Jedro

Razlastitveni elaborat mora biti po 98. členu ZUreP-1 priložen zahtevi za razlastitev. Ker v predmetni zadevi ni bil, bi moral prvostopenjski organ vlagatelja zahteve pozvati, da zahtevo dopolni. Navedeno velja tudi v primeru, ko se predlaga izvedba pripravljalnih del po 101. členu ZUreP-1, saj se parcelacija opravi prav na podlagi razlastitvenega elaborata.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 478-6/2010/12 z dne 19. 5. 2011 ter 2. in 4. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35020-25/2011/2 z dne 15. 9. 2011 se odpravijo in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se dovoli izvedba postopka za ureditev mej oziroma postopek parcelacije, v katerem se odmeri del zemljišča s parc. št. 26.S, 36/2, 37/2, 38/6, 35/1 in 35/2 vse k. o. ..., po katerem poteka javna pot JP št. 943911 (1. točka izreka). Lastniki zgoraj navedenih nepremičnin morajo dovoliti dostop na svoje nepremičnine osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvene upravičenke na podlagi pogodb za izvajanje postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije in pravnomočne odločbe o dovolitvi izvedbe postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije (2. točka izreka). O začetku postopka mora izvajalec pisno obvestiti lastnike predmetnih nepremičnin najmanj sedem dni pred začetkom izvajanja del v postopku (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je Občina Slovenska Bistrica pri Upravni enoti Slovenska Bistrica vložila zahtevo za razlastitev dela zgoraj navedenih nepremičnin, po katerih bo potekal del javne poti št. JP 943911 in na podlagi 101. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) predlagala, da se dovoli izvedba postopka za ureditev meje oziroma postopek parcelacije, kot je predviden v Odloku o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditev navedene javne poti Ingoličeva ulica v Zgornji Polskavi (Uradni list RS, št. 110/2009, v nadaljevanju OPPN). Tožnik A.A. je solastnik parcele s št. 36/2 k. o. ..., tožnik B.B. pa parc. št. 35/1 in 35/2, obe k. o. ... Po prejemu zahteve za razlastitev in predloga za izvedbo postopka za ureditev mej oziroma parcelacije je bila opravljena ustna obravnava dne 12. 5. 2011 z namenom, da se razlastitveni zavezanci seznanijo s podano zahtevo in predlogom razlastitve ter da se o zadevi izrečejo. Ker je za potrebe postopka razlastitve potrebno ugotoviti obseg dela predmetnih parcel za potrebe obstoječe javne poti, je upravni organ dovolil izvedbo postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije, skladno z določilom prvega odstavka 101. člena ZUreP-1. Točka 2 izreka izpodbijane odločbe temelji na petem odstavku 101. člena ZUreP-1, točka 3 izreka pa na šestem odstavku 101. člena ZUreP-1. Zoper to odločbo sta se pritožila tožnika, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z 2. točko izreka odločbe št. 35020-25/2011/2 z dne 15. 9. 2011 njuno pritožbo zoper zgoraj navedeno odločbo zavrnilo. S 4. točko izreka je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da sta izkazana pogoja za izdajo odločbe po 101. členu ZUreP-1, to je vložen predlog razlastitvenega upravičenca in pa državni ali občinski lokacijski načrt (oziroma prostorski načrt ali podrobni prostorski načrt), v katerem so predvidene nepremičnine za razlastitev, s čimer je izkazana tudi javna korist v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. Pritožbeni organ šteje kot neutemeljene pritožbene navedbe, da razlastitev ni dopustna, ker ni izkazana javna korist, saj je v konkretnem primeru vzpostavljena zakonska domneva o obstoju javne koristi, glede na to, da so nepremičnine, ki so predmet postopka, v grafičnem delu OPPN določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da razlastitev ni dopustna in da ni izkazana javna korist, da ni izkazana nujnost potrebe za dosego javne koristi, da občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino ter da ni ugotovljena javna korist razlastitvenega namena glede na sorazmerje s posegom v zasebno lastnino, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da so pri izdaji odločbe o pripravljalnih delih navedene pritožbene navedbe brezpredmetne, saj se z navedeno odločbo o dovolitvi pripravljalnih del ne odloča o razlastitvi, niti se z navedeno odločbo ne posega v lastninsko stanje.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je mnenja, da je prišlo do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do zmotne uporabe materialnega prava in do bistvenih kršitev postopka, hkrati pa je bilo s prejetimi odločbami nezakonito poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino). Tožeča stranka zatrjuje, da razlastitvena upravičenka ni navedla, za kateri namen iz 93. člena ZUreP-1 predlaga razlastitev in samo sklicevanje na OPPN ne zadostuje. Tudi ni jasno ali razlastitvena upravičenka podaja zahtevo na podlagi 93. člena ZUreP-1 ali pa morebiti na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Razen tega tožeča stranka opozarja tudi na določbo 92. člena ZUreP-1, ki določa, da je razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmernosti posegom v lastnino. Zatrjuje, da takšna razlastitev ni dopustna, saj občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, torej za dostop do Mladinske ulice do šole oziroma vrtca in nadaljnjega priključka na regionalno cesto. Tožeča stranka še zatrjuje, da razlastitvena zahteva ni popolna, saj se razlastitev lahko predlaga le glede celotnih nepremičnin ne pa tudi glede njihovih delov. Tožnika pa opozarjata še na to, da je, kakor je njima znano, predlagana širitev predmetne poti tako, da se širi radij za vstop v križišče z Mladinsko ulico in menita, da takšen radij ni potreben. Razen tega tožnika napadata tudi obrazložitev drugostopnega organa. Glede na zmotno odločitev drugostopnega organa tožnika, izpodbijata tudi odločitev o stroških. Predlagata da sodišče izpodbijano odločitev odpravi, priglašata pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Odgovor na tožbo je vložila tudi Občina Slovenska Bistrica, ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1. Občina Slovenska Bistrica v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je Upravna enota Slovenska Bistrica z izdanim začasnim sklepom št. 478-6/2010-6 z dne 10. 2. 2011 že uvedla razlastitveni postopek, na podlagi katerega je bil izvršen vpis zaznambe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi na zgoraj navedenih parcelah dne 25. 3. 2011, na tega pa se tožnika nista pritožila. Občina Slovenska Bistrica še navaja, da je v svoji zahtevi jasno in nedvoumno navedla razlog za razlastitev in sicer izgradnjo oziroma ureditev javne poti Ingoličeva ulica na Zgornji Polskavi v skladu z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditev predmetne javne poti, saj ta predstavlja dovoz in dostop do obstoječih stanovanjskih objektov, osnovne šole in vrtca. Javna korist je v skladu s 93. členom ZUreP-1 v povezavi s 109. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) izkazana, saj so v grafičnem delu OPPN nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Navajanja, da razlastitev ni dopustna, saj za dosego javne koristi ni nujno potrebna ter da javna korist ni v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj naj bi občina razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, ne držijo. Prav tako so neutemeljena navajanja tožeče stranke glede dopustnosti razlastitve dela nepremičnine, saj je to razvidno tudi iz 99. člena ZUreP-1. Tožba je bila vročena v odgovor tudi B.B., C.C., Kulturno umetniškemu društvu D. in E.E., ki prav tako nastopajo v tem upravnem sporu kot prizadete stranke, ki pa na tožbo niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da ne drži trditev Občine Slovenska Bistrica iz odgovora na tožbo, da je Upravna enota Slovenska Bistrica že uvedla razlastitveni postopek z začasnim sklepom, št. 478-6/2010-6 z dne 10. 2. 2011. S tem sklepom je bil namreč le za čas, dokler ni razlastitveni postopek pravnomočno končan, prepovedan promet z zemljišči, ki so predmet razlastitve ter njegovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja. Sklep je bil izdan kot začasni sklep za zavarovanje izpolnitve obveznosti po 304. členu ZUP.

Kot izhaja iz spisa, je Občina Slovenska Bistrica vložila zahtevo za razlastitev na podlagi 93. člena ZUreP-1. Postopek razlastitve ureja ZUreP-1 v členih 92 do 114. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi (razlastitev) ali omeji s pravico rabe za določen čas kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek 92. člena ZUreP-1). Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Ob pogojih iz 92. člena ZUreP-1 se nepremičnina lahko razlasti za namene določene v prvem in drugem odstavku 93. člena ZUreP-1. Med njimi je tudi gradnja ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). Šteje se, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). Šteje se da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru (109. člen ZPNačrt).

Postopek za razlastitev se začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca (95. člen ZUreP-1). Razlastitveni upravičenec sme vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine, ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe (prvi odstavek 97. člena ZUreP-1). Zahtevi za razlastitev je potrebno priložiti seznam nepremičnin predlaganih za razlastitev, izvleček iz ustreznega prostorskega akta iz tretjega odstavka 90. člena tega zakona, ki je podlaga k razlastitvi, razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage, roke izvajanja del, zaradi katerih je predlagana razlastitev in ponudbo in drugega odstavka 97. člena tega zakona. V razlastitvenem elaboratu iz 3. točke prvega odstavka tega člena mora biti natančno določen obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje, določene z lokacijskim načrtom. Če je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacija nepremičnine, mora razlastitveni elaborat vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije (drugi odstavek 98. člena ZUreP-1).

Če razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Razlastitveni zavezanec vloži zahtevo iz prejšnjega odstavka pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve, upravni organ pa mora o tem odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi (99. člen ZUreP-1). V primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 upravni organ izda v začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Začetek razlastitvenega postopka se zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi odločbe iz prejšnjega odstavka, ki jo upravni organ po uradni dolžnosti pošlje zemljiški knjigi. Dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje razen prodaje razlastitve upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če so razlastitveni upravičenec s tem strinja (100. člen ZUreP-1).

Upravni organ lahko na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah predvidenih za razlastitev (prvi odstavek 101. člena ZUreP-1). V primeru, da upravni organ pravnomočno zavrne zahtevo za razlastitev in geodetska uprava na zahtevo razlastitvenega zavezanca odpravi odločbo o parcelaciji, mora predlagatelj razlastitve odpraviti vse posledice pripravljalnih del, ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo (tretji odstavek 101. člena ZUreP-1). Odškodnino odmeri na predlog razlastitvenega zavezanca sodišče v nepravdnem postopku (četrti odstavek 101. člena ZUreP-1). Lastnik nepremičnin oziroma njihov uporabnik mora dovoliti dostop do svoje nepremičnine osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvenega upravičenca na podlagi pogodbe za izvajanje pripravljalnih del in pravnomočne odločbe iz prvega odstavka tega člena. O začetku pripravljalnih del izvajalec pripravljalnih del pisno obvesti lastnika oziroma uporabnika nepremičnine najmanj sedem dni pred začetkom izvajanja del (peti in šesti odstavek 101. člena ZUreP-1). Upravni organ odloči o razlastitvi z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku. Če se zahtevi ugodi ali delno ugodi morajo biti v odločbi natančno navedene nepremičnine, ki se razlaščajo. Z odločbo se določijo tudi roki, v katerih je dolžan razlastitveni upravičenec pričeti z gradnjo objekta oziroma objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Upravni organ lahko v odločbi določi rok ali datum za prevzem razlaščene nepremičnine, če so o njem dogovorijo stranke postopka. O pritožbi zoper odločbo iz prejšnjega odstavka odloča ministrstvo za prostor (102. člen ZUreP-1).

Postopek razlastitve torej teče v skladu z zgoraj navedenimi določili ZUreP-1. Iz teh določil tudi izhaja, da je mogoča tudi razlastitev dela nepremičnin razlastitvenega zavezanca in torej ne drži trditev tožeče stranke, da je mogoča le razlastitev celotnih nepremičnin. To izhaja iz določila 99. člena ZUreP-1, po katerem lahko razlastitveni zavezanec v primeru delne razlastitve pod v tem členu določenimi pogoji, zahteva, da razlastitveni zavezanec prevzame tudi ostali del nepremičnin. Člen 101 ZUreP-1 pa omogoča, da se v primeru, ko je za postopek razlastitve treba opraviti ureditev mej, parcelacij, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del, dovoli izvedba pripravljalnih del. V primeru razlastitve dela nepremičnin je torej po 101. členu ZUreP-1 mogoče opraviti postopek parcelacije v okviru pripravljalnih del. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka. Eden od tožbenih očitkov je bil, da tožeča stranka ni prejela razlastitvenega elaborata. Kot izhaja iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZUreP-1, je razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage nujna sestavina zahteve za razlastitev. Vsebino razlastitvenega elaborata, ki je ena od obveznih sestavin zahteve za razlastitev, predpisuje drugi odstavek 98. člena ZUreP-1. Ta določa, da mora biti v elaboratu natančno določen obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje določene z lokacijskim načrtom. Če je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacija nepremičnine, mora razlastitveni elaborat vsebovati tudi obseg parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije.

Kot izhaja iz predmetnega spisa, zahtevi za razlastitev, ki jo je vložila Občina Slovenska Bistrica, ni bil priložen zgoraj navedeni elaborat. Elaborat je obvezna sestavina zahteve (3. točka prvega odstavka 98. člena ZUreP-1) in iz zakona ne izhaja, da ta ne bil bil potreben, ko je zahteva vložena na podlagi prostorskega akta iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. Prav nasprotno iz prvega odstavka 98. člena ZUreP-1 izhaja, da sta potrebna tako izvleček iz akta iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 kot tudi razlastitveni elaborat. Kot izhaja iz 98. člena ZUreP-1, mora biti elaborat priložen zahtevi, glede na to, da to v predmetni zadevi ni bil, bi moral prvostopni organ vlagatelja zahteve pozvati, da jo (tudi) glede tega dopolni (67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). To velja tudi v primeru, ko se predlaga izvedba pripravljalnih del po 101. členu ZUreP-1, saj se parcelacija opravi prav na podlagi razlastitvenega elaborata (drugi odstavek 98. člena ZUreP-1).

Ker upravni organ vlagatelja zahteve ni pozval na dopolnitev nepopolne zahteve in torej ni ravnal po pravilih postopka, to pa je vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost odločitve, je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno, odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka ter nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).