Jedro

Po 2. odstavku 385. člena ZPP-77 je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da se stranka v reviziji ne more sklicevati na prekoračitev tožbenega zahtevka iz sodbe sodišča prve stopnje tudi, če bi jo - kot v danem primeru - sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo tožene stranke k nerazdelnemu plačilu tožniku dolgovane glavnice iz naslova neplačanega osebnega dohodka in najemnine v znesku 10.633,00 USD z zamudnimi obrestmi, ki veljajo v kraju izpolnitve za devizne vloge na vpogled od posamičnih v izreku pod točko 1 navedenih zneskov, vse v osmih dneh pod izvršbo. Po pobotu odmerjenih pravdnih stroškov je naložilo tožeči stranki plačilo 41.857,00 SIT, toženi stranki K. d.o.o., toženi stranki S. B. d.o.o. in S. V. d.o.o. pa je zavezalo k nerazdelnemu plačilu stroškov postopka tožniku v znesku 43.929,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi drugo in tretje tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe je utemeljilo s stališčem, da sklepi pristojnih organov o znižanju osebnih dohodkov za 20 % - ki niso bili sprejeti po pravno veljavnem postopku - za tožnika, razporejenega na delo v tujino, niso veljali. Tožniku tudi ni bila dokazana delovna neuspešnost, zneski izračunov štev. 2013/92 in 2014/92 pa so bili namenjeni pridobivanju poslov, ne pa plačilu tožnikovega dela. Plačilo mesečnega dodatka za najemnino enosobnega stanovanja na Poljskem temelji na vsebini najemne pogodbe z dne 1.8.1991. Ugotovljena dejstva tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, 13. točko 2. odstavka 339. člena ZPP in 3. odstavkom 339. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, te kršitve pa drugostopno sodišče, kljub pritožbi ni obravnavalo. Ker ni ustrezno spremenilo napadene prvostopne sodbe, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo vsebini dokaznih listin, to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki (očitno 14. točki) 2. odstavka 339. člena ZPP. To kršitev predstavlja tudi nasprotje med razlogi prvostopne sodbe in njenim izrekom, saj je sodišče pri izračunu dolžnega zneska upoštevalo znesek 29.614,00 USD, kar je bistveno več od prvotno postavljenega zneska 28.284,00 USD in znižanega na plačilo 22.057,00 USD ter kasnejših zmanjšanj tožbenega zahtevka za 100.675,00 SIT po tečaju za USD na dan 24.6.1993 ter za 136.746,00 SIT po tečaju USD na dan 14.9.1993. Zneske iz računov štev. 2013/92 in 2014/92 je sodišče zmotno štelo za provizije, čeprav iz njih jasno in nedvoumno izhaja, da gre za plačilo družbe A. na račun osebnega dohodka tožnika, kar potrjuje tudi izpovedba priče E. Ž. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je opozoriti, da je bila izdana sodba prvostopnega sodišča 15.9.1998, torej pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku - ZPP, to je 14.7.1999. Zato je na podlagi 498. člena tega zakona potrebno v revizijskem postopku, tako kot v pritožbenem postopku, uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Neutemeljen je revizijski očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka in s tem obstoja revizijskega razloga iz 2. odstavka 385. člena ZPP-77. Po omenjeni procesni določbi je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da se stranka v reviziji ne more sklicevati na prekoračitev tožbenega zahtevka iz sodbe sodišča prve stopnje tudi, če bi jo - kot v danem primeru - sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi.

V obravnavani zadevi sta drugotožena in tretjetožena stranka v pritožbi le mimogrede v enem delu prvega stavka v 3. odstavku na 4. strani obrazložitve omenili, da je prvostopno sodišče s svojo odločitvijo tudi prekoračilo tožbeni zahtevek (list. št. 142). Tega očitka ni z ničemer pojasnila in konkretizirala. Zato bi tak pavšalen pritožbeni očitek terjal odgovor pritožbenega sodišča le, če bi bilo v pritožbi izrečno navedeno in obrazloženo, kaj predstavlja sojenje ultra petitum ter zahtevana njegova odprava. Ker drugotožena stranka tega ni storila, je njena graja, da sodišče druge stopnje ni ravnalo skladno določbi 2. in 3. odstavka 365. člena ZPP-77 v zvezi s 375. členom ZPP-77 neutemeljena. Zato tudi ni podan uveljavljeni revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77. Kadar ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka (iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77) je lahko podana le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 1. odstavka 354. člena ZPP-77). Tako kršitev je mogoče uveljavljati samo, če je do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. odstavek 385. člena oziroma 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP-77). Ker drugotožena stranka kršitve postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pred sodiščem prve stopnje ni s pritožbo izrecno uveljavljala niti v smislu 3.odstavka 365. člena ZPP-77 zahtevala, je sodišče druge stopnje ni bilo dolžno upoštevati, saj po 2. odstavku 365. člena ZPP-77 opravi preizkus prvostopne sodbe samo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je revizijski očitek, da so v izpodbijani sodbi nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Ugotovitev prvostopnega sodišča na strani 8. obrazložitve, ki jo je kot pravilno sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da znaša tožnikova terjatev iz prikrajšanja na plači 29.614,00 USD in da je tožena stranka iz tega naslova plačala tožniku skupaj 18.981,85 USD ter mu tako dolguje še 10.633,00 USD, ne nasprotuje vsebini dokaznih listin, pač pa pomeni prekoračitev postavljenega tožbenega zahtevka, ki se je glasil na plačilo 28.284,00 USD. Te prekoračitve pa drugotožena stranka v pritožbenem postopku izrecno ni izpodbijala, zato, kot že obrazloženo, formalnopravni pogoji za obravnavanje tega revizijskega očitka niso podani.

Tudi revizijska graja, da bi bile ugotovitve obeh sodišč o zneskih, ki jih je prejel tožnik na račun izplačila osebnega dohodka, protispisne, ker nista bila upoštevana računa štev. 2013/92 in 2014/92, ni utemeljena. Sodišče ugovora toženih strank, da je potrebno izplačanim zneskom tožnika prišteti tudi zneske provizij, ni sprejelo, saj je na podlagi izpovedb prič M. H., B. R. in samega tožnika ugotovilo, da so bili zneski iz navedenih računov namenjeni pridobivanju poslov. Drugotožena stranka, ki se s tako dejansko ugotovitvijo sodišča ne strinja in zatrjuje, da je drugačen namen nakazila jasno razviden iz prej omenjenih računov in izpovedbe priče E. Ž., uveljavlja drugačno dokazno presojo od tiste, sprejete v pravnomočni sodbi. Na ta način zato po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 3. odstavku 385. člena ZPP-77 ni zakonska podlaga za vložitev revizije.