Jedro

OPN je splošnejši predpis, ki nujno velja za območje celotne občine; če je za del območja občine sprejet OPPN, pa ta podrobneje določa pogoje za umestitev objektov v prostor na določenem ožjem delu občine oziroma za izdelavo projektne dokumentacije. Če OPPN določenega vprašanja oziroma razmerja ne ureja, ureja pa ga OPN, se zanj uporabljajo določbe OPN, saj je le takšna razlaga skladna z zakonsko opredelitvijo prostorskih aktov. Sodišče je namreč že v sodbi I U 206/2015 pojasnilo, da mora biti po četrtem odstavku 15. člena ZPNačrt OPPN skladen z OPN. Zakonska zahteva po skladnosti torej pomeni zahtevo po vsebinskem ujemanju obeh aktov tako, da OPPN ne more določati ničesar drugače oziroma v nasprotju z OPN, ampak mora izhajati iz OPN, pri čemer je njegov namen in naloga, da podrobneje definira pogoje pozidave na območju OPPN. To izhaja tudi iz primerjave določb ZPNačrt o vsebini obeh vrst prostorskih aktov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kranj (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nadstrešnice. V obrazložitvi navaja, da je sledila navodilom iz sodbe Upravnega sodišča opr.št. I U 206/2015 z dne 3. 9. 2015, s katero je to sodišče odpravilo gradbeno dovoljenje št. 351-557/2013-30 z dne 15. 1. 2014, s katerim je prvostopenjski organ tožnikoma na zemljišču parc. št. 701 k.o. ... dovolil izvedbo samostojnega, od stanovanjskega objekta ločenega nadstreška. Sodišče je z razlago veljavnih predpisov prišlo do zaključka, da na območju urejanja, na katerem se nahaja parcela 701 k.o. ..., ne veljajo zgolj določbe Občinskega podrobnega prostorskega načrta območja SD 17/1 Naklo - sever (v nadaljevanju OPPN), ki ne vsebujejo določb o obveznem odmiku objektov od meje, ampak tudi določbe Odloka občinskega prostorskega načrta Občine Naklo (v nadaljevanju OPN). Ker sta bila investitorja mnenja, da ju OPN ne zavezuje in sta zato predvidela, da bo nadstrešnica postavljena v oddaljenosti 0,5 metra od meje sosednjega zemljišča, ju je prvostopenjski organ v nadaljevanju postopka pozval na popravo ugotovljenih pomanjkljivosti projekta. Investitorja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za nadstrešnico nista ustrezno dopolnila, saj sta vztrajala, da za to območje veljajo zgolj pogoji urejanja iz OPPN, ki odmikov ne predpisujejo, in zato odmik 0,5 metra od meje, ki ga predvideva projektna dokumentacija, izpolnjuje pogoje, potrebne za izdajo gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ je zato, upoštevaje določbo 60. člena OPN, po katerem mora biti zahteven objekt od meje odmaknjen najmanj 4 metre, nezahteven in enostaven objekt pa najmanj 1,5 metra, in določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem mora biti projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nadstrešnico zavrnil. 2. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. 3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri vztrajata, da njun projekt ne potrebuje dopolnitve. Prav tako po njunem mnenju za postavitev nadstreška v oddaljenosti 0,5 metra od meje ni potrebno soglasje soseda. Na državni ravni ni predpisa, ki bi občine zavezal, da minimalne odmike določijo v prostorskih aktih. Zato je potrebno upoštevati tretji odstavek 6. člena OPN, po katerem se OPN za območje urejanja, na katerem se nahaja parcela 701 k.o. ..., ne uporablja več, odkar je bil sprejet OPPN. OPPN pa določb, ki bi predpisovale obvezne odmike objektov od meje, ne vsebuje. Ne gre za neskladnost med OPN in OPPN, ampak za njuno skladnost, saj OPN velja le za območja, ki jih OPPN ne ureja. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni vsebinsko odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je v postopku nesporno, da sta tožnika vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta (za gradnjo katerega je gradbeno dovoljenje že pravnomočno) in nadstrešnice v izmeri 30 m2 kot manj zahtevnega objekta. Nadalje so neprerekane tudi ugotovitve prvostopenjskega organa, da projektna dokumentacija predvideva gradnjo nadstreška v odmiku 0,50 metra od sosednjega zemljišča parc.št. 702 k.o. ... in da tožnika nimata soglasja lastnika sosednjega zemljišča, da se s takim odmikom strinja. Tožnika namreč kljub stališčem sodišča, izraženim v sodbi I U 206/2015 z dne 3. 9. 2015, v postopku za izdajo katere sta sodelovala kot prizadeti stranki, vztrajata, da lahko postavita nadstrešnico v oddaljenosti 0,5 metra od meje in da v ta namen sosedovega soglasja ne potrebujeta, ker OPPN odmikov od meje ne določa. 7. Sodišče za razliko od prvostopenjskega organa meni, da po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju: Uredba) nadstrešek ni zgolj enostaven objekt (če ima površino do 20 m2) ali zahteven objekt (če presega površino 20 m2). Nadstrešek je lahko tudi nezahteven objekt, saj ga je mogoče šteti tudi za majhno stavbo s površino do 50 m2, ki je po izrecni določbi uredbe Uredbi pojmovana kot nezahteven objekt. Vendar to za odločitev ni bistveno. Kot navajata tudi tožnika sama, je v konkretnem primeru ključen odgovor na vprašanje, ali je za postavitev takšnega nadstreška predpisan minimalni odmik od meje sosednjega zemljišča, ali ni predpisan.

8. Sodišče se ne more strinjati s stališčem tožnikov, da odmik ni predpisan zato, ker ga OPPN sploh ne določa, OPN pa se ne uporablja in lahko zato tožnika odmik določita sama, saj tak zaključek iz pravilne razlage predpisov ne izhaja. Tretji odstavek 6. člena OPN določa, da se z OPN do sprejetja OPPN urejajo tudi območja, za katera je načrtovana izdelava OPPN. Iz navedenega ni mogoče zaključiti, da se OPN po sprejemu OPPN na območju urejanja z OPPN v nobenem svojem delu ne uporablja več, tj. da v celoti nadomešča OPN, če nekega vprašanja ne ureja, pa naj bi veljala presoja investitorja. Taka razlaga bi bila v nasprotju z določili in intenco Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po 38. členu ZPNačrt je namreč OPN prostorski akt, s katerim se, ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine in varstvenih zahtev, določijo cilji in izhodišča prostorskega razvoja občine, načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določijo pogoji umeščanja objektov v prostor (v nadaljnjem besedilu: prostorski izvedbeni pogoji). Občinski podrobni prostorski načrt pa je prostorski akt, s katerim se podrobneje načrtuje prostorske ureditve na območjih iz 3. točke tretjega odstavka 39. člena tega zakona, lahko pa tudi na drugih območjih, če se za to izkaže potreba po tem, ko je bil sprejet občinski prostorski načrt (55. člen ZPNačrt). OPN je torej splošnejši predpis, ki nujno velja za območje celotne občine; če je za del območja občine sprejet OPPN, pa ta podrobneje določa pogoje za umestitev objektov v prostor na določenem ožjem delu občine oziroma za izdelavo projektne dokumentacije. Če OPPN določenega vprašanja oziroma razmerja ne ureja, ureja pa ga OPN, se zanj uporabljajo določbe OPN, saj je le takšna razlaga skladna z zakonsko opredelitvijo prostorskih aktov. Sodišče je namreč že v sodbi I U 206/2015 z dne 3. 9. 2015 pojasnilo, da mora biti po četrtem odstavku 15. člena ZPNačrt OPPN skladen z OPN. Zakonska zahteva po skladnosti torej pomeni zahtevo po vsebinskem ujemanju obeh aktov tako, da OPPN ne more določati ničesar drugače oziroma v nasprotju z OPN, ampak mora izhajati iz OPN, pri čemer je njegov namen in naloga, da podrobneje definira pogoje pozidave na območju OPPN. To izhaja tudi iz primerjave določb ZPNačrt o vsebini obeh vrst prostorskih aktov. Tako OPN med drugim vsebuje tudi prostorske izvedbene pogoje (2. točka tretjega odstavka 39. člena ZPNačrt), ki so po 17. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt "s prostorskim aktom določena merila in pogoji za umeščanje posegov v prostor, skladno s katerimi se pripravljajo projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov". OPPN glede na 56. člen takih sestavin nima, temveč se z njim zgolj "podrobneje določi (...) arhitekturne, krajinske in oblikovalske rešitve prostorskih ureditev". Glede na zakonsko ureditev OPPN torej niti ni namenjen določanju prostorskih izvedbenih pogojev, temveč "podrobnejšemu" (glede na OPN) določanju arhitekturnih, krajinskih in oblikovalskih rešitev znotraj pogojev, predpisanih z OPN.

9. Določbe tretjega odstavka 6. člena OPN zato ni mogoče razlagati tako, da se za vsa območja, za katera je sprejet OPPN, nobena določba OPN ne uporablja več, ampak naj bi se uporabljal zgolj OPPN in to tudi tedaj, ko OPPN nekega prostorskega izvedbenega pogoja sploh ne ureja. Taka razlaga bi namreč dejansko pomenila, da OPPN te pogoje ureja drugače od OPN in je zato z njim neskladen, s tem pa tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 15. člena ZPNačrt, torej nezakonit. Ali drugače: čeprav OPPN ne določa prostorskih izvedbenih pogojev, ga je mogoče skladno z OPN in s tem z navedeno določbo ZPNačrt razlagati zgolj tako, da na njegovem območju veljajo prostorski izvedbeni pogoji, ki jih predpisuje OPN. Zato je določbo tretjega odstavka 6. člena OPN mogoče razumeti kvečjemu tako, da je na predmetnih območjih potrebno upoštevati določbe obeh predpisov in sicer na ta način, da kadar OPPN nekega vprašanja ne ureja, ureja pa ga OPN, se upošteva ureditev iz OPN.

10. Tega ne spremeni tožbena navedba, da noben predpis na državni ravni za enostavne objekte (in večino drugih) ne predpisuje obveznih minimalnih odmikov. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da naj bi bilo to ključno, ker da občine iz tega razloga minimalnih odmikov sploh niso dolžne predpisati in jih posledično lahko ne predpišejo. S stališča investitorjev je to, da je odmik predpisan, zagotovo bolj smotrno, kajti mnenje, da bi bili sicer lahko kakršnokoli, ne drži. Četudi odmiki ne bi bili predpisani, bi se investitorji prav tako srečali z zahtevami sosedov po takšnih ali drugačnih odmikih gradenj od meje. Sosedje bi v tem primeru svoj interes za udeležbo v postopku in za čim večje odmike novogradenj od njihovih meja utemeljevali z določbami četrtega oddelka Stvarnopravnega zakonika (sosedsko pravo). Ker merila o prepovedi medsebojnega vznemirjanja v tem zakonu niso definirana tako konkretno, kot so v prostorskih načrtih definirani odmiki od mej, bi se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja zavlekli in ne skrajšali. Pri čemer pa v tej zadevi niti ni relevantno, da državni predpisi občin ne zavezujejo, da v planskih aktih določijo obvezne odmike od mej, saj je bistveno to, da je z Odlokom, ki velja za območje občine Naklo, odmik predpisan. Nove stavbe morajo biti od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 4 m, nezahtevni in enostavni objekti pa najmanj 1,5 metra. Manjši odmiki so možni le ob pisnem soglasju lastnika sosednjega zemljišča ( drugi odstavek 60. člena OPN).

11. Ker je nesporno ugotovljeno, da projektna dokumentacija predvideva postavitev nadstrešnice v oddaljenosti 0,5 metra od meje, za tak odmik pa investitorja pisnega soglasja nista pridobila, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in to ne glede na to, za kakšne vrste objekt gre (zahteven, nezahteven ali enostaven).

12. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).