s prenosom solastniškega deleža izgubila interes za izid tega postopka, in ni več udeleženka tega postopka, kar je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi v uvodu tega sklepa).

9. Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, da bodoči interes, ki sta ga navajala oba udeleženca, ne more spremeniti njegove odločitve. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je razdružilo solastnino na sporni nepremičnini glede na solastniške deleže. Upravičen interes po posameznem delu št. 22, ki sta ga namreč uveljavljala oba udeleženca, tako da je predlagateljica navajala, da ima večji interes po predmetnem delu, ker bodo v njem otroci po pouku počakali nanjo, da pride iz službe, ter nasprotni udeleženec, ki je navajal, da bo v tem prostoru imela njegova partnerka atelje, je bodoče negotovo dejstvo, ki ne more biti odločilno pri razdružitvi solastnine. Pa tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo oba interesa, gre za dva popolnoma enakovredna interesa, med katerima sodišče ni moglo tehtati, kakšnega drugega močnejšega interesa pa udeleženca nista zatrjevala, zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je kot odločilni kriterij vzelo velikost oz. vrednost solastniških deležev.

10. Pritožba opozarja na nefunkcionalno delitev, ker naj predlagateljica ne bi imela dostopa do prostora št. 22, nasprotni udeleženec pa kot izključni lastnik dela št. 23 ta dostop ima. Sodišče druge stopnje v tem zvezi opozarja, da je izvedenec podrobno pojasnil, kakšni posegi bodo glede na predlagano delitev potrebni. Navedel je, da je možno brez upravnega dovoljenja vzpostaviti prejšnji vhod med prostorom št. 22 in skupnim hodnikom, saj je za to potreben poseg v nenosilni element konstrukcije ter pozidati vratno odprtino med prostorom št. 22 in št. 23. Ker je bila torej predlagana delitev brez posegov v substanco zgradbe, udeleženca za navedene posege ne potrebujeta dovoljenja morebitnih ostalih solastnikov hodnika, iz katerega bosta dostopala do svojih prostorov. Hodnik je namreč po zatrjevanjih udeležencev skupen prostor, zato ni ovire, da iz njega ne bi smela dostopati do prostorov, ki jih imata po razdružitvi v izključni lasti.

11. V zvezi z navedbami predlagateljice v odgovoru na pritožbo, v katerih povzema pritožbo in se strinja z nasprotnim udeležencem, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v kolikor je predlagateljica nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje glede nedoločitve služnosti dostopa do prostora št. 22, je imela pravico do vložitve pravnega sredstva, ki pa ga ni izkoristila. Njenega odgovora na pritožbo pa ni mogoče vsebinsko obravnavati kot pritožbo, ker je bil odgovor vložen po preteku pritožbenega roka. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da predlagateljica pritožbe tudi ni imela namena vložiti, glede na to, da ima pooblaščenca, ki je vešč prava in bi v kolikor bi predlagateljica imela namen izkoristiti pravico do pritožbe, to storil v pritožbenem roku. Ni pa mogoče v okviru obravnavanja pritožbe nasprotnega udeleženca, ustanavljati služnost dostopa do dela št. 22, ki je v korist predlagateljici in obremenjuje lastnino nasprotnega udeleženca. V kolikor bi to sodišče storilo, bi postopalo v nasprotju z določilom 359. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

12. Kot je bilo že navedeno in sodišča druge stopnje povzema, je kriterij po katerem je sodišče prve stopnje fizično delilo solastnino med udeležencema, pravilen, neutemeljena pa so navedbe nasprotnega udeleženca po večjem lastniškem deležu. Pri delitvi je sicer res, da ni nujno, da prejme vsak udeleženec natančno vrednost svojega solastniškega deleža, vendar pa je primerno, da dobi vsaj približno del, ki ustreza njegovemu solastniškemu deležu. Taka razdelitev, kot jo je izvedlo sodišče prve stopnje, točno odraža vrednost solastniških deležev udeležencev, zato je tudi najprimernejša, upoštevaje dejstvo, da v prostorih, ki so bili predmet delitve nihče ni prehodno živel in izkazoval po njih močnejšega upravičenega interesa.

13. Ker sodišče druge stopnje ni našlo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je glede na navedeno odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker jih udeleženca nista priglasila.

Op. št. (1) : Dragica Vedam Lukič in Ada Polajnar – Pavčnik v Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem ČZ Ur. list SRS, 1989, stran 31.