Jedro

Zgolj dejstvo, da je bilo o prekršku in o objavi informacij odločeno v istem aktu, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odločitve o objavi informacij in tudi ni absolutno bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 237. člena UP. Razloge, ki preprečujejo objavo informacij, je tožnica v ugovornem postopku tudi uveljavljala in so bili v postopku obravnavani, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica ni bila v ničemer v slabšem položaju, kot bi bila, če bi se o objavi informacij odločilo v posebnem aktu, saj bi tudi v tem primeru zoper odločitev imela možnost ugovora, o katerem bi se odločalo po enakem postopku.

2. točka prvega odstavka 311. člena ZBan-3 določa, da se informacije o identiteti kršitelja ne objavijo, če bi ta objava ogrozila stabilnost finančnih trgov ali izvedbo kazenske preiskave. Sodišče se ne strinja s tožnico, da za neobjavo zadošča že izkazana hipotetična ogroženost stabilnosti finančnih trgov, saj to že jezikovno iz določbe ne izhaja. Določba namreč predvideva situacijo, ko je stabilnost finančnih trgov ogrožena in ne situacijo, ko bi ta lahko bila ogrožena, kar bi bila dikcija, pri kateri bi zadoščala hipotetična ogroženost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Banka Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo o ugovoru št. 2.07.6-31/2019-34 z dne 15. 2. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnila ugovor tožnice zoper odločitev o razkritju informacij o izrečenih sankcijah iz postopka o prekršku, ki se je pri Banki Slovenije vodil pod opr. št. P-Odl 0161/2019 (vsebovano v 4. točki odločbe o prekršku P-Odl 0161/2019-II z dne 22. 12. 2021 – v nadaljevanju odločba o prekršku). Stroške pooblaščencev v višini 186,66 EUR nosi tožnica sama.

2. Tožena stranka je, kot prekrškovni organ, izdala odločbo o prekršku, s katero je tožnico in njeno odgovorno osebo spoznala za odgovorni prekrška po drugem odstavku v povezavi s 33. točko prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-3) oziroma po sedmem odstavku v povezavi s 33. točko prvega odstavka 273. člena ZBan-2 ter jima izrekla globo ter naložilo v plačilo stroške postopka. Obenem je na podlagi 310. in 311 člena ZBan-3 odločila o razkritju po pravnomočnosti odločbe, in sicer kršitelja, kršitve ter izreka odločbe, s katero se postopek konča, razen osebnega imena odgovorne osebe, naziva programske opreme banke IBI master, informacij o nazivu in datumu začetka veljavnosti internih aktov tožnice in priloge 1 izreka odločbe o prekršku.

3. Tožena stranka uvodoma pojasnjuje, da 311. člen ZBan-3 sicer govori o odločbi, s katero se izrekajo ukrepi nadzora. Kljub temu ga je treba smiselno uporabiti tudi, ko se razkrivajo informacije v zvezi s postopkom o prekršku, saj določba zahteva tudi razkritje podatkov iz postopka o prekršku, o čemer je bila tožnica opozorjena že v postopku v prekršku in je tudi imela možnost izjave. V odločbi o prekršku je bilo že ugotovljeno glede (ne)obstoja razlogov za nerazkritje po prvem odstavku 311. člena ZBan-3. 4. Glede ugovora o nezakoniti združitvi prekrškovnega in nadzornega postopka, tožena stranka pojasnjuje, da je del odločbe o prekršku, ki se je nanašal na razkritje informacij, vsebinsko obrazložen, zato ne drži ugovor, da bi bil s takšnim združenim odločanjem poslabšan pravni položaj tožnice. Različna pravna sredstva zoper različne dele izreka Odločbe o prekršku niso razlog, da bi bilo nedopustno v istem pravnem aktu odločiti o prekršku in še o razkritju informacij. Tožnica ni bila s tem v ničemer prikrajšana. Zakonska ureditev razkritja podatkov po ZBan-3 sledi zahtevam direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij, spremembi direktive 2002/87/ES ter razveljaviti Direktiv 20016/48/ES in 2006/49/ES. Tožena stranka je res pomotoma v pravnem pouku zapisala ZBan-2 namesto ZBan-3, vendar napaka ni bistvena, ker so določbe v obeh zakonih enake. Tožnica je podala ugovor, tožena stranka ga je obravnavala, zato ni prišlo do posega v pravico do pravnih sredstev.

5. Tožnica meni, da je odločitev o razkritju preuranjena, saj bo do objave prišlo šele po pravnomočnosti odločbe o prekršku, kar lahko bistveno vpliva na obstoj razlogov, ki preprečujejo razkritje informacij. Poleg tega bo objava več let po prekršku izgubila svoj smisel. Tožena stranka ugovor zavrne s pojasnilom, da do objave pride z dokončnostjo sankcije (to je z izdajo Odločbe o prekršku) in ne šele z njeno pravnomočnostjo, objavi pa se tudi podatek o vloženi zahtevi za sodno varstvo. Posledično tožnici ni kršena pravica do izjave in pravnega sredstva, za odločanje o objavi so namreč relevantne okoliščine, ki obstajajo v času odločbe o prekršku in jih tožnica nemudoma uveljavlja v ugovoru. Zakon tudi ne predvideva, da se informacije zaradi časovne oddaljenosti ne bi razkrivale, pri čemer je to lahko kršiteljem v korist, saj okoliščina, da je kršitev odpravljena, v očeh javnosti kršitelju koristi. Posebne škode zaradi časovnega zamika tožnica ni izkazala.

6. Tožnica tudi ni izkazala kršitve načela nesorazmernosti in tudi ni konkretizirala zatrjevanega posega v pravice fizičnih oseb. Tožena stranka zavrne očitek neobrazloženosti izpodbijane odločbe. Že v postopku v zvezi z odločbo o prekršku se je presojal obstoj razlogov po prvem odstavku 311. člena ZBan-3. Vpliv razkritja na postopek prodaje poslovnega deleža v družbi tožnice je v tožbi zgolj pavšalno zatrjevan. Glede nevarnosti, da bi razkritje porušilo zaupanje komitentov tožnice, tožena stranka odgovarja, da so mediji o tem dogodku že poročali in bi torej do te posledice, če bi res grozila, že prišlo, kar pa tožnica ni dokazala. Ne drži, da je tožena stranka ožila izjemo po 2. točki prvega odstavka 311. člena ZBan-3 na način, da je namesto hipotetične zahtevala neposredno grožnjo za stabilnost finančnih trgov. Takšna razlaga, po oceni tožene stranke, že jezikovno iz določbe ne izhaja. Razkritje informacij o kršiteljih je namenjeno generalni prevenciji. Glede ogrožanja postopka izdaje obveznic na mednarodnem trgu s ciljem zbrati 250 milijonov EUR, tožnica ni dokazala namere izdajati obveznice, obenem pa so bile informacije o kršitvi v javnosti že znane in ni znaka za neuspeh morebitnega postopka. Skrbni komitenti bodo iz objave znali razbrati datum kršitve (ki bo v objavi naveden), zato ne bo prišlo do izkrivljanja resnične slike glede časa nastanka kršitve. Javnost je bila z zadevo že seznanjena, zato bodo morebitne negativne posledice verjetno manjše. Iz opisa objave bo razvidno, da odgovorna oseba ni bila član uprave ali nadzornega sveta, zato razkritje ne bo vplivalo na ugled organov. Kot nelogičen tožena stranka zavrne tudi ugovor vpliva epidemije na odziv strank na informacijo o kršitvi. Tožena stranka torej ne sledi navedbam tožnice, da naj bi prav zaradi razkritja informacij o prekršku prišlo do izgube zaupanja strank v banko ter do nesorazmerne škode za tožnico in ogroženosti stabilnosti finančnih trgov.

7. Tožnica s tožbo iz razlogov iz 1. - 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbija odločbo o ugovoru v povezavi s 4. točko izreka odločbe o prekršku. Meni, da je odločba o prekršku nepravilno strukturirana, saj je v njej tožena stranka združila dve odločitvi, ki bi jih morala sprejeti ločeno in v ločenih postopkih, saj gre za uporabo različnih pravil in različnih pravnih sredstev. Z odločanjem v isti odločbi je tožena stranka posegla v načela pravne države (zaupanja v pravo) iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka je s svojo odločitvijo o združevanju izrekov, ki izhajata iz ločenih postopkov, vplivala na poslabšanje upravnega položaja tožnika, nejasna strukturiranost izreka in odločbe tožnico postavlja v nejasno situacijo, saj mora sama ugotavljati pravno podlago za sprejem odločitve. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti ter materialne resnice, odločitev o objavi je tudi preuranjena, obrazložitev pa pomanjkljiva. Neopravičeno niso bili upoštevani razlogi iz 311. člena ZBan-3. Iz previdnosti tožnica predlaga tudi odpravo odločbe o prekršku v povezavi z izpodbijano odločbo, saj prav ta akt posega v pravni položaj tožnice.

8. Tožnica meni, da 310. člen ZBan-3 dopušča javno objavo zgolj, kadar tožena stranka izvede postopek nadzora (ki ga pri tožnici ni bilo) in še prekrškovni postopek. Jezikovno je v določbi uporabljen veznik in, kar pomeni kumulativno naštevanje. K enaki razlagi napotuje beseda dokončen, saj dokončen lahko postane zgolj upravni akt, odločba o prekršku pa je zgolj pravnomočna.

9. Odločitev o objavi je preuranjena, saj tožena stranka ob odločitvi še ne ve, ali bo odločba o prekršku postala pravnomočna ali ne. Pravnomočnost odločbe o prekršku in dokončnost odredbe se lahko zamakneta za daljše časovno obdobje, kar bistveno vpliva na obstoj razlogov, ki preprečujejo javno objavo informacij. V tem trenutku obstoja razlogov, ki bodo preprečevali razkritje informacij o izrečenih ukrepih, nikakor ni bilo mogoče predvideti. Odločitev je torej preuranjena in posega v pravico tožnice do izjave glede obstoja razlogov, ki preprečujejo objavo informacij o identiteti kršitelja in zavezanca za izvedbo ukrepa. S takšnim odločanjem je tožnica postavljena v položaj, da bo kasneje, ko bodo morebiti izpolnjeni pogoji za objavo, prekludirana pri navajanju razlogov proti razkritju. S tem je poseženo v njeno ustavno pravico do pritožbe. S pravico do ugovora v roku 8 dni od odločitve tožnici ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo.

10. Tožnici v postopku ni bila dana možnost, da se v celoti izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka. Ustne obravnave ni bilo, zato je bilo kršeno načelo materialne resnice. Glede objave informacij je tožena stranka tožnico zgolj seznanila z možnostjo objave, ne pa tudi z razlogi, ki bodo dejansko narekovali objavo. O konkretnih stališčih tožene stranke je bila tožnica seznanjena šele v odredbi. Tožnica je zgolj navidez imela možnost se izreči glede obstoja razlogov za preprečitev javne podlage. Postopek brez ustne obravnave ni predstavljal poštenega postopka, tožena stranka tudi ni argumentirala, zakaj obravnave ni izvedla. Tožnici ni bila dana možnost biti slišana, s tem pa ni bila omogočena dvosmerna komunikacija. Tožena stranka je bila dolžna se seznaniti z navedbami tožnice, jih dopustiti in v svojem bistvenem delu obravnavati, se do njih opredeliti, in to ne zgolj navidezno in pavšalno. Tožena stranka ni sama ugotavljala dejanskega stanja (pa bi ga morala, zaradi česar je bilo kršeno načelo materialne resnice), temveč se je oprla zgolj na navedbe tožnice. V pravnem pouku se je navajalo ZBan-2, namesto ZBan-3, s čimer je bila tožnici kršena pravica do pritožbe, saj njena skrbnost ne opravičuje napak tožene stranke.

11. Glede razlogov, ki preprečujejo javno objavo, tožnica navaja, da bi z objavo vpletenim osebam verjetno nastala nesorazmerna škoda, objava informacij o identiteti kršitelja pa bi ogrozila stabilnost finančnih trgov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kakšen je pravni standard za izjemo iz prvega odstavka 311. člena ZBan-3. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena, tožnica zgolj pavšalno zanika trditve tožnice. Tožnica oži pomen določbe 311. člena ZBan-3, saj iz določbe ne izhaja, da bi morala biti grožnja neposredna, pri čemer pa v primeru tožnice tudi ni hipotetična. Tožnica je v letu 2022 izvajala postopek izdaje obveznic na mednarodnem trgu in objava kršitve bi resno ogrozila cilj tožnice, da z izdajo obveznic zbere 250 milijonov sredstev. Poleg tega je lastnik tožnice podpisal zavezujočo pogodbo o prodaji poslovnega deleža tožnice, po prejemu vseh soglasij regulatorjev trga pa naj bi bila izvedena združitev tožnice z drugo banko pod okriljem C. C., in sicer A., d. d. Očitki v povezavi s kršitvami bi ogrozili te začete postopke. Tožnica je tržno pomembna banka z vplivom na slovensko gospodarstvo, objava bi povzročila nesorazmerno škodo in zato ni sorazmeren ukrep. Z objavo bo prišlo do izkrivljanja slike (komitentom ne bo razumljivo, da gre za kršitev za nazaj), ustvaril se bo vtis, kot da bi tožnica ponovno imela podoben incident. Kršitev tudi ni imela škodljivih posledic, saj je šlo za enkratni dogodek, tožnica pa je takoj po identifikaciji napake aktivno reagirala, kar je prav tako potrebno upoštevati. Domnevne nepravilnosti ne ogrožajo komitentov tožnice, zato z objavo ni mogoče doseči namena objave. Komitenti so namreč izjemno občutljivi na vsakršne namige o domnevnem nezakonitem poslovanju bank. Zaradi izgube tržnega zaupanja lahko pride do ogroženosti pravilnega delovanja bančnega trga v Sloveniji, posledično do nestanovitnosti in strmega padca cen. Ob tehtanju sorazmernosti ukrepa in javnega interesa, nastale posledice presegajo potrebo po varovanju javnega interesa. O kršitvi so mediji že poročali, javnost je bila že natančno obveščena, tožnica pa tudi že močno kaznovana. Tožena stranka s tem, poleg globe za prekršek, uvaja dodaten kaznovalni element. Tožena stranka ne deluje v smeri prizadevanj za finančno stabilnost, z merilom neposredne nevarnosti je tožena stranka postavila nedosegljiva merila.

12. V zvezi z ogrožanjem finančne stabilnosti tožnica predlaga zaslišanje treh prič. Opozarja še na spreminjanje prakse, saj se v predhodnih primerih tožena stranka ni odločila za objavo informacij o kršitelju, čeprav je šlo za hujše kršitve z višjimi globami. Tožnica predlaga odpravo odločbe o ugovoru v zvezi s 4. točko izreka odločbe o prekršku in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povračilo stroškov.

13. V odgovoru na tožbo tožena stranka uvodoma ugovarja zaslišanju prič, ker gre za tožbeno novoto. Ni res, da je odločitev o razkritju informacij v odločbi o prekršku odredba, saj odredba ni namenjena temu, da bi tožena stranka sama sebi odrejala aktivnosti. Odločitev o razkritju je lahko vsebovana tudi v odredbi, gre pa za posebno odločitev, ne glede na to, ali do nje pride v nadzorniškem ali prekrškovnem postopku. V odsotnosti drugačne zakonske določbe se šteje, da gre za odločbo. Tožnica navaja napačno pravno podlago za odločitev tožbe in napačno oblikuje tožbena zahtevka. Neposredna podlaga je 311. členu ZBan-3 in ne 388. člen ZBan-3. 14. Ureditev v 310. in 311. členu ZBan-3 od tožene stranke zahteva hkratno odločitev o ukrepu nadzora ali sankcij zaradi prekrška in razkritju informacij, ob tem pa se odloča še o razlogih iz prvega odstavka 311. člena ZBan-3. Če se obstoja zakonskih razlogov ne ugotovi, jih mora kršitelj navesti v ugovoru, skladno s pravnim poukom. Ne drži, da je bila tožnica z enotnim odločanjem kakorkoli postavljena v slabši položaj. Še pred izdajo odločbe o prekršku je bilo tožnici omogočeno se izjaviti glede razkritja, v odločbi o prekršku pa je ta del odločbe tudi vsebinsko obrazložen. Izrek in obrazložitev sta jasna in razumljiva.

15. Po mnenju tožene stranke tožnica napačno razlaga pomen veznika in v prvem odstavku 310. člena ZBan-3. Veznik pomeni zgolj kumulacijo primerov, ko tožena stranka javno objavi informacije, ne pa kumulativnosti obeh postopkov kot pogoj za objavo. Razlaga, kot jo zagovarja tožnica, bi tudi povsem izvotlila pomen določb o razkritju, ki je v tem, da se javnost seznani z vsemi kršitvami ZBan-3 in Uredbe 575/2913/EU. Razlaga tožene stranke, po kateri se 311. člen ZBan-3 smiselno uporablja tudi takrat, ko se objavljajo informacije o prekršku, je tožnici v korist, saj omogoča uporabo izjeme od obveznosti objavljanja informacij.

16. Glede očitka preuranjenosti odločanja o objavi, tožena stranka pojasni, da je v 4. točki izreka odločbe o prekršku v korist tožnice odločila, da se informacije objavijo po pravnomočnosti odločbe. Odločba o prekršku je postala pravnomočna 12. 1. 2022, saj zahteva za sodno varstvo ni bila vložena. Zato je vsako nadaljnje razpravljale o tem nerelevantno.

17. Glede procesnih ugovorov tožena stranka meni, da tožnica te očitke podaja pavšalno in jih ne obrazloži na konkretnih okoliščinah njenega primera. Pojasni določbe ZBan-3, iz katerih izhaja, da bi o objavi po 310. členu ZBan-3 lahko odločila v odločbi o prekršku, tožnica pa bi razloge za neobjavo imela možnost prvič podati šele v ugovoru zoper odločitev o objavi. Kljub takšni zakonski ureditvi, je tožena stranka že v obvestilu o prekršku pozvala, da poda morebitne razloge, ki bi preprečevali objavo, zato je bilo tožnici vnaprej predočeno, kako bo postopala tožena stranka, odločitev o objavi pa je bila obrazložena v odločbi o prekršku, s čimer je bila tožnica seznanjena tudi s pravnimi naziranji tožene stranke, glede katerih je imela pravico do ugovora.

18. Glede očitka kršitve pravice do ustne obravnave, tožena stranka poudari, da je tožnica v postopku ni predlagala, zato bi v poštev lahko prišel zgolj razlog po 4. točki 356. člena ZBan-3. Tožena stranka pojasni, da brez ustne obravnave pogosto odloča v bistveno bolj zapletenih zadevah in da v tem konkretnem primeru ni bilo razloga za ustno obravnavo. Tožnica je imela možnost uveljavljati vse pravice v postopku, tožena stranka ji je v zvezi z objavo informacij nudila celo več pravic od zakonsko predpisanih. Glede očitka kršitve načela materialne resnice, tožnica ni konkretizirala, katera dejstva bi še morala ugotavljati oziroma katere dokaze bi morala še izvesti, do navedb in dokazov iz ugovornega postopka pa se je tožena stranka obširno opredelila v izpodbijani odločbi. Pravni pouk v odločbi o prekršku pa je bil vsebinsko pravilen, čeprav se je tožena stranka res napačno sklicevala na določbe ZBan-2 namesto na določbe ZBan-3. 19. Glede vsebinske obrazložitve odločitve o razkritju tožena stranka ugovarja očitku, da bi bila njena odločitev neobrazložena. Absurden je tudi očitek o arbitrarnosti pri odločanju, saj tožena stranka nima nobenega namena dodatno kaznovati tožnice, ki pa je v zvezi z okoliščinami po 311. členu ZBan-3 podala preveč pavšalne in nedokazane trditve. Tožnica ni pojasnila, v kakšni vzročni zvezi naj bi bila epidemija COVID-19, vojna v Ukrajini ter njene posledice na B. Europe AG in B., d. d. z obravnavano zadevo, prav tako ni bilo pojasnjeno, zakaj bi razkritje imelo učinek na finančne trge oziroma na njihovo stabilnost. Da pa bi zadoščala hipotetična škoda, kot to trdi tožnica, pa že jezikovno ne izhaja iz 2. točke prvega odstavka 311. člena ZBan-3. Ne drži, da bi tožnica določbo razlagala tako ozko, da bi se posledice morale že materializirati, kot to trdi tožnica.

20. Tožnica trditev o ogroženosti postopka izdaje obveznic na mednarodnem trgu ni dokazala, poleg tega so vse te informacije v javnosti že bile znane. Nasprotno, tožnica se je za izdajo obveznic kljub grožnji razkritja odločila, torej je razkritje ne skrbi toliko, da v postopek ne bi šla, predvsem pa tožnica ni izkazala, zakaj naj bi ravno razkritje informacij ogrozilo postopek ter zakaj v tolikšni meri, da bi bila ogrožena stabilnost finančnih trgov oziroma bi razkritje povzročilo nesorazmerno škodo. Na pavšalnem nivoju pa so ostale tudi trditve o domnevnem vplivu razkritja na prodajo tožnice C. in združitvijo z A., d. d. Dejstvo, da ima tožnica pomemben delež na trgu v Sloveniji, pa je razlog za njeno večjo odpornost na takšna razkritja. Prodaja je kompleksen proces in ni verjetno, da bi sporna objava imela takšen vpliv na odločitev o prodaji, predvsem pa so te informacije v javnosti že znane. Poleg tega je običajno, da se takšne informacije tudi sicer v postopkih prodaje potencialnemu kupcu razkrijejo. Prav tako so pavšalne trditve o nevarnosti izgube komitentov, menjave bank, dvigovanje depozitov in posledične ogrožene likvidnosti tožnice. Ni logično, da bi komitenti, ki očitno še vedno zaupajo tožnici, tri leta po dogodku tako odreagirali. Objava bo imela tudi podatek o datumu kršitve, zato ne drži, da bo objava izkrivljala sliko.

21. Trditev tožnice, da kršitve niso imele škodljivih posledic, po mnenju tožene stranke ne drži, saj že zgolj protipravno razkrivanje zaupnih podatkov pomeni škodo, četudi nematerialno in četudi komitenti niso sprožili postopkov zaradi tega. Zatrjevani neobstoj škode pri komitentih ni olajševalna okoliščina glede odločitve o razkritju. Iz opisa kršitve je razvidno, da je niso storili člani organov tožnice, zato objava ne bo vplivala na njihov ugled. Dodatno k temu je odločeno, da se identiteta kršitelja ne objavi, zato ni jasno, zakaj naj bi bilo kar znano, za koga konkretno gre. Tožnica in njena odgovorna oseba sta tudi imeli možnost navesti, kateri podatki konkretno naj bi se prikrili, da identitete odgovorne osebe ne bi bilo mogoče ugotoviti, pa tega nista storili. Tudi ostale posledice (ogroženost delovanja bančnega trga v Sloveniji, nestanovitnost in strm padec cene) so v tožbi zgolj pavšalne zatrjevane. Ni tudi mogoče slediti trditvam, da je bila tožnica z objavo že kaznovana in da bo objava pomenila ponovno kaznovanje v isti zadevi. Dejstvo, da so bile kršitve v javnosti že razkrite, ne vplivajo na obveznost objave po 310. členu ZBan-3. 22. Po oceni tožene stranke tožnica sploh ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zgolj oporeka pravnim zaključkom in odločitvam tožene stranke. Dokazni predlogi za zaslišanje prič so prepozni, izpovedbe prič pa tudi ne morejo spremeniti pomanjkljive trditvene podlage tožnice v zvezi s pogoji iz prvega odstavka 311. člena ZBan-3. Priče naj bi izpovedale tudi o tem, kako je tožnica reagirala ob kršitvah, kar pa niso relevantna dejstva. Ne drži trditev, da tožnica ne objavlja informacij o identiteti kršiteljev v postopkih in o prekrških, kar izhaja iz spletne strani tožene stranke. Glede na vse navedeno, tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

23. Tožba ni utemeljena.

24. V zadevi je sodišče s sklepom I U 288/2022-7 z dne 15. marca 2020 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, sklep je postal pravnomočen 26. 3. 2022. 25. V zadevi je sporna javna objava informacij o kršitvi, kršitelju in izreka odločbe, s katero se postopek konča, kot je bilo odločeno v 4. točki izreka odločbe o prekršku. Odločitvi o objavi informacij tožnica očita več procesnih kršitev, ugovarja pa tudi objavi sami, češ da v njeni zadevi, kjer je bil izveden zgolj prekrškovni postopek (ne pa tudi nadzorni), objave prvi odstavek 310. člena ZBan-3 sploh ne predvideva. Podredno tem ugovorom podaja razloge, ki preprečujejo razkrivanje identitete kršitelja po prvem odstavku 311. člena ZBan-3. 26. Sodišče po pregledu izpodbijanega akta in odločbe o prekršku ter ostalih listin v sodnem spisu ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno in skladno z zakonom zavrnila tožničin ugovor zoper 4. točko izreka Odločbe o prekršku, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na te razloge tudi samo sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, kot sledi.

27. Tožnica meni, da se po prvem odstavku 310. člena ZBan-3 informacije o prekršku in izrečeni sankciji lahko objavijo zgolj v tistih primeru, ko je prekršek ugotovljen v povezavi z izvedenim nadzornim postopkom in izrečenimi ukrepi nadzora. Ker v primeru tožnice nadzorni postopek ni bil izveden, po mnenju tožnice, objava informacij ni dopustna. 310. člen ZBan-3 določa, da Banka Slovenije z namenom preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev tega zakona ali Uredbe 575/2013/EU, javno objavi informacije iz drugega odstavka tega člena v zvezi z ukrepi nadzora in sankcijami zaradi prekrška, ki jih je izrekla zaradi kršitev tega zakona ali Uredbe 575/2013/EU in je postopek z izdajo ukrepa ali sankcije dokončen.

28. Sodišče ugotavlja, da razlaga prvega odstavka 310. člena ZBan-3, kot jo zagovarja tožnica, že jezikovno iz določbe ne izhaja. Objavljajo se namreč ukrepi nadzora in sankcije zaradi prekrška ob dokončnosti postopka izdaje ukrepa **ali** sankcije. Drugače kot zagovarja tožnica, sodišče ugotavlja, da je odločilen zadnji del povedi, ki objavo predvideva ob izdanem ukrepu oziroma (ali) ob izrečeni sankciji (torej alternativno v primeru enega od teh dveh postopkov). Sodišče se tako strinja s toženo stranko, da veznik in v prvem delu povedi pomeni naštevanje situacij, pri katerih pride do objave informacij. Po razlagi tožnice bi Banka Slovenije lahko objavljala zgolj tiste ukrepe nadzora, kjer bi bila izrečena tudi prekrškovna sankcija, kar pa bi bilo v nasprotju z obveznostmi države članice po 68. členu Direktive 2013/36/EU. Le-ta določa, da države članice zagotovijo, da pristojni organi na svoji spletni strani brez nepotrebnega odlašanja in potem, ko so zadevne osebe obveščene o takšnih kaznih, objavijo vsaj vse upravne kazni, zoper katere pritožba ni mogoča, in ki se naložijo zaradi kršitve nacionalnih določb, s katerimi se prenaša ta direktiva, ali Uredbe EU št. 575/2013, vključno z informacijami o vrsti in naravi kršitve ter identiteti fizične ali pravne osebe, kateri se kazen naloži. Določba torej ureja minimum obveznosti držav članic, razlaga tožnice pa bi ta minimum še zožila zgolj na tiste primere, kjer je bil hkrati izveden nadzorni postopek in postopek o prekršku, kar bi še ožilo v direktivi določen minimum, kar, poleg jezikovne razlage prvega odstavka 310. člena ZBan-3, dodatno kaže na to, da je razlaga tožnice preozka.

29. V obravnavani zadevi je tožena stranka o prekršku in o objavi po 310. členu ZBan-3 odločila v istem aktu, to je v odločbi o prekršku. Tožnica takšnem načinu odločanja odreka zakonitost in trdi, da je bilo s tem poseženo v njeno pravno varnost in zaupanje v pravo, s čimer se sodišče ne strinja. Zgolj dejstvo, da je bilo o prekršku in o objavi informacij odločeno v istem aktu, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odločitve o objavi informacij in tudi ni absolutno bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev tožene stranke v 4. točki izreka odločbe o prekršku je jasna in določna, sklicuje se na ustrezno pravno podlago za sprejem odločitve. Odločitev je ustrezno obrazložena in jo je možno preizkusiti. V pravnem pouku je bila tožnica ustrezno poučena o pravnem sredstvu tako zoper prekrškovni del odločbe, kot tudi zoper odločitev o objavi informacij. Tožena stranka se je v pravnem pouku res sklicevala na 278. člen ZBan-2 namesto 311. člen ZBan-3, pri čemer tudi sodišče ugotavlja, da sta določbi glede razlogov, ki preprečujejo objavo informacij, enaki. Ker je torej pravni pouk vseboval ustrezne informacije glede pravnega sredstva zoper 4. točko izreka odločbe o prekršku, prav tako pa je bilo mogoče iz pravnega pouka ugotoviti pravilne razloge, ki preprečujejo objavo informacij o kršitvi, sodišče ne vidi, v čem bi bilo tožnici poseženo v njeno pravno varnost ter zaupanje v pravo. Razloge, ki preprečujejo objavo informacij, je tožnica v ugovornem postopku tudi uveljavljala in so bili v postopku obravnavani, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica ni bila v ničemer v slabšem položaju, kot bi bila, če bi se o objavi informacij odločilo v posebnem aktu, saj bi tudi v tem primeru zoper odločitev imela možnost ugovora, o katerem bi se odločalo po enakem postopku. Tudi sklicevanje na napačni zakon v obravnavani zadevi ni vplivalo na pravni položaj tožnice oziroma na njeno pravico do pritožbe, saj je bil pravni pouk v vsebinskem smislu pravilen.

30. Sodišče tudi ni ugotovilo kršitev načela kontradiktornosti postopka iz razloga, ker tožena stranka v postopku odločanja o objavi informacij ni izvedla javne obravnave. Skladno s 356. členom ZBan-3 tožena stranka odloča brez naroka, ustno obravnavo pa razpiše: če je treba zaslišati priče ali izvedence; če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, če je treba opraviti ustni razgovor po 43. členu tega zakona ali v drugih primerih, če presodi, da je to koristno za razjasnitev zadeve. Tožnica ne navaja, da bi v njenem primeru bil izpolnjen kateri od zakonskih pogojev za ustno obravnavo, navaja pa, da ji, zaradi odsotnosti obravnave, ni bila dana možnost biti slišana in da tudi ni bila seznanjena z okoliščinami, ki bi morale biti izpolnjene za neobjavo informacij po prvem odstavku 311. člena ZBan-3. Sodišče ugotavlja (iz prilog k tožbi), da je bila tožnica z Obvestilom o prekršku in pozivom, oznaka 2.07.6-31/2019-23 z dne 12. 11. 2021 seznanjena s sumom storitve prekrška s strani tožnice in njene odgovorne osebe ter z vsemi okoliščinami v zvezi s samim prekrškom. Prav tako je bila seznanjena z namero objave informacij po 310. členu ZBan-3 in pozvana, da poda razloge, ki po 311. členu ZBan-3 preprečujejo razkritje identitete kršitelja. Tožnica je te razloge podala v svoji izjavi o prekršku z dne 22. 11.2021, tožena stranka pa se je do razlogov v obrazložitvi Odločbe o prekršku tudi opredelila. Ni pa bila tožena stranka dolžna tožnici vnaprej dodatno pojasnjevati, kako razlaga pravni pojem „stabilnost finančnih trgov“ iz 2. točke prvega odstavka 311. člena ZBan-3. Okoliščine s tem v zvezi se namreč presojajo v vsakem primeru posebej, kot jih je tožena stranka tudi presojala s tem, ko se je opredelila do, s strani tožnice zatrjevanih okoliščin s tem v zvezi. Tožnica tudi povsem pavšalno ugovarja, da v zadevi niso bile ugotovljene vse relevantne okoliščine (in naj bi bilo zato kršeno načelo materialne resnice), pri čemer pa ne pove, katere te okoliščine sploh so, oziroma da bi jih kakorkoli konkretizirala oziroma zatrjevala (poleg tistih okoliščin, ki naj bi po navedbah tožnice predstavljale razlog za nerazkritje identitete kršitelja po prvem odstavku 311. člena ZBan-3, do katerih pa se je tožnica opredelila v izpodbijani odločbi).

31. 2. točka prvega odstavka 311. člena ZBan-3 določa, da se informacije o identiteti kršitelja ne objavijo, če bi ta objava ogrozila stabilnost finančnih trgov ali izvedbo kazenske preiskave. Sodišče se ne strinja s tožnico, da za neobjavo zadošča že izkazana hipotetična ogroženost stabilnosti finančnih trgov, saj to že jezikovno iz določbe ne izhaja. Določba namreč predvideva situacijo, ko je stabilnost finančnih trgov ogrožena in ne situacijo, ko bi ta lahko bila ogrožena (ali kakšno drugo pogojno dikcijo), kar bi bila dikcija, pri kateri bi zadoščala hipotetična ogroženost. 32. Glede tožničinih razlogov za izpolnjenost pogoja po 2. in 3. točki prvega odstavka 311. člena ZBan-3 (torej razlogov, zaradi katerih bi objava informacij ogrozila stabilnost finančnih trgov oziroma bi vpletenim osebam verjetno nastala nesorazmerna škoda) pa sodišče v celoti pritrjuje razlogom tožene stranke, pri čemer tudi ocenjuje, da so razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazloženi skladno z zahtevami iz 214. člena ZUP. Tožena stranka je obravnavala vse razloge, ki jih je tožnica v ugovoru podala in se je do njih v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi opredelila. Iz obrazložitve je moč razbrati razloge za končno oceno, da pogoji za nerazkritje identitete kršitelja po prvem odstavku 311. člena ZBan-3 niso izpolnjeni. Sodišče se strinja, da je tožnica zgolj pavšalno in nekonkretizirano zatrdila, da bo objava informacij vplivala na njene postopke v teku (to je na postopek izdaje obveznic na mednarodnem trgu ter postopek prodaje poslovnega deleža ter združitev z drugo banko), pri čemer ni navedla razlogov, ki bi pojasnili vsaj verjetnost zatrjevanega vpliva, temveč se je ta vpliv zgolj zatrjeval. Pri tem pa je tožena stranka upravičeno navajala, da so vse te informacije v javnosti že znane preko objav medijev, in da očitno takšnega vpliva, kot ga v tožbi zatrjuje tožnica, niso imele. Sodišče tudi pritrjuje toženi stranki, da s tem ko bo objava vsebovala tudi podatek o datumu kršitve (kot to pojasni tožena stranka), ne bo prišlo do izkrivljanja slike, kot to trdi tožnica, in bo povprečno skrbnemu posamezniku jasno, da gre za kršitve izpred nekaj let. Povsem pavšalno je tudi tožničino zatrjevanje, da bo prišlo do izgube zaupanja komitentov, tožnica verjetnosti zatrjevane reakcije komitentom ni z ničemer izkazala. Enako sodišče ugotavlja glede nesorazmernosti škode, ki naj bi nastala vpletenim osebam, saj iz objave ne bo izhajalo, da so kršitve povzročili člani upravnih in nadzornih organov pri tožnici, poleg tega pa je tožena stranka odločila, da se identiteta kršitelja – odgovorne osebe ne razkrije. Sodišče torej pritrjuje toženi stranki, da tožnica ni izkazala nobene od okoliščin, ki po prvem odstavku 311. člena ZBan-3 preprečujejo objavo identitete kršitelja in ker teh okoliščin tožena stranka ni ugotovila niti po uradni določnosti, je bilo utemeljeno odločeno, da se identiteta tožnice v objavi informacij razkrije.

33. Tožena stranka tudi ni preuranjeno odločila o razkritju informacij, saj hkratno odločanje predvideva 311. člena ZBan-3. Le-ta v drugem odstavku določa, da se o obstoju razlogov za nerazkritje identitete kršitelja po uradni dolžnosti odloči ob izdaji odločbe o nadzoru (smiselno torej ob izdaji odločbe o prekršku) oziroma v ugovornem postopku, kot ga določa tretji odstavek 311. člena ZBan-3. Sodišče se strinja s toženo stranko, da se določba 311. člena ZBan-3 smiselno uporablja tudi za prekrškovne postopke, saj je takšna razlaga 311.člena ZBan-3, ob dejstvu, da objavo prekrškovnih sankcij določa 310. člen ZBan-3, kršiteljem v korist. 34. Tožnica je v tožbi predlagala zaslišanje treh prič (s katerimi želi dokazovati vpliv objave na postopek izdaje obveznice in na združitev tožnice z banko A., d. d., nadalje kako bi razkritje informacij vplivalo na finančno stabilnost trga ter pojasniti, zakaj komitenti navkljub kršitvam niso utrpeli škodljivih posledic), njihovega zaslišanja pa ni predlagala v postopku o prekršku (priloga A4 – izjava o prekršku) ali v ugovornem postopku zoper 4. točko izreka odločbe o prekršku (priloga A6 – ugovor). Skladno s 391. členom ZBan-3 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred Banko Slovenijo. Smiselno enako določbo ima tudi 52. člen ZUS-1. Da teh dokazov tožnica ni predlagala v postopku pred toženo stranko, je tožena stranka navajala v svojem odgovoru na tožbo, česar tožnica ni prerekala, niti ni v tožbi pojasnila utemeljenih razlogov za to, da jih je podala šele v tožbi oziroma ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred toženo stranko. Dodatno k temu je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva strank še samo pozvalo tožnico, naj pojasni okoliščine v zvezi s pravočasnostjo tega dokaznega predloga, a tožnica na poziv sodišča ni odgovorila. Zato sodišče ugotavlja, da so dokazni predlogi za zaslišanje prič na podlagi 391. člena ZBan-3 in 52. člena ZUS-1 prepozni.

35. Tožbeni ugovori glede neupravičenega odstopa tožene stranke od lastne prakse, so povsem splošni, zato jih sodišče niti ni moglo presoditi. V ostalem pa dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, med strankama ni sporno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je odločba o prekršku postala pravnomočna 12. 1. 2022 (čemur tožnica ni ugovarjala), tožena stranka pa tudi ne oporeka tožnici izvajanja vseh tistih postopkov in dejanj pri tožnici na katera naj bi, po zatrjevanju tožnice, razkritje informacij vplivalo. Med strankama je bilo tako sporno materialnopravno vprašanje dovoljenosti objave informacij po prvem odstavku 310. člena ZBan-3, čas odločanja o razkritju informacij in presoja, ali bo objava informacij na način, kot je to odločeno v 4. točki izreka Odločbe o prekršku, res imela takšen vpliv na stabilnost finančnih trgov oziroma bi z njo vpletenim osebam verjetno nastala nesorazmerna škoda, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za to, da se informacije o identiteti kršitelja skladno s prvim odstavkom 311. člena ZBan-3 ne objavijo. Glede slednjega vprašanja sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, dodatni dokazni predlogi tožnice pa so kot prepozni nedovoljeni, vsled česar je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

36. Ker dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (tožena stranka namreč tožnici ne oporeka izvajanje vseh tistih postopkov in dejanj, glede katerih je tožnica v postopku pred toženo stranko in v tožbi trdila, da bo nanje objava informacij imela vpliv), obseg tega vpliva pa je tožnica v postopku pred sodiščem skušala dodatno dokazovati s prepoznimi dokazi (na kar je opozorila že tožena stranka, tožnica pa temu ni ugovarjala in tudi po izrecnem pozivu sodišča ni podala nobenega pojasnila za to, da bi se dokazni predlogi lahko šteli za pravočasne), je sodišče skladno s pooblastilom iz 393. člena ZBan-3 odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji senata.1

37. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej tudi US RS, odločba Up-794/18-25 z dne 10. 11. 2022, točka 14.