Jedro

Realna nevarnost, da bi obdolženec, zoper katerega obstoji utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena ZKP, na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, je podana glede na obdolženčevo prejšnje življenje, ko je bil kot mladoletnik že obravnavan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in mu je bil 27.3.2000 izrečen vzgojni ukrep socialnega varstva, glede na dejstvo, da je bil v relativno kratkem času po izreku tega ukrepa ponovno prijet z veliko količino mamila, da je po doslej zbranih dokazih organiziral nabavo in prodajo mamila končnim kupcem, da ni zaposlen, nima rednih dohodkov in je brez lastnega premoženja.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Krškem z dne 19.9.2001 je bil na podlagi 1. odstavka 202. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženca A.K. in E.B. odrejen pripor in sicer zoper obd. A.K. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obd. E.B. pa iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbi zagovornikov obtožencev zoper sklep o odreditvi pripora je senat Okrožnega sodišča v Krškem s sklepom z dne 20.9.2001 zavrnil kot neutemeljeni.

Zagovornik obd. A.K. je vložil dne 25.9.2001 zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej pa ne navaja iz katerih razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, vlaga to izredno pravno sredstvo. Iz obrazložitve sledi, da izpodbija predvsem zaključke pravnomočnega sklepa o obstoju okoliščin, ki so narekovale odreditev pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter zoper obdolženca odrejeni pripor odpravi in ga nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa z obljubo, da ne bo zapuščal kraja stalnega prebivališča ter z obljubo, da se bo odzival vabilom sodišča, čeprav pripor ni odrejen iz razloga begosumnosti.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je sodišče obstoj pripornega razloga jasno in prepričljivo obrazložilo in očitki, ki so v tej smeri navedeni v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso utemeljeni. Pri tem opozarja na okoliščini, da je obdolženec novo istovrstno kaznivo dejanje v zvezi z mamili storil komaj leto in pol po izreku vzgojnega ukrepa in da je bil v danem primeru, kot sledi iz izpovedbe soobdolženega B., organizator nabave in priprave mamila končnim kupcem. Zato predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrne zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je poleg utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ tudi podrobno in utemeljeno pojasnjeno, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je bila pri presoji, ali je pri obdolžencu podan priporni razlog, pravilno upoštevana določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, po kateri se sme odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. V pravnomočnem sklepu je zanesljivo pojasnjeno, da je glede na obdolženčevo prejšnje življenje, ko je bil že obravnavan kot mladoletnik zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in mu je bil dne 27.3.2000 izrečen vzgojni ukrep nadzorstva socialnega varstva, glede na dejstvo, da je v relativno kratkem času po izreku tega ukrepa bil ponovno prijet z veliko količino mamila, da je po doslej zbranih dokazih organiziral nabavo in prodajo mamila končnim kupcem in da ni zaposlen in nima rednih dohodkov, prav tako pa ne lastnega premoženja, podana realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Pravnomočni sklep o odreditvi pripora tudi utemeljeno zaključuje, da realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj z izrekom katerega od milejših ukrepov ne bi bila preprečena in da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Iz teh razlogov ni bilo mogoče sprejeti zagovornikovih trditev v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, da pravnomočni sklep ni v zadostni meri pojasnil vseh za odreditev pripora iz pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odločilnih okoliščin subjektivne in objektivne narave in da jih ni pravilno presodil in zato tudi ne ugoditi njegovemu predlogu za nadomestitev pripora s hišnim priporom. Zagovornikova izvajanja pa tudi sicer predstavljajo predvsem utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornika obd. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).