Jedro

Stranka je odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko, če potuje v eno smer do 400 kilometrov. Odvetnik je torej upravičen do kilometrine vselej, ko potuje s svojim avtom na razdalji do 400 km v eno smer. Odvetnik, za razliko od npr. strank ali prič, ni dolžan iskati najcenejšega prevoznega sredstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se odvetniku A. A. priznajo stroški zastopanja v znesku 78,72 EUR s pripadajočim DDV v znesku 17,32 EUR, skupaj torej v znesku 96,04 EUR.

II. Odvetniku A. A. iz odvetniške družbe B., o. p. , d. o. o., Ljubljana, ki je zavezanka za plačilo DDV, se priznajo pritožbeni stroški v znesku 31,20 EUR s pripadajočim DDV v znesku 6,86 EUR, skupaj torej v znesku 38,06 EUR.

III. Plačilo priznanih zneskov iz I. in II. točke izreka tega sklepa se izvede na podlagi izdanega e-računa odvetnika, in sicer 30. dan po prejemu e-računa, iz sredstev sodišča na poslovni račun odvetniške družbe št. 0000, ki je odprt pri X, d. d. IV. Predlog za odmero odvetniških stroškov z dne 16. 7. 2021 se v presežku zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku podaljšanja zadržanja osebe na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda skladno z določili Zakona o duševnem zdravju1 pridržani osebi po uradni dolžnosti postavilo odvetnika A. A. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških zastopanja in jih priznalo v skupni višini 91,35 EUR.

2. Odvetnik se pritožuje zoper odmero stroškov in med drugim navaja, da bi mu moralo sodišče priznati potne stroške na podlagi kilometrine, ne pa stroškov vozovnice za javni prevoz. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da mu prizna potne stroške v višini kilometrine (razlika znaša 3,84 EUR ter DDV).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odvetnikove potne stroške na podlagi drugega odstavka 10. člena veljavne Odvetniške tarife2 napačno odmerilo. V obravnavanem primeru je podlaga za odmero potnih stroškov tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko, če potuje v eno smer do 400 kilometrov. Odvetnik je torej upravičen do kilometrine vselej, ko potuje s svojim avtom na razdalji do 400 km v eno smer. Odvetnik, za razliko od npr. strank ali prič, ni dolžan iskati najcenejšega prevoznega sredstva.

5. Po četrtem odstavku 10. člena OT se kilometrina obračuna v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja3 znaša neobdavčena kilometrina 0,37 EUR/km.

6. Odvetnik je priglasil potne stroške v višini 6,44 EUR za pot iz svoje pisarne v Dom starejših občanov Črnuče. V pritožbi nadalje navaja, da je bil v istem dnevu po uradni dolžnosti postavljen v treh pridržalnih zadevah in je moral obiskati še dve domova v Trnovem in na Bokalcih, naroki so bili razpisani v obdobju od 10:00 do 11:15 ure. Iz spletne aplikacije Google maps je razvidno, da znaša razdalja od doma na Bokalcih do Črnuč 13 km, od Črnuč do odvetnikove pisarne na ... pa 8 km, skupaj torej 21 km, kar bi zneslo 7,77 EUR kilometrine (več, kot je pritožnik priglasil), zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kilometrina, priglašena v znesku 6,44 EUR, ustrezna.

7. Pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku5 so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je odvetniku priznalo stroške najcenejšega javnega prevoza, kar (še posebej upoštevaje naravo in pomen zadeve) zadošča za preizkus. Enako neutemeljene so navedbe o samovoljni in arbitrarni odločitvi sodišča; zgodilo se je le to, da je sodišče zmotno uporabilo materialnopravne določbe OT.

8. Sodišče prve stopnje je torej odvetniku priznalo 3,84 EUR premalo potnih stroškov, zato je sodišče druge stopnje sledilo pritožbenemu predlogu in priznalo pritožniku tudi te stroške; tako znaša skupni znesek stroškov zastopanja, vključno z DDV, 96,04 EUR. Podlaga za spremembo sklepa je v tretji točki 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 9. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povrnitve stroškov, ki obsegajo nagrado za pravno sredstvo proti drugim sklepom6 (tar. št. 23 OT: 100 točk ali 60 EUR), ki se glede na to, da je bil postavljen po uradni dolžnosti, prepolovi in znaša 30 EUR, nadalje pa še 2 % materialnih stroškov (od celotne nagrade), ki znašajo 1,20 EUR, in 22 % DDV (6,86 EUR), skupaj 38,06 EUR. Do višjih priglašenih pritožbenih stroškov odvetnik ni upravičen, zato je v presežku stroškovni zahtevek sodišče druge stopnje zavrnilo.

10. Ker gre za zastopanje po uradni dolžnosti, katerega stroški se krijejo iz proračuna, je računovodsko-tehnična plat izplačila teh stroškov enaka, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, ki je podlage pojasnilo v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na kateri se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

1 Uradni list RS, št. 77/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDZdr. 2 Uradni list RS, št. 2/2015 in nadaljnji, v nadaljevanju OT. 3 Uradni list RS 140/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 5 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 6 Meritorna odločba v tem postopku je sklep o podaljšanju zadržanja z dne 22. 6. 2021.