Jedro

V zvezi z odsotnostjo pooblastila za sklenitev sodne poravnave je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz procesnega dokaznega bremena. Ob trditvah tožnikov, da prva tožnica pooblastila odvetniku za sklenitev poravnave ni podala, in predložitvijo pooblastila, ki je bilo dano kasneje in za drug postopek, je bilo na tožencih dokazno breme o obstoju pooblastila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo tožbo in dovolilo, da se delna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama dne 17. 4. 2013, v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. Št. N 18/2010, v kateri so tožeče stranke (predlagatelji) in pravna prednica toženih strank (nasprotna udeleženka) pod točko 1 ugotovile, da je stavbišče pod stavbo na naslovu K., parc. št. 1, k. o. x v solasti A. A. do ¼, B. B. do ¼ ter C. C. do ½. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa na račun tožeče naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 594,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta toženca. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Sodišču očitata kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj s tožbo zaradi vročanja na podlagi fikcije nista bila seznanjena. Poudarjata, da tožnika nista postala lastnika nepremičnine parc. št. 1 in 2, k. o. x, saj je bila pogodba razveljavljena. Njun delež na stavbišču pod stavbo zato ne more biti večji od dogovorjenega. Trdita, da je v nepravdnem postopku oba tožnika vedno zastopal odvetnik Č. Č., zato se nikoli ni postavil dvom o veljavnosti pooblastila. Pri sklepanju poravnav mora na obstoj ustreznih pooblastil paziti tudi sodišče. Ker jima je bila s strani sodišča vročena zamudna sodba, kjer tožbene trditve niso bile povzete, se nista mogla uspešno braniti in predlagati drugih dokazov (npr. vpogled v spis). Menita, da bi takšen vpogled lahko opravilo sodišče prave stopnje po uradni dolžnosti. Ob sklepanju poravnave je bil sicer prisoten prvi tožnik, ki je drugo tožnico zagotovo seznanil z besedilom izpodbijane sodne poravnave. Vztrajata, da je bila tožba za razveljavitev sodne poravnave vložena prepozno, saj sta bila tožnika s sklenitvijo sodne poravnave seznanjena že ob podpisu sodne poravnave, tj. 17. 4. 2013. Zahtevata tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnika odgovora na pravilno vročeno pritožbo nista podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in v skladu z napotki pritožbenega sodišča tožencema vročalo tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3543/2014 z dne 18. 2. 2015 in dopis pooblaščenca tožnikov z dne 6. 3. 2015. Pritožbeni očitki glede kršitve pravice do izjave v postopku so zato neutemeljeni. O tem, da je bila tožba vročana pravilno, in sicer pravni prednici tožencev na podlagi fikcije vročitve, se je pritožbeno sodišče že izreklo (primerjaj točko 6 sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, list. št. 111). Ker sta toženca kot dediča po pokojni C. C. vstopila v pravna razmerja zapustnika, se v skladu z 208. členom ZPP postopek nadaljuje proti njima, pri čemer morata pravdo prevzeti v takšnem stanju, v katerem je, ko vstopita vanjo.

6. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila dne 17. 4. 2013 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah sklenjena delna sodna poravnava, s katero so bili določeni deleži na stavbišču pod stavbo na naslovu K. Tožnika tožbo vlagata na podlagi napotitvenega sklepa z dne 17. 1. 2014, na podlagi katerega sta bila napotena, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa vložita tožbo za razveljavitev 1. točke delne sodne poravnave. V tem delu pritožbeno sodišče pripominja, da je tovrstni napotitveni sklep napačen. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je namreč samostojno izredno pravno sredstvo, ki ga lahko upravičena oseba vloži neodvisno od napotitve sodišča. Ker je po sklenitvi izpodbijane sodne poravnave med pravdnimi strankami nastal spor o velikosti deležev na stavbišču pod stavbo, bi sodišče predlagatelja, ki sta trdila, da je njun delež večji od 1/4, moralo napotiti, da večji delež uveljavljata v pravdnem postopku. Tožbo v konkretni zadevi je zato potrebno presojati neodvisno od napotitvenega sklepa in v skladu z določbami 392. in 393. člena ZPP, ki tovrstno pravno sredstvo urejajo.

7. Glede vprašanja pravočasnosti tožbe je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz prvega odstavka 393. člena ZPP, ki določa, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave mogoče vložiti v treh mesecih od dneva, ko je stranka izvedela za razveljavitveni razlog. Tožba izpostavlja dva razloga za razveljavitev poravnave, in sicer odsotnost pooblastila glede druge tožnice in sklenitev poravnave v zmoti (prvi odstavek 392. člena ZPP). V zvezi s slednjim s pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zmota ni bila opravičljiva, zato poravnave ni moč razveljaviti na tej podlagi. Glede odsotnosti pooblastila pa je v zvezi s pravočasnostjo tožbe bistveno ugotoviti, kdaj je druga tožnica izvedela, da je bila poravnava sklenjena brez njenega pooblastila. Iz trditev tožbe, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da druga tožnica ni sodelovala na naroku, kjer je bila sklenjena sodna poravnava. Na naroku je sicer sodeloval prvi tožnik in odvetnik Č. Č., ki pa (potrditvah tožnikov) v času sklenitve poravnave ni imel njenega pooblastila. Slednje mu je bilo glede zastopanja v drugi zadevi dano šele 3. 5. 2013 (priloga A7), pri čemer njegovo zastopanje brez pooblastila kasneje ni bilo odobreno. Toženca v pritožbi z dne 24. 12. 2015, ki jo je sodišče obravnavalo kot odgovor na tožbo, trdita, da je druga tožnica za poravnavo izvedela najkasneje 18. 4. 2013, tj. en dan po sklenitvi. Ker ob tem priznavata, da druga tožnica sodne poravnave ni podpisala, dokazov oziroma trditev o tem, da ji je bila sklenitev sodne poravnave znana, pa ne podata, je sodišče utemeljeno štelo, da se je druga tožnica s sodno poravnavo seznanila šele na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo, ki ga je prejela 12. 3. 2014. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da ji sodna poravnava ni bila vročena. Tožba je bila zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vložena pravočasno.

8. V zvezi z odsotnostjo pooblastila za sklenitev sodne poravnave je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz procesnega dokaznega bremena. Ob trditvah tožnikov, da prva tožnica pooblastila odvetniku za sklenitev poravnave ni podala in predložitvijo pooblastila, ki je bilo dano kasneje in za drug postopek, je bilo na tožencih dokazno breme o obstoju pooblastila. Slednja v tem delu nista podala dokaznih predlogov (npr. vpogled v spis), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da jima trditev tožnikov ni uspelo izpodbiti. V odgovor pritožnikom še velja dodati, da v pravdnem postopku velja t. i. razpravno načelo (7. člen ZPP), ki od strank zahteva, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in navedejo vse dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče zato po uradni dolžnosti ne sme izvajati dokazov, ki jih stranke niso navajale, razen izjemoma, če bi šlo za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da pooblastila za sklenitev sodne poravnave ni bilo, zato je podan izpodbojni razlog po 3. točki prvega odstavka 398. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v konkretni zadevi niso pravno relevantne trditve glede lastništva nepremičnine, ki lahko vplivajo na lastniške deleže pravdnih strank. Vprašanje lastništva in pripadajočih deležev bo namreč (lahko) predmet nadaljevanja nepravdnega postopka.

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti(1) (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče pripominja, da izpodbijani sklep ni sestavljen v skladu s 324. členom ZPP, ki določa, da sodišče v obrazložitvi odločbe navede zahtevke strank, njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katerih temelji odločitev sodišča. Dobesedni prepisi vlog in odločitev pritožbenega sodišča zato v sodno odločbo ne sodijo. Vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe; je pa nepotrebni balast.