Jedro

V konkretnem primeru je pravni temelj za vrnitev parkirnih mest v toženkino posest ter odstranitev ovir najemna pogodba. V obrazložitvi tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe toženka sama ugotavlja, da je najemno razmerje prenehalo že pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato o tem in o pravnih posledicah tega dejstva ni mogoče ponovno odločati, predvsem pa ne v upravnem postopku.

Izrek

Odločba Mestne občine Kranj, Urada za gospodarstvo in GJS, št. 371-0050/2008-(46/07) z dne 15. 11. 2013 se v 1., 2., 3. in 4. točki izreče za nično.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da na parkirišču parc. št. 967/0 k.o. ... nista več rezervirani parkirni mesti za potrebe tožnice (1. točka izreka), da tožnica ni več najemnik teh parkirnih mest (2. točka izreka) ter da je rezervirani parkirni površini treba talno označiti in odstraniti fizične ovire (3. točka izreka), pri čemer je fizične ovire dolžna odstraniti tožnica (4. točka izreka), talne označbe pa označiti Komunala ... (5. točka izreka).

Svojo odločitev je oprla na določbo

17. člena Odloka o ureditvi in pravilih cestnega prometa v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju Odlok), saj je ugotovila, da prometna signalizacija od prenehanja veljavnosti pogodbenega razmerja ni bila ustrezno obnovljena.

Župan toženke je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je obravnavano območje na podlagi 4. člena Odloka določeno kot območje za pešce, predmetni parkirni mesti pa ne izpolnjujeta pogojev za rezervirane parkirne površine iz 17. člena Odloka. Navaja še, da je najemna pogodba sicer prenehala že 1. 3. 2012, vendar se z izpodbijano odločbo ureja nezakonito stanje v zvezi s statusom in označitvijo predmetnih parkirnih mest. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji je zgolj s 4. točko izreka izpodbijane odločbe naložena obveznost, pri čemer ta ni konkretizirana. Navaja še, da je bila najemna pogodba sklenjena do razširitve območja za pešce. Ker je bilo to določeno s sprejetjem 4. člena Odloka, izpodbijana odločba ne more temeljiti na 17. členu Odloka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodaja, da je izrek v 4. točki jasen, saj je treba odstraniti vse ovire, iz dokazov, ki jih je predložila tožnica sama, pa je razvidno, da je ovira kovinski stebriček.

Sodišče je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov: V zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz najemne pogodbe, ki se nahaja v upravnih spisih, da je bilo med strankama sklenjeno najemno razmerje za parkirni mesti na zemljišču parc. št. 967/0 k.o. ..., in sicer do razširitve območja za pešce na tem območju. Prav tako ni sporno, da je bilo to območje na podlagi 4. člena Odloka določeno kot območje za pešce.

V skladu z določbami Obligacijskega zakonika (členi 587 – 618) je najemnik po poteku časa, za katerega je sklenjena najemna pogodba, stvar dolžan vrniti nepoškodovano, če je med najemom izvršil na stvari kakšne spremembe, pa jo je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v najem.

V konkretnem primeru to pomeni, da je pravni temelj za vrnitev parkirnih mest v toženkino posest ter odstranitev ovir najemna pogodba. V obrazložitvi tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe toženka sama ugotavlja, da je najemno razmerje prenehalo že pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato o tem in o pravnih posledicah tega dejstva ni mogoče ponovno odločati, predvsem pa ne v upravnem postopku, saj za to ni podlage v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Po določbi 126. člena ZUP se namreč upravni postopek po uradni dolžnosti, kot je to v obravnavanem primeru, lahko začne samo, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če se ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek, pri čemer je ta zadnja podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti podana samo, če predpis javnopravne narave določeni organ tudi pooblašča za ukrepanje v takšni vrsti upravnih stvari (ZUP s komentarjem, GV 2004, str. 427).

Niti v 17. členu Odloka, ki določa pogoje za rezervirane parkirne površine, niti v ostalih določbah tega odloka, ni podlage za upravno ukrepanje s strani toženke. Prav tako to ne izhaja iz 100. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki ga toženka navaja v uvodu izpodbijane odločbe, in ki jo pooblašča, da določi prometno ureditev na občinskih cestah (drugi in tretji odstavek tega člena) in s tem v zvezi prometno signalizacijo (peti odstavek tega člena). Gre namreč za pooblastilo občini, da to uredi na splošni ravni, kar je toženka storila s sprejetjem Odloka. Nadzor nad izvajanjem določb tega Odloka in drugih predpisov, ki urejajo javne ceste, pa po določbah 106. člena in 112. člena ZCes-1 opravljajo občinski redarji oz. inšpekcijski organ, pristojen za ceste.

Kot že rečeno, je bilo dejstvo, da predmetni parkirni mesti nista več rezervirani parkirni mesti, določeno s 4. členom Odloka ter je bil tudi izveden postopek odpovedi najemne pogodbe. Ali je bil ta postopek pravilno in dokončno izveden, pa ne more biti predmet upravnega odločanja.

To pomeni, da se z izpodbijano odločbo odloča o civilnopravnem razmerju, ki se v primeru spora praviloma uveljavlja v civilnem (pravdnem) postopku in ne z upravno odločbo. Izpodbijana odločba zato ni le nezakonita, kot meni tožnica, temveč se z njo odloča v zadevi, ki spada v sodno pristojnost. Gre za ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 68. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za nično.