Jedro

Do zamude roka je prišlo na podlagi očitne zmote, razlogi za nastanek te zmote pa so na strani obeh strank, ki bi obe (glede na svoje subjektivne lastnosti) morali delovati s povečano stopnjo skrbnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. 0610-863/2018-33-04-520-21 z dne 31. 7. 2019 se odpravi in se tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-863/2018-28-04-520-21 z dne 20. 5. 2019 ugodi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podan v zvezi s sklepom št. DT 0610-863/2018-31 z dne 10. 7. 2019 (v nadaljevanju Sklep z dne 10. 7. 2019). S tem sklepom je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper odločbo št. DT 0610-863/2018-28/04-520-21 z dne 20. 5. 2019 (v nadaljevanju Odločba z dne 20. 5. 2019) zavrgel kot prepozno.

2. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožnik pove, da se je z zamudo pritožbenega roka seznanil na podlagi Sklepa z dne 10. 7. 2019. Mislil namreč je, da mu je bila Odločba z dne 20. 5. 2019 vročena 5. 6. 2019. Ni sporno, da mu je bila vročena s fikcijo preko portala eDavki, datum vročitve pa je tožnikov pooblaščenec preveril na portalu eDavki, kjer je bilo, po njegovem, tako napisano. V izogib dvomu je tožnikov pooblaščenec še preveril zapis pri vročitvi zapisnika v tem istem postopku in ugotovil, da je preverjani podatek o datumu vročitve na portalu točen. Zato je zaupal v uradni zapis na portalu eDavki, za katerega tudi meni, da predstavlja javno listino, na katero se je moč zanesti. Na portalu eDavki je zapis dan vročitve posebej poudarjena kategorija, ki se nahaja na vrhu izpisa in je namenjena seznanitvi zavezanca z dnevom vročitve posameznega upravnega akta. Šele kasneje se je izkazalo, da je fikcija vročitve nastopila dan prej, to je 4. 6. 2019. 3. Prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom tožnikova pojasnila za zamudo zavrne, češ da je iz osebnega obvestila na eDavkih št. EDP-554/00990-10811 z dne 5. 6. 2019, ki je bil odložen na portal eDavki, jasno razviden datum vročitve 4. 6. 2019, zato je bil tožnik na portalu seznanjen s pravim datumom vročitve.

4. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno in v razlogih pritrdila prvostopenjskemu organu, sklicuje pa se tudi na zakonsko ureditev po drugem stavku petega odstavka 85. a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja elektronsko vročanje preko portala eDavki in tudi fikcijo vročitve. Datum 5. 6. 2019 na portalu eDavki pomeni datum, kdaj je bil dokument - to je osebno sporočilo poslan tožniku (in sistem ga je pač poslal dan po nastopu fikcije) in ne datum fikcije vročitve. Ker je tožnika zastopal odvetnik, se ne more sklicevati na sodbo tukajšnjega sodišča UPRS št. I U 394/2015 z dne 9. 7. 2015, kjer je sodišče ugotovilo izpolnjenost pogojev po tretjem odstavku 103. člena ZUP, saj ta obravnava zgolj laične osebe1. Je pa v odločitvi upoštevano stališče tukajšnjega sodišča iz sodbe št. I U 322/2015 z dne 10. 6. 2015, po kateri je možnost vrnitve v prejšnje stanje potrebno omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Po sodni praksi se pravni standard (opravičljiv razlog) razlaga v smislu, da gre za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih stranka, kljub izkazani zadostni skrbnosti, ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vzrok je upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo, kar pa se presoja z vidika subjektivnih okoliščin predlagatelja. Če bi pooblaščenec ravnal z običajno mero skrbnosti, ki se od njega pričakuje in bi prebral še osebno obvestilo na eDavkih oziroma upošteval zakonsko ureditev, do zamude ne bi prišlo. Razlog za zamudo je premajhna skrbnost tožnikovega pooblaščena in ne napaka v sistemu eDavki.

5. Tožnik vlaga tožbo, v kateri ponavlja svoje razloge iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje in sodišču predlaga, da o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Dejanske okoliščine v zadevi niso sporne, tožnikov pooblaščenec je zaupal zapisu na portalu eDavki (gre za zapis "fikcija vročitve - 5. 6. 2019 0:09:46 - listina A4) in iz njega je sklepal na datum fikcije vročitve. Enako je bil datum vročitve naveden ob prejemu zapisnika, kar je preveril. Pri izpisu dneva vročitve gre na portalu za poudarjeno kategorijo, ki se nahaja na vrhu izpisa in zapis predstavlja javno listino.

6. Ob pripravi pritožbe zoper izpodbijani sklep se je obrnil na uradno osebo organa, ki je enako menila, da je na portalu "res nekoliko nerodno zapisano" in da bodo okoliščine še preverili. Meni, da gre v okoliščinah zadeve za zamudo iz opravičenih razlogov, poleg tega pa so izpolnjeni tudi pogoji po tretjem odstavku 103. člena ZUP, saj je rok zamudil po očitni pomoti, pristojni organ pa je pritožbo sprejel v roku treh dni po izgubi pravice. Glede na zavajajoč zapis na uradnem portalu, vrnitev v prejšnje stanje zahteva tudi načelo sorazmernosti.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrne primerjavo sporne situacije z vročitvijo zapisnika, saj meni, da gre za različni situaciji, saj je bil zapisnik prevzet v predvidenem roku, odločba pa je bila vročena s fikcijo. Trenutek pošiljanja obvestila v sistemu eDavki nima narave javne listine in tožnik bi moral to obvestilo prebrati skupaj z osebnim obvestilom. Zaslišanje odvetnika A. A. ni potrebno, ker so dejanske okoliščine v zadevi nesporne. Ker je do zamude prišlo iz razloga premajhne skrbnosti tožnika in ne iz razlogov, ki bi bili na strani davčnega organa, načelo sorazmernosti ni bilo kršeno.

8. Tožbi se ugodi in se o zadevi odloči tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da dejansko stanje, na katerem temelji odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni sporno. Ni sporno, da je bila Odločba z dne 20. 5. 2019 tožniku vročena s fikcijo vročitve na portalu eDavki (drugi stavek petega odstavka 85.a člena ZDavP-2). Nadalje tudi ni sporno, da je bil na prvi strani portala eDavki v vrstici, kjer je napisano "fikcija vročitve", naveden datum 5. 6. 2019, obenem pa je bilo na portal odloženo tudi obvestilo, v katerem je bil naveden pravilen datum vročitve, to je dan prej. Sodišče tudi sprejema tožnikovo trditev (ki je tudi prvostopenjski organ in tožena stranka ne prerekata), da je na portalu preveril zgolj prvo stran, ne pa tudi obvestila, torej da se je zanesel na zapis na prvi strani portala in je to razlog za zamudo. Tožena stranka tudi ne prereka tožnikove trditve, da je pritožba prišla na organ v roku treh dni po izteku roka. V teh okoliščinah pa ostaja med strankama sporno, ali te okoliščine predstavljajo opravičljiv razlog za zamudo po prvem odstavku 103. člena ZUP, oziroma ali gre za zamudo roka zaradi tožnikove očitne pomote, kar je pogoj za vrnitev v prejšnje stanje po tretjem odstavku 103. člena ZUP.

10. Davčna organa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje utemeljujeta s tem, da je tožnika zastopal kvalificiran pooblaščenec (odvetnik), ki bi moral poznati ureditev po drugem stavku petega odstavka 85. člena ZDavP-2, obenem pa bi lahko oziroma bi tudi moral preveriti še vsebino obvestila na portalu eDavki, s čimer bi ugotovil, da zapis na prvi strani portala ne pomeni datuma vročitve. Nosilni razlog za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je tako očitek tožnikovemu pooblaščencu, da bi z ustrezno stopnjo skrbnosti lahko ugotovil, da je v zmoti, zato je krivda za pomoto zgolj njegova.

11. Sodišče se strinja s stališčem, da je tožnikov pooblaščenec imel možnost ugotoviti, da je v zmoti, ne more pa se strinjati s stališčem davčnih organov, da je krivda za zamudo izključno na strani tožnika. Tudi sodišče namreč na podlagi listin v sodnem spisu ugotavlja, da je zapis na prvi strani portala eDavki zavajajoč in da uporabnik portala šele s tem, ko se mu vzpostavi dvom v ta zapis in ga gre posledično preverjati, ugotovi, da gre za drug podatek in ne za podatek o datumu fikcije vročitve.

12. Davčna organa zavrneta tožnikovo sklicevanje na odločitev tukajšnjega sodišča v sodbi I U 394/2015, kjer se je vrnitev v prejšnje stanje dopustila, ker je laično tožnico (kar ni primer v tej zadevi) glede datuma vročitve zavedla njena mama, torej prav tako laična oseba. Sodišče pa ugotavlja, da gre v tej zadevi pri obeh subjektih, ki sta vključena v situacijo, ki je privedla do zmote, za subjekt, od katerega se pričakuje višja stopnja skrbnosti. Zavajajoč zapis je namreč nastal na uradnem portalu davčnega organa, ki je odgovoren za vsebino na portalu. V tem primeru je tako šlo za premajhno skrbnost pri obeh strankah, čemur sta prvostopenjski organ in tožena stranka pri tehtanju pogojev za vrnitev v prejšnje stanje, po oceni sodišča, dala premajhno težo. V tehtanju krivde za nastalo zmoto je treba upoštevati tudi, da gre na strani prvostopenjskega organa za upravni organ, ki ima tudi po načelu varstva pravic strank, kot ga določa prvi odstavek 7. člena ZDavP-2, dolžnost varovati procesne pravice davčnih zavezancev. Zato je razumen tožbeni ugovor, da se je zanesel na podatek na portalu, ker gre za portal davčnega organa.

13. Po povedanem sodišče v okoliščinah tega primera sodi, da je do zamude roka prišlo na podlagi očitne zmote, razlogi za nastanek te zmote pa so na strani obeh strank, ki bi obe (glede na svoje subjektivne lastnosti) morali delovati s povečano stopnjo skrbnosti. Zato so v okoliščinah tega primera izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po tretji točki 103. člena ZUP2, saj bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti (tudi zaradi teže posledice za tožnika, ki je izgubil pravico do sodnega varstva zoper odmerno odločbo davčnega organa) in načelom pravne pravičnosti, da se v tehtanju razlogov za očitno pomoto ne bi upošteval tudi delež odgovornosti davčnega organa. Glede na ugotovljeno, sodišče ni rabilo presojati pogojev po prvem odstavku 103. člena ZUP.

14. Takšna odločitev, po presoji sodišča, tudi ni v nasprotju z obstoječo sodno prakso. V sodbi opr. št. I U 394/2015 se sodišče ni opredeljevalo do situacije dveh kvalificiranih strank. Obravnavani zadevi je po okoliščinah bolj podobna zadeva I U 322/2015 z dne 10. 6. 2015, kjer naj bi zmoto povzročil belgijski davčni organ s spremnim dopisom ob vročitvi odločbe slovenskega davčnega organa, vendar pa iz opisa dejanskega stanja izhaja, da je šlo za situacijo, kjer zapis davčnega organa niti ni bil tako zavajajoč, kot je skušal v zadevi prikazati tožnik, obenem pa gre za vročanje odločitve preko tujega davčnega organa, kar je drugačna situacija od obravnavane, kjer se sodišče strinja, da zapis ustvari vtis, kot da gre za datum fikcije vročitve.3 Drugačne so tudi okoliščine v sodbi VSRS, X Ips 927/2004 z dne 8.08.2008, kjer je očitno pomoto povzročila oseba iz sfere tožnikove odgovornosti.

15. Tožnik je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije in ker sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je dejansko stanje med strankama nesporno in je obenem tudi narava stvari takšna, da sodišče lahko odloči o tožnikovem zahtevku, ki je bil sicer podan v davčnem postopku, je tožnikovemu zahtevku, tudi iz razloga ekonomičnosti, sledilo. S to sodbo sodišče odpravlja izpodbijani sklep in obenem odloči, da se tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. V nadaljevanju postopka bo moral tako prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper odločbo št. DT 0610-863/2018-28-04-520-21 z dne 20. 5. 2019 šteti za pravočasno in z njo ravnati skladno s pravili davčnega postopka.

16. Sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, sporno je bilo zgolj materialno pravno vprašanje, ali je v teh okoliščinah tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje dovoljen.

17. Ker je sodišče v obravnavanem upravnem sporu odločilo v sporu polne jurisdikcije, odločitev o stroških tega upravnega spora temelji na prvem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, priznalo stroške v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tako se za pripravo tožbe v upravnem sporu skladno s tar. št. 34/1 (neocenljiva zadeva) prizna nagrada v višini 500 točk, priznajo se še pavšalni stroški za izdatke v višini 2%, kar vse skupaj, ob vrednosti točke 0,60, znaša 306 EUR, povečano za 22 % DDV pa 373,32 EUR.

1 Točka 7. 2 Ki določa, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico. 3 Sodba UPRS, I U 322/2015 z dne 10. 6. 2015.