Jedro

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dodatno zaslišalo tožnika glede uživanja psihoaktivnih substanc. Tožnik namreč tega ni predlagal, tudi sicer pa to ni predmet opozorila in posledično sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi ni ugotovilo nobene kršitve.

Tudi če je tožnik "zgolj" spal in zato ni slišal poziva na intervencijo, je to še vedno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izrek opozorila pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik spal na delovnem mestu, zaradi česar ni opravil prevoza, kar je njegova temeljna delovna naloga.

Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca zgolj v primeru, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek 34. člena ZDR-1). Tožnikova samovoljna zavrnitev oprave intervencije, ker bi se ta utegnila zavleči in končati po predvidenem delovnem času tožnika, predstavlja kršitev že pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženka tožniku v povezavi s predhodnim že obravnavanim opozorilom utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je toženka dolžna tožnika vrniti na delo ali pa mu plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sta oba sporna dogodka izključno posledica ravnanj toženke, ki ni zagotovila ustrezne tehnične podpore in dela ni organizirala na način, da bi ga bilo mogoče opraviti v okviru predvidenega delovnega časa. Toženka ne v odpovedi ne kasneje tudi ni pojasnila, zakaj naj bi obe domnevni kršitvi onemogočali nadaljevanje dela tožniku pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Glede dogodka z dne 5. 3. 2023 navaja, da je bil vzrok zanj v tem, da mu toženka ni zagotovila ustrezne tehnične podpore, na kar jo je predhodno večkrat opozoril. Zato sta oba s sodelavcem spregledala poziv dispečerske službe oziroma zaradi utrujenosti nista mogla izpeljati prevoza. Bil je obremenjen in utrujen zaradi nočnega dela, toženka pa ni zagotovila ustreznega opozarjanja, zato ni slišal poziva k intervenciji. Ta napaka bi se lahko pojavila pri delu vseh povprečnih delavcev. Napačen je očitek iz opomina, da je prevzel intervencijo in zaspal nazaj, saj je to storil A. A. Tožnik je namreč zgolj zaspal in ni slišal poziva. Šlo je za splet dogodkov, ki ne predstavljajo kršitve v njegovi sferi. Nikoli ni potrdil, da bi užival psihoaktivne substance. Glede dogodka z dne 26. 1. 2024 pa navaja, da je prevzem intervencije zavrnil, ker je ne bi mogel opraviti znotraj predvidenega delovnega časa in je imel tega dne že druge obveznosti. Delodajalec pa je dolžan delo organizirati na način, da ga lahko delavec opravi v predvidenem delovnem času, tudi če gre za neenakomerno razporejen delovni čas. Nadurno delo mu ni bilo odrejeno, prav tako ni bil obveščen o spremembi predvidenega delovnega časa. Zavrnitev intervencije s strani zaposlenih je bilo nekaj običajnega in so pri toženki enostavno določili drugo ekipo. Tudi iz izpovedi zakonite zastopnice toženke izhaja, da sama zavrnitev prevzema intervencije ni bila sporna, pač pa je bilo problematično, da je tožnik zavrnil intervencijo neposredno naročniku, kar pa v odpovedi ni omenjeno. Na delu je ostal in bil na voljo za druge intervencije. Dejanski razlog za odpoved je bilo opozarjanje na napake in pomanjkljivosti pri organizaciji toženke. Meni, da ni podan utemeljen razlog za odpoved. Nobeno izmed dejanj ni takšno, da bi onemogočalo nadaljnje izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje očita še kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi kršitve pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja dne 5. 3. 2023 (kar je bilo predmet pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in dne 26. 1. 2024 (kar je predmet same odpovedi).

6.Niso utemeljene pritožbene navedbe, v katerih tožnik vztraja, da sta bili oba dogodka oziroma s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni kršitvi pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja posledica ravnanj toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tako dne 5. 3. 2023 kot dne 26. 1. 2024 kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1).

Glede kršitve z dne 5. 3. 2023:

7.Tožnik v pritožbi priznava, da je dne 5. 3. 2023 prespal večkratne pozive oziroma klice dispečerske službe na intervencijo. To je priznal tudi v pisnem zagovoru toženki z dne 13. 3. 2023. Prav tako to dejstvo potrjuje izpoved priče A. A., ki je tega dne opravljal delo skupaj s tožnikom, in nenazadnje tudi izpoved tožnika samega. Dejstvo, da je tožnik spal, namesto da bi se odzval in opravil intervencijo, nedvomno predstavlja kršitev dolžnosti vestnega opravljanja dela iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1 kot tudi kršitev dolžnosti tožnika iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil s toženko.

8.Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem očitkom so tako nebistvene, neutemeljene, nekatere pa tudi prepozne. Tožnik tako tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je spal zaradi utrujenosti, zato predstavljajo te navedbe nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki pa tudi sicer ne bi v ničemer vplivale na pravilnost zaključka o kršitvi delovnih obveznosti. Te pritožbene navedbe pa tudi niso skladne s tožnikovimi trditvami, da naj bi bil vzrok neopravljanja dela tega dne nezagotovitev ustrezne tehnične podpore s strani toženke, saj so morali zaposleni za dispečersko službo uporabljati lastne mobilne telefone. Pri čemer tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da prav zaradi neustrezne tehnične podpore ni slišal pozivov k intervenciji. Tudi te navedbe tako predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Iz tožnikove trditvene podlage pred sodiščem prve stopnje in njegove izpovedbe namreč izhaja, da se ni odzval na intervencijo zaradi protesta, ker zakonita zastopnica ni upoštevala opozoril glede zagotovitve tehnične opreme in so morali uporabljati lastne mobilne telefone. Da tega dne ni hotel na intervencijo iz protesta, je namreč tožnik izrecno izpovedal, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Četudi to ni odločilno za rešitev tega spora, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi tožnik toženko pred tem dogodkom opozarjal na neustrezno tehnično opremo.

9.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dodatno zaslišalo tožnika glede uživanja psihoaktivnih substanc tega dne, o čemer je sicer izpovedoval priča A. A. Tožnik namreč tega ni predlagal, tudi sicer pa to ni predmet opozorila in posledično sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi ni ugotovilo nobene kršitve.

10.Niso odločilne pritožbene navedbe o tem, ali je tožnik tega dne "zgolj" zaspal in tako ni slišal poziva na intervencijo ali pa je prevzel intervencijo in nato zaspal nazaj, tako kot priča A. A. Tudi če je tožnik "zgolj" spal in zato ni slišal poziva na intervencijo, kot zatrjuje v pritožbi, je to še vedno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izrek opozorila pred odpovedjo. Pri čemer sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, da se je tožnik oglasil na poziv, sprejel intervencijo in nato zaspal nazaj, kot mu očita pritožba, zato je neutemeljen tudi očitek postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik spal na delovnem mestu, zaradi česar ni opravil prevoza, kar je njegova temeljna delovna naloga.

Glede kršitve z dne 26. 1. 2024:

11.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri trditvah, da je tožnik intervencijo dne 26. 1. 2024 zavrnil, ker naj bi bilo jasno, da je v predvidenem delovnem času ni mogoče opraviti. Tudi če bi bilo to res tako jasno (kar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niti ni bilo), je tožnik še vedno zavrnil opravljanje dela za toženko, kar je, kot rečeno, temeljna obveznost delavca iz delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1).

12.Določbe ZDR-1 v zvezi z obveznostmi delavca v delovnem razmerju delavcu nalagajo vestno opravljanje dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi.

13.Če pa delavec meni, da delodajalec krši zakonska in pogodbena določila glede delovnega časa, nadurnega dela, odmorov in počitkov ipd., ima pravno varstvo v skladu z določili 200. člena ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (215. in 216. člen ZDR-1). Če je torej tožnik menil, da je bila odreditev navedene intervencije v nasprotju z določili o delovnem času, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Tudi nadurno delo je namreč delo, opravljanje dela in ravnanje po navodilih delodajalca pa je delavčeva temeljna pogodbena obveznost (prva odstavka 33. in 34. člena ZDR-1). Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca zgolj v primeru, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek 34. člena ZDR-1). Tožnikova samovoljna zavrnitev oprave intervencije dne 26. 1. 2024, ker bi se ta utegnila zavleči in končati po predvidenem delovnem času tožnika, predstavlja kršitev že navedenih pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženka tožniku v povezavi s predhodnim že obravnavanim opozorilom utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

14.Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami še dodaja, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen neenakomerno razporejen delovni čas, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka nadure, ki so jih reševalci opravili nad mesečno delovno obveznostjo, plačevala. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo in česar pritožba ne izpodbija, da tožnik v tednu, v katerem je prišlo do obravnavane kršitve, ni presegel zakonsko omejene tedenske delovne obveznosti 56 ur (šesti odstavek 148. člena ZDR-1) in je ne bi presegel (glede na dejansko opravljenih 48 ur) niti v primeru, da bi opravil zavrnjeno intervencijo iz Ljubljane do Šempetra pri Novi Gorici, saj je tožnik zatrjeval, da bi moral v tem primeru delati le uro dlje (torej bi v tem primeru v tem tednu opravil 49 ur).

15.Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da bi se tožniku, če bi opravil to zavrnjeno intervencijo, predviden 12-urni delovnik (od 8. do 20. ure) podaljšal le za relativno kratek čas - največ za 15 minut (ali pa še to ne, saj se je ekipa, ki je nato opravila to intervencijo in se je na pot odpravila kake pol ure kasneje, kot je bil o intervenciji obveščen tožnik, na sedež toženke vrnila že ob 20.35 uri), pri čemer tožnik v tem tednu nikoli ni delal več kot 12 ur. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da tožniku za ta dan ni bilo odrejeno nadurno delo niti da ni bil obveščen o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Morebitno kratkotrajno podaljšanje delovnega časa ne bi bilo nerazumno in bi bilo zgolj posledica narave dela tožnika, saj je šlo za nepredvidljivo dejavnost, ki je bila odvisna od več dejavnikov (stanja na cestah, odpustov pacientov itd.), ki jih toženka ni mogla v celoti predvideti. Pritožbene navedbe, da je imel tožnik tistega dne druge obveznosti, pa so ostale povsem nekonkretizirane.

16.Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila zavrnitev intervencije s strani zaposlenih pri toženki nekaj običajnega, češ da je intervencijo potem prevzela druga ekipa toženke. Tega izvedeni dokazi ne potrjujejo. Iz izpovedbe priče B. B., na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da je reševalec lahko zavrnil intervencijo zgolj, če je menil, da bi moral predolgo podaljšati, kar pa, glede na že obrazloženo, v tem primeru ni bilo podano. Prav tako iz izpovedbe priče C. C., na katero se sklicuje pritožba, ne izhaja, da se v primeru zavrnitve intervencije ta enostavno preda drugemu, saj če takrat ni prosto nobeno reševalno vozilo, lahko pacient na prevoz čaka tudi več ur.

17.Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da iz izpovedbe zakonite zastopnice toženke izhaja, da zanjo zavrnitev intervencije ni bila sporna, pač pa ji je bilo sporno, da jo je tožnik zavrnil neposredno naročniku, slednje pa v odpovedi ni omenjeno. Iz izpovedbe zakonite zastopnice toženke namreč jasno izhaja, da ji je bila sporna konkretna tožnikova zavrnitev intervencije, saj je menila, da bi jo tožnik lahko opravil do konca predvidenega delovnika (do 20. ure), kar je tudi utemeljeno pojasnila s časovno primerjavo odhoda in prihoda ekipe, ki je šla na to intervencijo namesto tožnika. Drži pa, da je izpovedala tudi to, da bi se moral tožnik v zvezi s tem obrniti nanjo. Vendar pa to še ne pomeni, da je zavračanje intervencij, torej odklanjanje dela nekaj običajnega, in da tožnikovo ravnanje, navedeno v izpodbijani odpovedi, za zakonito zastopnico ni nesprejemljivo, kot poizkuša prikazati pritožba. V zvezi s tem očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki dejansko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni podana.

18.Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka ne v izpodbijani odpovedi ne v sodnem postopku ni pojasnila, zakaj naj bi obe obravnavani kršitvi onemogočali nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Toženka je namreč tako v odpovedi kot v odgovoru na tožbo izčrpno obrazložila izgubo zaupanja v tožnika, do katere je prišlo zaradi teh kršitev in zaradi katere delovnega razmerja z njim ni mogoče nadaljevati. Ne drži pritožbena navedba, da nobena od tožnikovih kršitev ni bila takšne narave, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Ravno nasprotno. Tožnik je kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljanje dela, pri čemer je kljub predhodnemu pisnemu opozorilu tovrstno kršitev ponovil. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je s tem pokazal, da opozorilo nanj ni vplivalo.

19.Pritožbene navedbe, da je bil dejanski razlog odpovedi tožnikovo opozarjanje na napake in pomanjkljivosti pri organizaciji dela, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki pa glede na vse obrazloženo tudi sicer niso utemeljene.

20.Ker je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 34/2, 85, 85/1, 89, 89/2, 148, 148/6, 200, 215, 216 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.