Jedro

Tožena stranka ni sledila napotkom sodišča iz predhodnega postopka in v zvezi z zahtevkom za plačilo materialne in nematerialne škode ni navedla pravne podlage za uveljavljanje zahtevka ter posledično s tem v zvezi ni izvedla presoje verjetnosti izgleda za uspeh. Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da gre za pravno in dejansko zelo zapleten zahtevek, o katerem bo mogoče odločiti šele po izvedenem dokaznem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 2341/2012 z dne 3. 1. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva stranke z interesom, A.A., za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 2341/2012 z dne 2. 1. 2013, odločila, da se prošnji za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A. ugodi in se mu odobri izredna BPP zaradi vložitve odškodninskega zahtevka zoper odvetnico B.B., zaradi nepravilnega dela, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji od 11. 9. 2012 in da se za izvajanje BPP določi odvetnica C.C. iz Č. Odločitev temelji na ugotovitvi, da gre za ponovljeni postopek odločanja, v katerem je tožena stranka ponovno odločala o prosilčevi vlogi za dodelitev BPP.

Uvodoma je tožena stranka pojasnila, da je do BPP na podlagi 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upravičena oseba, ki kumulativno izpolnjuje finančni in objektivni pogoj. Ker je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči v višini 260 EUR, se na podlagi drugega odstavka 12. člena ZBPP njegov finančni položaj v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja.

V nadaljevanju je tožena stranka morala ugotoviti, ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, v skladu z določbo 24. člena ZBPP. Ugotovila je, da je bila prosilcu z odločbami tožene stranke Bpp 22/2009 z dne 13. 1. 2009 in Bpp 137/2009 z dne 6. 4. 2009, dodeljena BPP. V obeh zadevah je bila za izvajanje BPP določena odvetnica B.B. iz Č. Zaradi odvetničinega nevestnega dela je prosilec toženo stranko zaprosil, da se odvetnico B.B. razreši in se mu dodeli novega zagovornika. Zoper odvetnico je podal tudi kazensko ovadbo, na podlagi katere so bila pri Okrajnem sodišču v Žalcu, opr. št. I Kpd 60650/2011, že izvedena preiskovalna dejanja. Prosilec želi vložiti tožbo zaradi plačila odškodnine v skupni višini 25.100,00 EUR, saj je zaradi odvetničinih protipravnih ravnanj utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Škodo dokazuje z navedbo, da je vložil tožbo zaradi povrnitve vlaganj v nepremičnino na naslovu …, namesto v aprilu 2009, šele junija 2011. Postopek še vedno traja, čeprav je v tem času vrednost vlaganj v nepremičnino s strani prosilca padla, zato je prosilcu nastala premoženjska škoda, ki jo ocenjuje v višini 8.000 EUR. Zaradi kršitve osebnostnih pravic ocenjuje, da mu je nastala nepremoženjska škoda v skupni višini 10.000 EUR, ker je prosilec ves čas zaupal odvetnici, da je sodni postopek v zvezi s povrnitvijo vlaganj že v teku, s čimer je odvetnica kršila prosilčevo pravico do sodnega varstva, posledično pa tudi pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Zato iz naslova razžalitve dobrega imena in časti prosilec zahteva odškodnino v višini 3.500 EUR. Iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteva tudi odškodnino v višini 3.500 EUR.

Tožena stranka ugotavlja, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ima verjeten izgled za uspeh. O samem tožbenem zahtevku se bo glede na dejansko stanje mogoče izreči šele po izvedenem dokaznem postopku, prosilčeve navedbe v odškodninskem zahtevku pa utemeljujejo zaključek, da bi prosilec imel verjetni izgled za uspeh na podlagi vložene tožbe in je zato razumno začeti civilni postopek. Zadeva za katero želi prosilec dodelitev BPP je zapletena v pravnem in dejanskem pogledu in ima prosilec glede na stanje zadeve vsaj minimalno verjetni izgled za uspeh. V konkretnem postopku mu bo zagotovo v pomoč pravni strokovnjak, saj sam nima dovolj pravnega znanja, zato je v zadevi dodelitev BPP utemeljena. V trenutni fazi je utemeljena zgolj BPP, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v primeru pa, da bodo tekom postopka nastali dodatni stroški, pa bo prosilec moral vložiti ponovno prošnjo za dodelitev BPP. Prav tako je zadeva pomembna tudi za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj, ker je prosilec zaradi ravnanj odvetnice utrpel premoženjsko škodo, zaradi plačila akontacije ter zaradi zmanjšanja vrednosti vlaganj v nepremičnino in nepremoženjsko škodo iz naslova kršitve pravice do sodnega varstva, kršitve pravice do enakega varstva pravic, kršitve pravice do pravnega sredstva, za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot to podrobneje izhaja iz odškodninskega zahtevka. Prav tako bi znesek, na katerega glasi tožbeni zahtevek oziroma znesek, ki bo morebiti prisojen v korist tožnika, pomembno vplival na njegov socialnoekonomski položaj, saj se preživlja le z denarno socialno pomočjo, torej so podani objektivni pogoji za dodelitev BPP.

Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka. Meni, da tožena stranka ni ravnala po navodilu Upravnega sodišča RS, saj je povzela le navajanja prosilca. Svoje odločitve ni pojasnila v zadostni meri, odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je nerazumljiva, zaradi česar je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka. V spisu se nahaja odškodninski zahtevek prosilca naslovljen na odvetnico z dne 24. 8. 2012. Ta zahtevek je bil tudi podlaga za odločitev tožene stranke, in v delu, ki se nanaša na plačilo 100 EUR, ni sporen. Sporen pa je zahtevek v višini povzročene materialne škode v višini 8.000 EUR. Tožnica pojasnjuje, da zamik vložitve tožbe na vrednost vlaganj ni vplival. Prav tako ni utemeljen prosilčev zahtevek v višini 10.000,00 EUR, ker gre za kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, te pa se nanašajo na delovanje oziroma postopanje sodišča ali državnega organ lokalne skupnosti in nosilce javnih pooblastil, nikakor pa ne na ravnanje fizične osebe-odvetnice. V zvezi z odškodnino v znesku 3.500 EUR, ki naj bi predstavljala zadoščenje zaradi razžalitve dobrega imena in časti in enak znesek zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa dvomi, da bi prosilec utrpel takšne posledice. Meni tudi, da temelj ni podan tudi za ti dve obliki nepremoženjske škode, vendar zagotovo ni pravne podlage za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vlaganj ter kršitve ustavnih pravic, zato pogoj iz 24. člena ZBPP ni izkazan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Odgovor na tožbo je sodišču posredovala tudi stranka z interesom, ki je pojasnila, da se ne strinja z navedbami tožnice o neizpolnjevanju pogoja iz 24. člena ZBPP. Meni, da je tožena stranka razloge za dodelitev BPP pojasnila v zadostni meri. Pojasnjuje, da je stranki zaradi protipravnega ravnanja odvetnice nastala škoda, tako premoženjska, kot nepremoženjska, zaradi česar so mu bile kršene osebnostne pravice določene v Ustavi RS. Navaja razloge za kršitev zatrjevanih ustavnih pravic in navaja, da je obstoj škode iz teh naslovov stvar presoje sodišča ter izvedenega dokaznega postopka, kar ni v domeni tožene stranke. Prav tako je v presoji sodišča odločanje o odškodnini iz ostalih naslovov, torej iz naslova zmanjšanje vrednosti vlaganj v nepremičnino ter iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena ter časti ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Edina pot za vložitev odškodninskega zahtevka je sodna pot, saj odvetnica na njegova pisanja ne odgovarja. Četudi bi veljalo, da ima stranka v tej zadevi zgolj minimalne možnosti za uspeh, je primorana sprožiti ustrezni sodni postopek. Res je, da ni sporen finančni in premoženjski položaj prosilca, kar pomeni, če bi se odločba BPP resnično odpravila, bi prosilcu dejansko bila kršena njegova pravica do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic. Po mnenju stranke z interesom se tožnica mestoma po nepotrebnem spušča v presojo utemeljenosti zahtevka. Navedbe tožnice glede same višine vtoževane oziroma zatrjevane škode ne bi smele imeti nobenega vpliva na odločitev tožene stranke glede upravičenosti stranke do BPP. Dodatno navaja, da je stranka z interesom že 1. 2. 2013 vložila odškodninsko tožbo proti odvetnici, iz katere je v celoti razvidna škoda, ki je po mnenju stranke z interesom utemeljena. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in pusti izpodbijano odločbo v veljavi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku odločanja, po tem, ko je sodišče s sodbo IV U 221/2012-7 z dne 11. 12. 2012 tožbi Državnega pravobranilstva RS ugodilo in odločbo tožene stranke opr. št. Bpp 1603/2012 z dne 19. 10. 2012 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče je v navedeni sodbi zavzelo stališče, da tožena stranka izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP ni obrazložila v skladu s standardom obrazložitve Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter toženi stranki naložilo, da v ponovljenem postopku presodi vse postavke odškodninskega zahtevka, ki se nanašajo na materialno in nematerialno škodo, navede njihovo pravno podlago in odloči o verjetnosti izgleda za uspeh v pravdnem postopku.

Sodišče v tem postopku ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku izčrpno povzela razloge zaradi katerih želi prosilec, stranka z interesom v tem upravnem sporu, vložiti tožbo, ni pa sledila napotilu sodišča izraženem v sodbi IV U 221/2012-7 z dne 11. 12. 2012 v zvezi z obrazložitvijo odločitve. Prav tako tožena stranka v zvezi z zahtevkom za plačilo materialne in nematerialne škode, v skladu z določbo 24. člena ZBPP, ni navedla pravne podlage za uveljavljane zahtevke in s tem v zvezi izvedla presoje verjetnosti izgleda za uspeh. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da gre za pravno in dejansko zelo zapleten zahtevek, o katerem bo mogoče odločiti šele po izvedenem dokaznem postopku. Sodišče se s tako ugotovitvijo sicer strinja, vendar ta ugotovitev ne more nadomestiti zahteve iz 24. člena ZBPP, da je organ za BPP v okviru 24. člena ZBPP dolžan opraviti presojo verjetnega izgleda za uspeh oziroma presojo, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP določeni v 24. člena ZBPP. Te zahteve obširno navajanje prosilčevega zahtevka ne more nadomestiti. Sodišče zato ponovno opozarja na določbo 214. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa obvezne vsebine obrazložitve odločbe, med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Samo tako obrazložena odločitev sodišču omogoča presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve, zato je v konkretnem primeru obrazložitev odločbe, kljub napotilu sodišča izraženemu v sodbi IV U 221/2012-7 z dne 11. 12. 2012, pomanjkljiva, zaradi česar sodišče ni moglo preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče po presoji, da tožena stranka ni sledila napotilu sodišča izraženem v sodbi IV U 221/2012-7 z dne 11. 12. 2012 in je v izpodbijani odločbi ponovno nepravilno uporabila določbe ZUP, ki se nanašajo na obrazložitev odločbe ter določbe ZBPP, ki se nanašajo na presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP (24. člen ZBPP), izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Stranka z interesom v tem upravnem sporu je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je stranka z interesom izkazovala pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku), zato je moralo sodišče njeno zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ob primerni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, zavrniti.