Jedro

V zvezi z vprašanjem, kaj pomeni pojem „plača“, je stališče Vrhovnega sodišča jasno.

O tem, da se v zakonu določen pojem „kolektivne pogodbe“ nanaša tako na kolektivne pogodbe dejavnosti kot podjetniške kolektivne pogodbe, in o razmerju med kolektivnimi pogodbami ter kolektivnimi pogodbami in zakonom, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče. V zvezi z vprašanjem teka zakonskih zamudnih obresti revizije ni mogoče dopustiti (zato tudi predlogu za dopustitev ni mogoče ugoditi), ker gre za postransko terjatev, ki se pri vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZPP ne upošteva.

Obrazložitev

Predlog se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnic, da se jim iz naslova regresa za letni dopust obračuna bruto znesek ter se jim izplača pripadajoči neto znesek za obdobje od leta 2003 do 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnic za plačilo razlike v regresu za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006 in 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za razlike iz leta 2004 in 2005 tečejo od 17. 6. 2005, za leti 2006 in 2007 pa od naslednjega dne po delnem plačilu. Zavrnilo pa je zahtevek tožnic za plačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005. 2. V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožena stranka navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, konkretno 30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke o osnovi za določitev regresa za letni dopust, ki je po mnenju tožene stranke osnovna in ne izplačana plača. Napačno je določen tudi tek zamudnih obresti od dneva, ko je bil regres izplačan, čeprav je bil izplačan pred zakonskim rokom. Dopustitev revizije predlaga zaradi pomembnosti pravnega vprašanja, ki je v tem, ali predstavlja določilo 30. člena kolektivne pogodbe delodajalca, ki je porabnik proračunskih sredstev, upoštevajoč 16. člen Zakona o javnih uslužbencih, lex specialis v razmerju do kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Meni, da je tožena stranka vezana na zakon tudi glede omejitve višine regresa za letni dopust. Če bi tožena stranka izplačala regres v višini, določeni s svojo kolektivno pogodbo, bi obremenila javna sredstva. Odločitev vrhovnega sodišča o tem, ali je dolžna tožena stranka pri izplačilu regresa za letni dopust upoštevati določbe lastne kolektivne pogodbe ali pa mora upoštevati kolektivno pogodbo dejavnosti in sprejete dogovore med Vlado RS in sindikati, lahko odločilno vpliva na sodno prakso in enotno uporabo prava.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5. V zvezi z vprašanjem, kaj pomeni pojem „plača“, je stališče Vrhovnega sodišča jasno (npr. VIII Ips 148/2003 z dne 16. 12. 2003, VIII Ips 12/2008 z dne 6. 10. 2008, VIII Ips 62/2000 z dne 10. 10. 2000). Tudi o tem, da se v zakonu določen pojem „kolektivne pogodbe“ nanaša tako na kolektivne pogodbe dejavnosti kot podjetniške kolektivne pogodbe in o razmerju med kolektivnimi pogodbami ter kolektivnimi pogodbami in zakonom, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (npr. VIII Ips 328/2008, 329/2008, 330/2008 z dne 9.2.2009). Neenotne sodne prakse višjega sodišča ali odstopa odločitve sodišča druge stopnje od sodne prakse vrhovnega sodišča, predlagatelj niti ne zatrjuje. V zvezi z vprašanjem teka zakonskih zamudnih obresti revizije ni mogoče dopustiti (zato tudi predlogu za dopustitev ni mogoče ugoditi), ker gre za postransko terjatev, ki se pri vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZPP ne upošteva. Narave postranske terjatve ne izgubijo niti, če so izračunane kot glavnica, niti ko je v reviziji sporna le odločitev o njih. Določbe ZPP sicer ne omejujejo dopustitve revizije v delovnih in socialnih sporih pod zneskom 2.000,00 EUR, kar pa ne pomeni, da za vložitev revizije ni potrebna nobena vrednost. Ker vrednosti zamudnih obresti glede na določbo prvega odstavka 39. člena ZPP ni, sodišče v tem delu revizije ne more dopustiti.

6. Ker niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije, je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke zavrnilo (367. c člen ZPP).