Jedro

Izhodišče za iskanje okvira pričakovanosti in prepričljivosti je posebej skrben človek. Sodišče mora torej presoditi, kako bi v enaki situaciji ravnal posebej skrben človek oz. ali bi lahko na potek dogodkov vplival tako, da bi škodo preprečil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka oz. nasprotno tožeča stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki oz. nasprotno toženi stranki (v nadaljevanju tožnice) denarno odškodnino v znesku 1.195,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2000 dalje oz. v višini navedene glavnice. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in tožencu naložilo, da tožnicam povrne pravdne stroške v znesku 2.627,00 EUR.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge, pri tem pa posebej izpostavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj mu ne verjame in zakaj v celoti verjame tožeči stranki in po njej predlaganim pričam, o tem, kako je prišlo do nesreče. Toženec je nazorno izpovedal, da je z iztegnjeno roko nakazal smer zavijanja v levo, ker je želel priti na levo stran vozišča in od tu peljati v smeri P. Pri tem manevru ga je voznik očitno spregledal in zato prepozno reagiral. Voznik bi ob nespremenjeni vožnji po svojem voznem pasu lahko preprečil trčenje, saj bi peljal mimo kolesarja, ki bi ostal na njegovi levi strani. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano. Umikanje v levo in zaviranje vozila glede na pomikanje kolesarja v levo, kateremu se je v levo umikalo že tudi vozeče vozilo pred njim, ne dokazuje, da je bilo ravnanje toženca neprepričljivo. Nasprotno! Dokazuje, da ga je voznik opazil še preden ga je obšlo vozilo pred njim. Ugotovitev izvedenca, da bi tako, kot je ravnal tožnik, ravnal vsak povprečni voznik, ne spada v domeno strokovnosti. Gre za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in pri tem upoštevati, da se od imetnika nevarne stvari zahteva skrajna skrbnost. Prav tako niso pravilni razlogi sodišča prve stopnje glede njegove navedbe o neupoštevanju varnostne razdalje. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je voznik svoje vozilo nepravilno vozil, vključno s tem, da je vozil prehitro. Voznik bi moral voziti s takšno hitrostjo, da bi pravilno reagiral, tako kot voznik vozila, ki je vozil pred njim.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevano odškodninsko obveznostno razmerje vsake od pravdnih strank izvira iz škodnega dogodka z dne 15. 10. 2000, v katerem sta bila udeležena pravni prednik tožnic kot voznik avtomobila in toženec kot kolesar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba vozila v isto smer po magistralni cesti, ko je toženec brez nakazane spremembe smeri vožnje zavil v levo tako, da je prišlo do trka z vozilom pravnega prednika tožnic, ki kljub zaviranju in intenzivnemu zavijanju trka ni mogel preprečiti. Neutemeljena je toženčeva graja dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je toženec zavil v levo brez nakazane spremembe smeri, saj ne temelji le na izpovedi prvotožnice, ki je bila sopotnica v vozilu, ampak je podprta tudi z izpovedbi nepristranskih prič, posebej priče S.S., ki je vozila za vozilom pravnega prednika tožnic.

Sporno razmerje med pravdnima strankama je treba presojati po določbah 5. odseka 2. oddelka splošnih določb Obligacijskega zakonika (OZ, 149. do 153. člen), ki urejajo odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Voznik avtomobila oz. pravni prednik tožnic je namreč v razmerju do toženca kot kolesarja upravljalec nevarne stvari. Določba 149. člena OZ opredeljuje zakonito domnevo, da je bila nevarna stvar oz. dejavnost vzrok za nastalo škodo. Oškodovanec mora zato dokazati samo, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, imetnik oziroma upravljalec nevarne stvari pa mora, če se želi razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo vzročne zveze. Domnevo vzročne zveze izpodbija s tem, da trdi in dokaže, da nevarna stvar oz. nevarna dejavnost ni vzrok na nastalo škodo. Dokazati mora torej, da škoda ne izvira iz te stvari oz. dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so tožnice pri tem uspele oz. da so izpodbile domnevo vzročne zveze, saj so dokazale, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja toženca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti. Vso škodo nastalo v navedenem škodnem dogodku je zato mogoče pripisati nedopustnemu ravnanju toženca, ki je zato dolžan nositi svojo škodo oz. tožnicam povrniti škodo, ki jim jo je povzročil s svojim nedopustnim ravnanjem (131. člen OZ).

Kot je bilo navedeno, je za razbremenitev odgovornosti pravnega prednika tožnic odločilno, ali je bilo toženčevo ravnanje zanj nepričakovano in neprepričljivo. Izhodišče za iskanje okvira pričakovanosti in prepričljivosti je posebej skrben človek. Sodišče mora torej presoditi, kako bi v enaki situaciji ravnal posebej skrben človek oz. ali bi lahko na potek dogodkov vplival tako, da bi škodo preprečil. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženec nenadoma spremenil smer vožnje na magistralni cesti izven naselja in daleč od križišča, v katerem bi bilo mogoče pričakovati spremembo smeri vožnje udeležencev v prometu. Ob takšnem manevru toženca sta pravni prednik tožnic in vozilo, ki je vozilo pred njim, zavila levo, eden za drugim, po sistemu umikanja, ki je v praksi znan kot sledilni efekt (ko se skušaš umakniti oviri – če gre ovira v levo, greš tudi ti v levo) in ki je pričakovana reakcija vsakega skrbnega voznika. Pri tem je imel pravni prednik tožnic čas le 1 sekundo za reakcijo, voznik vozila pred njim pa sekundo več. Slednji se je zato še lahko izognil trku, poleg tega pa je bil kolesarjev bočni odmik od roba vozišča manjši. Pravni prednik tožnic se trku ni mogel izogniti, saj je imel sekundo časa manj za reakcijo, poleg tega pa se je kolesar že pomaknil na sredino cestišča. Da je bila reakcija pravnega prednika tožnic takšna, kakršno bi izvršil vsak skrben voznik je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke. Po ugotovitvah izvedenca bi bilo mogoče nesrečo preprečiti s predčasnim predvidevanjem, da bo šel kolesar v levo, voznik vozila pa bi zavil v desno. Glede na kratek časovni interval bi takšno reakcijo lahko predvidel le voznik z zelo veliko izkušenj. Če pa bi kolesar le zanihal v levo, bi voznik ob takšni reakciji lahko trčil z njim.

Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je pravilen zaključek, da je bilo toženčevo ravnanje izključni vzrok za nastalo škodo. Niti posebej skrben človek na potek dogodkov ne bi mogel vplivati tako, da bi škodo lahko preprečil. Toženec neutemeljeno graja sklep sodišča, da ne bo upoštevalo njegove trditve, da bi pravni prednik tožnic lahko preprečil nesrečo, če bi vozil na zadostni varnostni razdalji od vozila pred seboj. To trditev je toženec podal šele v vlogi pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, pri čemer ni navedel opravičljivih razlogov (kljub temu jih je sodišče iskalo pa ne našlo), zakaj je takšno trditev podal tako pozno oz. šele v ponovljenem sojenju. Navedena trditev pa je tudi v popolnem nasprotju z njegovimi dejanskimi trditvami iz odgovora na tožbo (ki pa jih ni dokazal), da ob njegovemu zavijanju v levo za njim na razdalji 200 m ni bilo nobenega vozila in da je pravni prednik tožnic vozil s preveliko hitrostjo.

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je bilo treba pritožbo potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka tožnic materialnopravno pravilna (toženec v pritožbi višine dosojene odškodnine ne prereka), zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).