Jedro

Le navedba v zahtevi, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu zaplenjeno celotno premoženje, še ne pomeni izrecne zahteve za vračilo premičnega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1810/98-10 z dne 5.5.1999 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.7.1998, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote R. na K. z dne 7.4.1998. S to odločbo je organ prve stopnje med drugim odločil, da je zavezanec za denacionalizacijo Slovenski odškodninski sklad, d.d., Ljubljana, dolžan v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca F.P., umrlega 1.2.1951, izročiti začasni skrbnici A.M. S. z R. na K., obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v skupni višini 317.789,00 DEM za nepremičnine in 9.916,00 USD za premičnine, izplačljive v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila, kot odškodnino za nepremičnine (kmetijska zemljišča, stavbna zemljišča in stavbe) in premičnine podržavljene pri vl. št. 16 k.o. Z. Pod točko 2 iste odločbe upravnega organa so navedene nepremičnine s parcelnimi številkami: 22/2 - pašnik 2, 22/3 - pašnik 2, 22/3 - pašnik 1, 26/2 - njiva 3, 28 - njiva 3, 35 - sadovnjak 4, 36 - pašnik 3, 38/2 - pašnik 1, 28/3 - pašnik 3, 3 - pašnik 1, 26/1 - pašnik 2, 27 - njiva 4, 30/1 - travnik 4, 30/2 - travnik 4, 30/3 - travnik 4, 30/4 - njiva 3, 32 - njiva 3, 37 - travnik 4, 39 - njiva 4, 40 - pašnik 3, 42 - travnik 4, 43 - travnik 3, 3 - stavbišče, 6/1 - stavbišče, 6/2 - stavbišče. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena. Predmet zahtevka obsega tako nepremične kot premične stvari, ki so taksativno naštete in ovrednotene. Zato je upravni organ utemeljeno štel, da se zahtevek nanaša tudi na premičnine. Katere premičnine so bile podržavljene, izhaja iz podatkov pridobljenih upravnih spisov. Iz cenitve, ki jo je dobila v vednost tudi tožeča stranka, pa je razvidno, za katere premične stvari gre upravičencu odškodnina. Tožeča stranka zato s pavšalnim ugovorom, da ni razvidno, ali so bile premične stvari tudi dejansko odvzete upravičencu in katere premičnine so predmet denacionalizacije, ni mogla uspeti. Tožeča stranka tudi nima prav, ko zatrjuje, da ni ugotovljena pravilna vrednost objektov na parc. št. 6/1 in 6/2, pri katerih naj ne bi bile upoštevane pripombe tožeče stranke glede točk za konstrukcijo zaradi lesene in enostavne izvedbe. Stanje spornih objektov in njihovo vrednost je prvostopenjski upravni organ ugotavljal na podlagi listin in z izvedencem ing. M.B. Upravni organ prve stopnje je v svoji odločbi opravil oceno izvedenih dokazov, ki jo je v izpodbijani odločbi sprejela tudi tožena stranka. Tudi po presoji sodišča je utemeljitev sprejete odločitve prepričljiva in ne zbuja dvoma o njeni pravilnosti. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na ugotovljeno stanje in vrednotenje spornih objektov in drugih podržavljenih stvari. Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožeča stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in vztraja pri vseh navedbah, ki jih je podala v dosedanjem postopku, tako pred upravnim organom prve stopnje, kot tudi v pritožbi in tožbi. Zaradi neupoštevanja pripomb na cenitev, ter pripomb o premičnem premoženju je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, napačno uporabljeno materialno pravo, kršene pa so tudi določbe postopka. V celoti vztraja pri pripombah na cenitev nepremičnin, to je stanovanjskih stavb in hleva na parc. št. 6/1 in 6/2. Zaradi enostavne izvedbe objektov (na primer opečni zid debeline 25 cm, delno lesene stene in slabši ostali elementi gradnje) bi bilo treba število točk ustrezno znižati. Tudi cenitev hleva s steljnikom ni pravilna. Hlev s skednjem bi bilo treba oceniti kot glavni objekt druge kategorije, steljnik pa kot pomožni objekt druge kategorije. Tožeča stranka še vedno meni, da ni mogoče šteti, da je bila vložena zahteva za denacionalizacijo premičnin, saj je vlagateljica zahteve izrecno navajala, da zahteva vrnitev nepremičnega premoženja, premičnin pa sploh ni omenjala. Povsem neutemeljeno so zajeta v cenitvi premičnin tudi drevesa, ki ne morejo biti predmet samostojne cenitve, poleg že ocenjenih zemljišč, na katerih so stala, saj denacionalizacijski predpisi tega ne predvidevajo. Gre za postavki "97 malih raznih dreves v znesku 5.820,00 din" in "40 velikih raznih dreves v znesku 8.800,00 din", oziroma skupno valorizirano 1.725,16 USD. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Prizadeta stranka, pravna naslednica po denacionalizacijskem upravičencu F.P., A.M.S. je v odgovoru na pritožbo prvotno predlagala njeno zavrnitev, nato pa je med upravnim sporom poslala dopolnitev k svojemu odgovoru na pritožbo skupaj s popravljenim izvedeniškim mnenjem izvedenca M.B. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ali pa s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Glede na določbo 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati natančne podatke o nepremičninah in premičninah, katerih vračilo se zahteva v denacionalizacijskem postopku. Če stranka v denacionalizacijskem postopku poleg nepremičnin zahteva še premičnine, mora to v svoji zahtevi posebej navesti, kar je razvidno tudi iz 17. člena ZDen. Ta določba ZDen našteva, katere premičnine so lahko predmet denacionalizacije. V konkretni zadevi pa v zahtevi za denacionalizacijo z dne 18.1.1992, ki je med predloženimi upravnimi spisi, niso bile navedene premičnine, ki naj bi se vrnile denacionalizacijskemu upravičencu. Le navedba v zahtevi, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu zaplenjeno celotno premoženje, še ne pomeni izrecne zahteve za vračilo premičnega premoženja. Zapisnik o zaplembi premoženja, ki je bil predložen med denacionalizacijskim postopkom, je lahko le podlaga za dokazovanje utemeljenosti določene zahteve, ne more pa nadomestiti same zahteve za denacionalizacijo. Upravnemu organu pa tudi ne more biti prepuščeno, da sam, mimo zahteve za denacionalizacijo, odloča o tem, katere premičnine bodo predmet denacionalizacije in katere ne. Tožeča stranka ima prav, ko na to vprašanje opozarja v pritožbi.

V konkretni zadevi so bila tudi drevesa ocenjena posebej kot premičnine. Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da denacionalizacijski predpisi ne predvidevajo samostojne cenitve dreves, če gre za vrednotenje podržavljenih kmetijskih zemljišč. To izhaja iz Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s pripombami na cenitev nepremičnin na parc. št. 6/1 in 6/2. Tudi, če gre za nebistvena odstopanja, morajo biti le-ta v izvedenskem mnenju ne le ugotovljena, temveč tudi pojasnjena v skladu z navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ter pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš. Tega pa izvedenec B. v svojem mnenju, s katerim se strinjata tožena stranka in sodišče prve stopnje, ni upošteval. Ob tem, da je ostalo nepojasnjeno, kakšno dejansko podlago ima sporna odločitev o višini odškodnine, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča, kršilo določbo 51. člena ZUS, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. in 76. člena ZUS.