Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je relevantna okoliščina dejstvo, da je tožnik iz tretje države nezakonito vstopil v EU. Kje natančno je to storil in kdaj se je to zgodilo, po mnenju Vrhovnega sodišča ni pravno pomembno. Namen omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ je namreč ugotovitev pristojne države za obravnavo prosilčeve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, v obravnavanem primeru ob upoštevanju določb 10. člena Uredbe 2003/343/ES, ki določajo pristojno državo za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite v primeru nezakonitega vstopa prosilca iz tretje države v državo članico EU.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi (na kateri ni zaslišalo tožnika – prosilca za mednarodno zaščito) na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 tožnikovi tožbi ugodilo in sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 19. 5. 2010 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 19. 5. 2010 do 19. 8. 2010. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi določbe tretjega odstavka 51. člena ob uporabi druge alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso vsebovane določno ugotovljene in konkretno navedene dejanske okoliščine v smislu druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj tožena stranka ni ugotovila relevantnih dejanskih podatkov o točnem datumu z navedbo dneva, meseca in letnice, niti lokacij z navedbo tretje države in države članice ter njune medsebojne državne meje, ki naj bi jo tožnik nezakonito prečkal, niti drugih okoliščin, ki bi izkazovale, da bi tožnik nezakonito prečkal državno mejo države članice (in katere države članice) ob njegovem prihodu iz tretje države. Po mnenju sodišča prve stopnje je zato utemeljen tožbeni očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev tožene stranke je vsaj preuranjena, obrazložitev izpodbijanega sklepa pa pomanjkljiva v tolikšni meri, da je mogoče šteti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Tožena stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožene stranke je namen omejitve gibanja na podlagi dejstev in okoliščin iz 59. člena ZMZ jasna, to je izvesti postopek določitve države, odgovorne za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito ter posledično realizacijo predaje prosilca v odgovorno državo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pridobiti več podatkov, kot jih potrebuje za utemeljitev odgovornosti druge države. Tožena stranka je postopek določitve odgovorne države članice sprožila na podlagi dokazov, ki so bili najdeni pri tožniku. Posredne okoliščine, na podlagi katerih izhaja, da je prosilec pri prehodu iz tretje države prečkal mejo države članice, je treba razlagati z vidika celotne Uredbe 2003/343/ES. Iz besedila Uredbe je jasno razvidno, da se obstoj dokazov oziroma posrednih okoliščin ne nanaša na dejansko prečkanje meje tretje države in države pristopnice, temveč na prosilčevo pojavnost v prvi državi pristopnici po prihodu iz tretje države, pri čemer niti ni treba ugotoviti, katera država je tretja država, ampak zadostuje že izjava prosilca o tem, da je zapustil izvorno državo. Iz obravnavanega primera je razvidno, da je tožnik iz izvorne države potoval v Turčijo z letalom, od tam pa proti Evropi. Čez katere države je tožnik v tem času potoval, ni mogoče ugotoviti, nenazadnje tega morda ne more povedati niti sam, nesporno ugotavljanje teh dejstev pa bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom Uredbe. Dejstvo je, da se je tožnik na območju EU prvič pojavil na ozemlju Nizozemske, nato pa se je na podlagi dokazov zadrževal še v Italiji. Kdaj je bil v Turčiji ter na kateri lokaciji, je za obravnavani postopek pravno nepomembno. Pomembno je zgolj to, da se je po tem, ko je zapustil izvorno državo, zadrževal na ozemlju več držav članic EU. Tožniku so bili prstni odtisi odvzeti dne 24. 5. 2009 in posredovani v bazo Eurodac. Kot izhaja iz pridobljenih rezultatov iz navedene baze je tožnik za mednarodno zaščito že zaprosil dne 14. 7. 2008 na Nizozemskem in dne 15. 1. 2010 v Italiji. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so s tem podani tudi pogoji za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj sklep o omejitvi gibanja nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožena stranka pa svoje odločitve ne more utemeljevati za nazaj. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki s poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice.

7. Sodišče prve stopnje meni, da je odločitev tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja preuranjena in obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, zato je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da ugotovi podatke o točnem datumu domnevno nezakonitega tožnikovega vstopa na območje EU.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno napačno. Iz policijskega zapisnika z dne 13. 5. 2010, ki ga je tožnik podpisal in nanj ni imel pripomb (v verodostojnost katerega Vrhovno sodišče nima nikakršnih pomislekov) pri zaslišanju pa je sodeloval tudi prevajalec za arabski jezik, izhaja, da je tožnik iz tretje države (Turčije) na območje Evropske unije vstopil nezakonito, in da je na Nizozemskem zaprosil za azil. Iz navedenega zapisnika in zapisnika o zasegu predmetov (iz katerega je razvidno, da so bili tožniku zaseženi izključno predmeti italijanske izdelave) izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito prispel iz Republike Italije.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je relevantna okoliščina dejstvo, da je tožnik iz tretje države nezakonito vstopil v EU. Kje natančno je to storil in kdaj se je to zgodilo, po mnenju Vrhovnega sodišča ni pravno pomembno. Namen omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ je namreč ugotovitev pristojne države za obravnavo prosilčeve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, v obravnavanem primeru ob upoštevanju določb 10. člena Uredbe 2003/343/ES, ki določajo pristojno državo za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite v primeru nezakonitega vstopa prosilca iz tretje države v državo članico EU. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje napačno razlagalo citirano določbo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ in toženi stranki napačno naložilo ugotovitev okoliščin v zvezi z nezakonitim vstopom iz tretje države v EU.

10. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 51. člena ZMZ, po kateri mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju (tožnika) o tožbi zoper sklep o omejitvi gibanja odločiti v treh delovnih dneh. Sodišče prve stopnje je na narok za glavno obravnavo tožnika in toženo stranko pravilno vabilo, zaradi administrativnega zapleta in logističnih težav pa tožnik iz Centra za tujce na narok za glavno obravnavo ni bil pripeljan. Navedena okoliščina ne odvezuje sodišča do obveznega zaslišanja tožnika na podlagi citirane določbe. Nenazadnje bi sodišče z zaslišanjem tožnika lahko ugotovilo tudi okoliščine, katerih ugotovitev je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki in za katere je menilo, da so pravno pomembni. Tridnevni rok za odločitev sodišča prve stopnje o tožbi tudi ni prekluzivni rok, in v primeru, kakršen je obravnavani, bi sodišče moralo tožnika ponovno vabiti na zaslišanje in to tudi opraviti.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, v katerem bo po opravljenem zaslišanju tožnika treba ponovno odločiti o stvari.