Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na 12. člen Kreditne pogodbe, iz katere izhaja, da je bila tožena stranka z določbami Tarife v času sklepanja kreditne pogodbe seznanjena. To pa s stališča tretjega odstavka 120. člena OZ zadošča. To, da ji Tarifa hkrati s podpisom ni bila izročena, ne more biti pravno pomembno dejstvo. Poleg tega je tožena stranka pravna oseba, ki je zavezana k večji skrbnosti pri sklepanju pogodb, da gre za vnaprej pripravljeno pogodbo, pa ne more biti pomembno, saj ne gre za vprašanje nejasnosti pogodbenih določb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep in sodba potrdita.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo: (I.) razveljavilo je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem in tretjem odstavku ter postopek nadaljevalo po tožbi; (II.) dopustilo spremembo tožbe; (III.) zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za plačilo zneska 8,00 EUR; (IV.) toženi stranki naložilo plačilo v 15 dneh od vročitve te sodbe zneska 50.978,16 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 6 % letno od 14. 10. 2014 do plačila; (V.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov izvršilnega postopka v 15 dneh v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2014 do plačila in (VI.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.481,48 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila tožena stranka. Pritožnica navaja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje zadevo v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opredelila se je to navedb glede zapadlosti terjatve, zatrjevane vsebine njenih vlog glede izročitve Tarife ob podpisu pogodbe in do vsebine zavarovalne pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku ; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o obveznosti plačila po Kreditni pogodbi in Aneksu (prilogi A1 in A2) št. 99-52-9372 z dne 25. 2. 2013 oziroma 20. 8. 2013. Ugotovilo je (v sedaj pritožbeno pomembnem delu), da je obveznost po tej pogodbi (upoštevajoč 3. člen aneksa št. 1) zapadla v plačilo 18. 11. 2013. Ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožeča stranka odložila izpolnitev (plačilo) do meseca decembra 2014, zaradi česar tožeča stranka naj ne bi bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Navedbe tožene stranke je štelo za prepavšalne, saj so bile trditve pomanjkljive, ni bilo navedeno s kom, kdaj, v kakšni obliki naj bi bil sklenjen tak dogovor, pa tudi natančno ni bil naveden datum dogovorjene (odložene) zapadlosti. Glede na naravo pogodbe (kreditna pogodba) je sodišče štelo trditve za prepavšalne. Glede ugovora tožene stranke, da ni bila seznanjena s Tarifo nadomestil, provizij in stroškov D. d.d. L. (v nadaljevanju Tarifa), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila vsekakor s Tarifo seznanjena, saj je to potrjeno z izjavo, ki jo je podala ob podpisu kreditne pogodbe (zadnja alineja 12. člena: da izjavlja in jamči, da je seznanjena s Tarifo, ki je veljavna na dan sklenitve pogodbe). Da ji Tarifa ni bila izročena, ne more biti pravno odločilno dejstvo, zato v tej smeri ni zaslišalo predlagane priče R. B. Pravni temelj plačila stroškov po Tarifi (gre za stroške opominjanja izterjave in ostale stroške uveljavljanja terjatve) je bil določen v kreditni pogodbi sami, Tarifa določa le višino stroškov. Glede plačila 33.012,89 EUR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za plačilo zavarovalnice (D banka, d.d.), ki je bila izvedena tožeči stranki iz naslova pogodbe o zavarovanju terjatve iz predmetne kreditne pogodbe in je bilo pomembno le zaradi subrogacije (cesije) terjatve. Pri tem je upoštevalo tudi izjavo zavarovalnice, da je tožeča stranka po zavarovalni pogodbi zavezana izterjati tudi tisti del terjatve, ki ji je bil plačan iz naslova zavarovalne pogodbe (to ni sporno).

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z dogovorom o odlogu plačila protispisni. Protispisnost (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je podana takrat, ko pride do pomote pri mehaničnem prenosu podatkov iz listin oziroma zapisnikov v sodno odločbo. Take napake sodišče ni storilo. Pritožnica tega in concreto niti ne zatrjuje, navaja le, da bi moralo sodišče iz podatkov v spisu zaključiti drugačno dejansko stanje. Pritožbeni očitek se torej nanaša na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sicer so vse pritožbene navedbe v zvezi s protispisnostjo (tudi glede zapadlosti ter opominjanja) zmotne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi tožeča stranka zgolj pavšalno zanikala navedbo tožene stranke, da je prišlo do brezobrestnega odloga plačila oziroma da je bil tak brezobrestni odlog plačila dogovorjen. Prav obratno. Pavšalna navedba v zvezi z brezobrestnim odlogom plačila je bila dana s strani tožene stranke, tožeča stranka pa je na to v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2014 (l. št. 46) konkretno odgovorila. Navedla je, da ni prišlo do nobenega dogovora o odlogu plačila zapadlih obveznosti, da so take navedbe pavšalne, da tožena stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza o takšnem dogovoru (ki ga ni bilo), pri čemer pa je treba razlikovati med dogovorom o odlogu plačila in dogovorom o neizterjevanju, kateri je lahko povsem samostojna odločitev tožeče stranke, ki ni in ne more biti vezana na kakršen koli dogovor s toženo stranko v primeru takšne odločitve. Pa tudi sicer dogovor o neizterjevanju ne vpliva na upravičenost oziroma zavezanost plačila zamudnih obresti po pogodbi. Tožena stranka na tako konkreten odgovor tožeče stranke ni več odgovoril, pa bi morala in to s konkretnimi navedbami glede zatrjevanega, zato ne morejo držati pritožbene navedbe, da naj bi iz pavšalnega zanikanja tožeče stranke izhajal dogovor o brezobrestnem odlogu plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP.

9. Dogovor o neobrestovanju glavnice mora biti konkreten in jasen, nikakor ne more do njega priti na konkludenten način, kot to zatrjuje tožena stranka. Navaja namreč, da dogovor izhaja iz ravnanja tožeče stranke, ki naj bi se v določenem obdobju odpovedala pravnemu varstvu, ki ga je že imela izposlovanega v (drugem) postopku na podlagi verodostojne listine (gre za postopek po verodostojni listini, ki je bil predhodno ustavljen zaradi umika predloga za izvršbo). Taka pritožbena navedba ne more biti utemeljena.

10. Pritožnica nadalje navaja, da je tožeča stranka prejela plačilo 33.021,89 EUR s strani zavarovalnice, zato do plačila zamudnih obresti od izterjevanega zneska ni upravičena oziroma ni upravičena vsaj od plačila dalje. Navaja, da so obresti po svoji naravi odmena za povračilo škode, ki nastane zaradi zamude plačila. Ker je tožeča stranka prejela akontacijo zavarovalnine v znesku 33.021,89 EUR, od tega zneska ni upravičena zaračunavati zamudnih obresti, saj s tem denarjem prosto razpolaga in ji v tem delu ne nastaja škoda. Sicer pa v primeru neuspeha izterjave terjatve tožeči stranki prejete akontacije sploh ni obvezno vrniti D banki d.d. Tako je glavni dolžnik, če že, s plačilom zneska 33.021,89 EUR v zamudi zgolj do dneva, ko je tožeča stranka prejela akontacijo po zavarovalni polici in je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od tega zneska zgolj do tega dne, saj je zaradi zamude dolžnika škoda zaradi nepravočasnega plačila nastajala zgolj do tega dne.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil z zavarovalno pogodbo, ki je bila sklenjena za zavarovanje kredita za pripravo na izvoz, določen predmet zavarovanja terjatev zavarovanca (tožeča stranka) do izvoznika po kreditni pogodbi (tožena stranka), in sicer iz naslova glavnice in pogodbenih obresti. Zamudne obresti niso bile zavarovane. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za pogodbeno razmerje med zavarovalnico in tožečo stranko, ki bi bila za pritožnico pomembno le, če bi prišlo do prenosa terjatve, ki je predmet tega postopka. Tožena stranka v tej zadevi niti ne zatrjuje, da bi bila obveščena o prehodu terjatve, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje povsem zadosti in konkretno obrazložilo, da je bila tožeča stranka po zavarovalni pogodbi ta, ki je dolžna poskrbeti za uveljavitev in izterjavo tudi tega, s strani zavarovalne pogodbe plačanega zneska. To ni bilo prerekano. Predvsem pa gre tu za zavarovanje na račun tožeče stranke (kreditodajalca), zato tak pritožbeni razlog o plačilu zneska 33.021,89 EUR nikakor ne more biti utemeljen.

12. Odveč je razpravljanje o obrestih kot odškodnini zaradi nepravočasnega plačila. Po določbi 380. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima upnik pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda ali ne. Pravni temelj za plačilo obresti je kreditna pogodba, kar niti ni sporno.

13. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba glede protispisnosti ugotovitve zapadlosti terjatve. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu povsem jasni in edino pravilni. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve jasno navedlo, da je zapadlost določena s kreditno pogodbo oziroma je bila kasneje podaljšana z aneksom, in sicer tako, da obveznost plačila glavnice in obresti zapade 18. 11. 2013 (3. člen aneksa št. 1). Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje iz vsebine opominov in podatkov kreditne kartice napačno sklepalo, kdaj je obveznost zapadla (po pritožbi naj bi zapadla 16. 12. 2013). Sodišče torej ni prezrlo pritožničinih trditev o drugačni zapadlosti terjatve, le zapadlost je presodilo drugače, kot to zatrjuje pritožnica (s tem je hkrati odgovorjeno, zakaj ni podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Ni utemeljena pritožničina navedba, da naj bi sodišče v zvezi s stroški opominjanja in izterjave, v delu, v katerem se je oprlo na določbe Tarife, prezrlo, da je tožeča stranka v vlogi z dne 27. 11. 2014 priznala, da Tarifa toženi stranki ob podpisu kreditne pogodbe ni bila dana na vpogled, kar nedvomno dokazuje, da se tožena stranka z njo iz razlogov na strani tožeče stranke ni mogla in se tudi ni seznanila. Posledično zatrjuje, da jo naj določbe tarife iz tega razloga ne zavezujejo.

15. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na 12. člen Kreditne pogodbe, iz katere izhaja, da je bila tožena stranka z določbami Tarife v času sklepanja kreditne pogodbe seznanjena. To pa s stališča tretjega odstavka 120. člena OZ zadošča. To, da ji Tarifa hkrati s podpisom ni bila izročena, ne more biti pravno pomembno dejstvo (tako tudi VSL v sodbi II Cpg 205/2014 z dne 24.11.2014). Poleg tega je tožena stranka pravna oseba, ki je zavezana k večji skrbnosti pri sklepanju pogodb (6. člena OZ). Tudi ne drži pritožbena navedba, da naj bi iz vloge tožeče stranke z dne 27. 11. 2014 izhajalo priznanje, da toženi stranki Tarifa ni bila dana na vpogled. To iz te vloge ne izhaja. Sicer pa to ni pomembno. Kot je bilo zgoraj povedano, pomembno je, da je tožena stranka s podpisom pogodbe izjavila, da je z določbami Tarife seznanjena; da bi bila v zmoti ali v podpis prisiljena ne zatrjuje, da pa gre za vnaprej pripravljeno pogodbo, ne more biti pomembno, saj ne gre za vprašanje nejasnosti pogodbenih določb; primerjaj 83. člen OZ. Tarifa je sestavni del kreditne pogodbe (jo dopolnjuje), zato zavezuje tudi toženo stranko (prvi odstavek 120. člena OZ).

16. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožničinih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP).