Jedro

Zaradi napake v predmetu pogodbe in zmote tožnikov je pogodba izpodbojna, ne pa nična.

Izrek

Pritožbi se zavrneta, dopolnitev pritožbe pa zavrže in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oba tožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo 18. 11. 1998 sklenila s tožencema in katere predmet je bila stanovanjska hiša ..., ki stoji na parceli ... v izmeri 108 m2 k. o. ..., nična, zato mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je sprejela. Takšen zahtevek je sodišče zavrnilo in naložilo tožečima strankama, da nerazdelno povrneta toženima strankama pravdne stroške v višini 1.387,22 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba ni nična, ker ne nasprotuje prisilnim predpisom, da je kvečjemu izpodbojna, o izpodbojnosti pogodbe pa je že bilo odločeno s pravnomočno sodbo.

Oba tožnika sta se zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljata pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odloči tako, da se njunemu zahtevku v celoti ugodi. Menita, da je sodišče napačno zaključilo, da pogodba ni nična, saj sta jima toženca prodala objekt, za katerega sta dobila soglasje za nadomestno gradnjo, in sta tudi podpisala izjavo, da bosta tak objekt porušila. Menita tudi, da izjava upravne enotes o tem, da starega objekta ni potrebno rušiti, nesprejemljiva in spodbuja h kršitvi upravnih odločb, saj gre za nadomestno zgrajeni objekt, zaradi katerega je potrebno prvotni objekt porušiti. Stara stanovanjska hiša ne bi smela biti predmet prodaje in bi sodišče moralo presojati veljavnost pogodbe le z vidika moralnosti. Ravnanje tožencu je bilo nemoralno in zavajajoče. Tako je bila pogodba sklenjena v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zato je pogodba tudi nična. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Naknadno, 22. 6. 2009, to je več kot 1 mesec po vložitvi pritožbe, pa sta tožnika vložila tudi dopolnitev pritožbe, ki pa jo je pritožbeno sodišče glede na to, da je prepozna, zavrglo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga pritožnika ne izpodbijata, izhaja: s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 648/2001 z dne 17. 4. 2003, ki je postala pravnomočna po sodbi Višjega sodišča v Celju z dne 5. 1. 2005, je sodišče zavrnilo zahtevek obeh sedanjih tožnikov zaradi razveljavitve kupoprodajne pogodbe z dne 18. 11. 1998, ki sta ga tožnika zoper toženca uveljavljala, ker sta zatrjevala, da je bila podana bistvena zmota glede lastnosti predmeta pogodbe. V tej sodbi je sodišče sicer ugotovilo, da je šlo za napako v volji strank, vendar pa je bil zahtevek zavrnjen iz razlogov, ker sta tožeči stranki vložili tožbo po preteku 1-letnega prekluzivnega roka; sodišče se v zadevi P 648/2001 ni ukvarjalo z vprašanjem ničnosti pogodbe, zato odločitev v tej zadevi ne pomeni razloga za zavrženje te tožbe iz razlogov, ker bi šlo za razsojeno stvar; sodišče je zato ponovno presojalo ali je kupoprodajna pogodba z dne 18. 11. 1998 nična in ugotovilo, da sklenitev pogodbe sama po sebi ni nična, ker pogodba ni niti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali Ustavo niti moralno sporna; sodišče je verjelo tožniku V. B., ki je povedal, da sta se s sinom po nakupu vselila v staro hišo in sta v njej bivala slabo leto, nato pa je izvedel, da mu je toženec prodal hišo na goljufiv način, saj je ugotovil, da obstaja izjava toženca, da bo staro hišo porušil. To izjavo pa je toženec podpisal 1990. leta. To dejstvo sta jima toženca zamolčala, za to izjavo pa je izvedel šele 1999; zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe je bila opravljena parcelacija parcele tako, da se je za prodano nepremičnino na novo odmerila parcela, ki pripada sporni stari hiši; iz dopisa Upravne enotes Žalec z dne 12. 2. 2008 izhaja, da sta toženca kot investitorja pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo enodružinske nadomestne stanovanjske hiše na osnovi takrat veljavnega Urbanističnega reda v Občini Žalec, po takratnih pravilih pa je bil eden izmed pogojev za nadomestno gradnjo tudi izjava investitorja, da bo po vselitvi v nadomestno hišo star objekt na lastne stroške porušil. Po mnenju upravnega organa je takšno izjavo razlagati bolj kot enega izmed urbanističnih pogojev, da je sploh prišlo do nadomestne gradnje, medtem ko izrek odločbe o gradbenem dovoljenju ni vseboval zahteve za porušenje starega objekta, zato tudi po mnenju upravnega organa ni pravnega temelja za vodenje postopka rušenja. Zato prodajalcev ni mogoče prisiliti, da porušita staro hišo; sodišče prve stopnje je nato ugotavljalo, kaj pomeni pojem nadomestne gradnje ter ugotovilo, da je bil po takrat veljavnih predpisih smisel in prednost takšne gradnje v tem, da je takšno zemljišče že bilo opremljeno z vodo, elektriko in ostalimi komunalnimi priključki.

Sodišče prve stopnje je nato na podlagi predpisov o graditvi objektov, to je Zakona o graditvi objektov, Zakona o urejanju prostora, Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Zakona o stavbnih zemljiščih, ugotovilo, da pogodba, s katero sta toženca prodala stari objekt kljub njuni izjavi ne nasprotuje prisilnim predpisom o graditvi objektov ter da objekt, ki je bil predmet pogodbe zaradi tega ni bil izključen iz pravnega prometa.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prodaja nepremičnine v tem primeru ne krši moralnih načel, zaradi katerih bi bila pogodba nična (ZOR člen 103), saj ravnanje osebe, ki sopogodbenika spravi v bistveno zmoto, zato da se sklene pogodba, sicer res ni moralno, vendar daje zakon takšni osebi drugo varstvo in sicer lahko v skladu z določbo členov 61, 65 ZOR, ki urejata bistveno zmoto in prevaro (ki je veljal v času nastanka spornega razmerja) izpodbija pogodbo s tem, da zahteva, da se pogodba razveljavi. Tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je glede na to, da je sodišče ugotovilo, da sta toženca zamolčala dejstvo, ki se nanaša na nadomestno gradnjo, tožnika spravila v bistveno zmoto ali ju prevarala, vendar bi tožnika imela na razpolago tožbo na izpodbojnost pogodbe po 112. čl. ZOR, ni pa takšna pogodba sama po sebi nična (103 člen ZOR). 47. čl. ZOR, enako pa tudi sedaj veljavni 35 člen OZ, določa, da je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Gre za najstrožjo sankcijo, saj pogodbena obveznost ne more obstajati, če je ni mogoče izpolniti, določiti njene vsebine ali če nasprotuje prisilnim predpisom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogodba zaradi predmeta obveznosti, to je stare stanovanjske hiše, nadomeščene z novo, kvečjemu izpodbojna, in da takšen predmet obveznosti ni nemogoč, ima kvečjemu napako. Ker je zakonodajalec za takšne primere predvidel izpodbojnost pogodbe, pogodba sama po sebi tudi ni tako nemoralna, da bi bila zaradi tega nična. Iz tega razloga pa je odločitev sodišča pravilna in pritožba ni utemeljena.

Pritožnik še v pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo izjavo upravne enotes in da je takšna izjava nesprejemljiva. Sodišče prve stopnje je to dejstvo v razlogih sodbe obrazložilo na podlagi predpisov, ki so veljali v času nastanka spornega razmerja in na podlagi teh predpisov zaključilo, da objekt, na podlagi katerega je bil zgrajen nov objekt, zgolj iz tega dejstva ne postane nelegaliziran objekt, saj noben predpis ne predpisuje obveznega rušenja objekta in da prodaja nepremičnine v takem primeru ne krši moralnih načel tako, da bi bila pogodba sama po sebi nična. Zato sodišče prve stopnje takšnih zaključkov ni napravilo zgolj na podlagi izjave upravne enotes, pač pa tudi na podlagi predpisov, veljavnih v času nastanka spornega razmerja. Zato pritožbene navedbe v tem delu prav tako niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo pravno podlago, to je določbe 47. in 103. in 112. člena ZOR, ki urejajo ničnost in izpodbojnost pogodbe, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bil potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka.