Jedro

Določila Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb zavezujejo sodišče le v primeru, da se pred njim rešuje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem, o katerem sta arbitražno pogodbo sklenili stranki tega spora, ne pa tudi, ko je takšno pogodbo podpisala le ena stranka in, tako kot je to v konkretnem primeru, stranski intervenient.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient nosita sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo stranskega intervenienta za prekinitev postopka in napotitev tožeče stranke na arbitražo zaradi rešitve predhodnih vprašanj.

2. Pritožbo vlaga stranski intervenient. Meni, da pravnomočna zavrnitev ugovora arbitražnega sporazuma na pristojnost za reševanje v tej zadevi spornih predhodnih vprašanj nima vpliva. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni posebnih predpisov, ki bi sodišču nalagali, da mora postopek prekiniti in reševanje predhodnih vprašanj odstopiti arbitraži. Opozarja, da je že v zahtevi za prekinitev postopka opozoril, da je med njim in pravnim prednikom tožeče stranke sklenjena Konzorcijska pogodba, ki v 13. členu vsebuje veljavno arbitražno pogodbo, ki določa, da bodo vsak morebiten spor v zvezi s to pogodbo v skladu z arbitražnimi pravili Mednarodne trgovinske zbornice v Parizu razrešili trije razsodniki s sedežem na Dunaju. O predhodnih vprašanjih, ali po Konzorcijski pogodbi obstaja pravica tožeče stranke na izplačilo prvih 10% varščin in s tem povezana terjatev tožeče stranke do stranskega intervenienta, bi se zato moralo odločati v arbitražnem postopku med stranskim intervenientom in tožečo stranko na Dunaju. Ne glede na to, da je pravni prednik tožeče stranke z arbitražno pogodbo pristal na izključitev pristojnosti slovenskih sodišč, si tožeča stranka sedaj prizadeva, da bi se omenjeni predhodni vprašanji reševali v postopku med tožečo in toženo stranko pred rednim sodiščem v državi sedeža tožeče stranke. S tem bi se izigralo temeljno pravilo v Sloveniji veljavnega mednarodnega arbitražnega prava, da se s pogodbo o arbitraži derogira pristojnost državnega pravosodja. Pritožnik je v svoji zahtevi opozoril, da je posebni predpis, ki določa, da Okrožno sodišče v Ljubljani za reševanje omenjenih predhodnih vprašanj ni pristojno, tretji odstavek člena II ratificirane Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb. V nadaljevanju povzema vsebino tretjega in prvega odstavka tega člena. Sodišče v Ljubljani je organ države pogodbenice, stranski intervenient je ena od strank Konzorcijske pogodbe, ki v 13. členu vsebuje arbitražno pogodbo, druga stranka arbitražne pogodbe pa je tožeča stranka kot pravna naslednica prvotne pogodbenice, to je S. d. d.. Zakon o arbitraži tudi ni edini relevanten predpis, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje bi bilo zato dolžno odločati na podlagi določb citirane konvencije.

3. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je pritožnik spregledal, da določila konvencije veljajo le v primeru, da se pred sodiščem rešuje spor, za katerega so se pravdne stranke dogovorile, da ga bodo reševale pred arbitražo. Stranki tega postopka sta Republika Slovenija kot tožena stranka in N. d. d. kot pravna naslednica S. d. d. Ti dve stranki pa arbitražnega sporazuma nista sklenili. Stranski intervenient ni stranka v sporu. Opozarja na podlago tožbenega zahtevka, ki je v 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pomeni, da je zahtevek tožeče stranke vezan na pogodbeno razmerje med naročnikom in glavnim izvajalcem, to je pogodbo št. 2422-03-000086 z dne 24. 6. 2003. 4. Stranski intervenient je na odgovor tožeče stranke vložil repliko. Meni, da tožeča stranka za odgovor na pritožbo nima interesa, saj si stranski intervenient prizadeva za arbitražno pristojnost, na katero je pristal pravni prednik tožnice. Opozarja na obrazložitev v sklepu I Cpg 260/2013 z dne 21. 11. 2013, ki ga je izdalo Višje sodišče v Mariboru v gospodarskem sporu z isto dejansko in pravno podlago ter obrazložitev sklepa II Cpg 266/2010, ki ga je izdalo Višje sodišče v Ljubljani. V nadaljevanju povzema bistvene dele obrazložitve. Priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. 13. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da lahko sodišče v primeru, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V primeru, če se odloči, da takšnega predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, pa odredi prekinitev postopka po 1. točki 206. člena ZPP.

7. V konkretnem primeru je, glede na trditve stranskega intervenienta in tožeče stranke, sporno, ali gre pri konkretnih predhodnih vprašanjih za vprašanja, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, konkretno arbitražnemu postopku.

8. Stališču pritožnika, da je sodišče, ki dobi v odločanje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem, glede katerega so stranke sklenile arbitražno pogodbo, dolžno napotiti stranke na zahtevo ene izmed njih na arbitražo, ni mogoče oporekati, saj takšna obveznost iz Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb (v nadaljevanju konvencija) jasno izhaja. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča pogoji, ki jih za takšno napotitev določa konvencija, niso izpolnjeni.

9. Ta določila tako zavezujejo sodišče le v primeru, da se pred njim rešuje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem, o katerem sta arbitražno pogodbo sklenili stranki tega spora, ne pa tudi, ko je takšno pogodbo podpisala le ena stranka in, tako kot je to v konkretnem primeru, stranski intervenient. 10. Stranki tega pravdnega postopka sta N. d. d. kot pravna naslednica S. d. d. ter Republika Slovenija. Ti dve stranki pa arbitražnega sporazuma nista sklenili. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožena stranka ni bila podpisnica Konzorcijske pogodbe, ki vsebuje arbitražni dogovor. Ta dogovor zato zanjo ne velja.

11. Drži sicer, da je bila Konzorcijska pogodba sklenjena med tožečo stranko in stranskim intervenientom in ju posledično, glede sporov med njima, ki sta jih v njej opredelila, zavezuje tudi arbitražni dogovor, vendar pa stranski intervenient ni stranka tega pravdnega postopka, ampak zgolj pomočnik (tožene) stranke. Zato uporaba tretjega odstavka člena II Konvencije v konkretnem primeru sodišča ne zavezuje.

12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi Zakon o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit) ne narekuje, da bi bilo potrebno reševanje predhodnih vprašanj v tej zadevi nujno odstopiti v reševanje arbitraži. Ob nadaljnji (neizpodbijani) presoji, da načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka narekuje, da sodišče v tem postopku predhodna vprašanja reši samo, se izkaže, da je odločitev o zavrnitvi zahteve za prekinitev postopka pravilna.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki so nastali stranskemu intervenientu, je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, do povračila stroškov ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, saj je šlo zgolj za odločitev o spornem pravnem vprašanju, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so tožeči stranki s tem nastali, nosi sama.