Jedro

Jasnost ali nejasnost pogodbenih določil ni merilo za potrebnost uporabe razlagalnih pravil, vsebovanih v 3. odseku II. poglavja OZ. Ta pravila mora sodišče uporabiti, če si stranki pogodbena določila različno razlagata. Jasnost ali nejasnost določil pisne pogodbe lahko vpliva zgolj na to, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. ter III. točka izreka razveljavita ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem pa nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je v veljavi vzdržan sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 07. 01. 2010, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 8.308,50 € in 55,00 € izvršilnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Pobotni ugovor je zavržen (II. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 1.186,00 € so naloženi v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo odločbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ugotovitev, da se je toženec s podpisom pristopnice zavezal kot porok in plačnik, označuje za zmotno. Iz dikcije 4. točke pristopnice je razvidno, da je toženčeva zaveza subsidiarna in ne solidarna. Sodišču očita, da je brez kritičnega presojanja tega določila in drugega člena Pravil in pogojev članstva zaključilo, da gre za solidarno poroštvo. Meni, da je po tožeči stranki v naprej pripravljeno določilo oz. pogodbo treba razlagati v korist tožene stranke in sicer, da gre za subsidiarno poroštvo. Opozarja, da gre za tako neskladje splošnih pogojev in besedila pristopnice, da se toženec ne bi včlanil v klub corporate kartice X, če bi vedel, da skupaj z družbo (članom) odgovarja solidarno. Graja materialnopravno stališče glede 1022 čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in navaja, da to določilo varuje regresne pravice tako solidarnega kot subsidiarnega poroka. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti višino odškodnine in o njej odločiti hkrati z odločitvijo o tožbenem zahtevku. Škoda zaradi upnikove opustitve prijave terjatve v stečajnem postopku je enaka znesku, ki bi ga upnik prejel iz razdelitvene mase, saj bi bila za ta del zmanjšana porokova obveznost. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je toženec sprejel pravila in pogoje za članstvo in za nesprejemljivo označuje trditev, da do včlanitve ne bi prišlo, če bi toženec vedel za svojo solidarno odgovornost. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da vsebine pravnega posla oz. razmerja med strankama in družbo E. d.o.o. sodišče ni ugotavljalo. Zgolj povzelo je dikcijo 4. točke pristopnice (dokaz A2) in 2. čl. Pravil poslovne kartice (dokaz A7), pri odločanju pa uporabilo materialna pravila o poroštvu. Ker si vsebino sklenjene pogodbe stranki različno razlagata, tak pristop ni ustrezen. Jasnost ali nejasnost pogodbenih določil ni merilo za potrebnost uporabe razlagalnih pravil, vsebovanih v 3. odseku II. poglavja OZ. Ta pravila mora sodišče uporabiti, če stranki pogodbena določila oz. vsebino pogodbenega razmerja različno razlagata in v obravnavani zadevi gre za tak primer. Jasnost ali nejasnost določil pisne pogodbe lahko vpliva zgolj na to, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo. Tožeča stranka trdi, da se je tožnik s podpisom pristopnice zavezal kot solidarni plačnik; izrecno zanika, da gre za subsidiarno poroštvo, se pa (v vlogi in na naroku) tudi ona sklicuje na materialnopravno določilo o poroštvu (1019. čl. OZ). Tožena stranka trdi, da se je tožnik zavezal kot subsidiarni porok, svoj pravni položaj v obligacijskem poslu torej opredeljuje kot poroštvo. Pravdni stranki torej pravno naravo sklenjene pogodbe oz. svoje pravice in obveznosti iz pogodbenega razmerja, v katerem sta udeleženi, razlagata različno. S pomočjo 82. čl. OZ in naslednjih, ki predpisujejo razlago pogodb, bi moralo sodišče ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe. Tega ni storilo. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, – ali je bil namen pogodbenikov, da nastaneta dve samostojni, druga od druge neodvisni obveznosti (obveznost družbe E. d.o.o. - člana in obveznost toženca - imetnika kartice); – ali je bil namen pogodbenikov, da se s toženčevo zavezo tožnik (upnik) zavaruje pred neplačevitostjo dolžnika E. d.o.o., torej ali se je toženec zaradi zavarovanja tožnikove (upnikove) terjatve zavezal plačati tujo obveznost. Nerazčiščeno je, ali je toženčeva obveznost samostojna, od obveznosti člana (E. d.o.o.) neodvisna obveznost, ali toženec kot porok jamči za tujo (članovo) obveznost. Opredelitev pogodbene volje je bistvena, saj je od zgoraj navedenih dejstev odvisno, ali je razmerje presojati po določilih o solidarnih obveznostih (395. čl. do 405. čl. OZ) ali poroštvu (1012 do 1034. čl. OZ). Ker je vsebina pogodbe, ki je temeljni pravni vir, ostala neugotovljena, pritožbeno sodišče v izogib temu, da se sojenje prenese na drugo stopnjo in s tem strankama onemogoči pravica do pravnega sredstva, pomanjkljivosti ne odpravlja in postopka ne dopolnjuje, ampak je sodba v I. točki izreka zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena (355. čl. ZPP).

6. Res je sicer, da se tudi tožeča stranka sklicuje na materialnopravno določilo o poroštvu (1019 čl. OZ), vendar s tem ne podaja dejanskih trditev, na pravno kvalifikacijo pa sodišče ni vezano. Tudi s prvostopenjskim stališčem, da se s 1. odstavkom 1022. čl. OZ predpisana upnikova obveznost priglasitve terjatve v stečajnem postopku nanaša samo na primer subsidiarnega poroštva, pritožbeno sodišče ne soglaša. Jezikovna analiza zakonskega določila take interpretacije ne dopušča, saj določilo ne predvideva različnih upnikovih obveznosti za različne vrste poroštva. Pri varstvu poroka za primer stečaja glavnega dolžnika torej zakon ne razlikuje med solidarnim in subsidiarnim poroštvom.

7. Z zavrženjem pobotnega ugovora pa pritožbeno sodišče soglaša, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje (razlogi, ki ji navaja sodišče prve stopnje, utemeljujejo zavrnitev in ne zavrženje pobotnega ugovora). Odločitev o zavrženju pobotnega ugovora je pravilna, ker pobotni ugovor ni sposoben za obravnavanje. Iztoževani terjatvi v pobot ne postavlja konkretne, po višini opredeljene terjatve, ampak neko nedoločno opredeljeno terjatev, ki naj bi nastala v bodoče oz. naj bi bila znana ob zaključku stečajnega postopka. Tako kot mora tožba vsebovati dejstva, ki omogočajo identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov ter določen zahtevek, mora biti tudi v pobot postavljena terjatev določno opredeljena. Le tako postavljen pobotni ugovor je sposoben za obravnavanje. Razen tega mora biti uveljavljana terjatev (tudi ista, ki se postavlja v pobot) zapadla (311. čl. OZ). Toženec sam navaja, da škoda, ki jo uveljavlja v pobot tožnikovi terjatvi, še ni znana, ker stečajni postopek ni končan. Pobotni ugovor je zato tudi nesklepčen in ne bi bil uspešen, tudi če bi bile procesne predpostavke za njegovo obravnavanje izpolnjene.

8. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. čl. ZPP.